VSC sklep I Ip 38/2012

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Upnik in dolžnik trpita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi In 380/2010 z dne 10. 9. 2010 (točka I izreka) in zavrglo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi (točka II izreka).

Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega (in ne tretjega, kot je zmotno navedel) odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču očita, da ni pravilno uporabilo 44. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), ki določa, kaj mora predstavljati predalčnik. To določbo je razlagalo restriktivno, da se nanaša zaupnost samo na pošiljke in da obvestilo o prispetju ni pošiljka. Takšno stališče pa ne drži, saj je obvestilo o prispeli pošiljki del te iste pošiljke in daje naslovniku vedeti, da je pošiljka prispela. Če zaupnost ne bi veljala za obvestilo, naslovnik ne more izvedeti, da ga čaka na pošti kakšna pošiljka. Če obstaja nevarnost, da se bo s poštno pošiljko v neustreznem predalčniku kaj zgodilo, potem velja to še toliko bolj za sporočilo o poštni pošiljki. Sicer pa določbe ZPSto-2 ne določajo, da se pod pojem poštna pošiljka ne šteje tudi obvestila o poštni pošiljki. Dejstvo, da je bil predalčnik neuporaben, je zaznal poštni delavec, a je kljub temu v njem pustil obvestilo, kar pa ni bilo pravilno. Poštni delavec bi že takrat moral sodišče opozoriti na nepravilnost in bodisi še enkrat poskusiti osebno vročiti ali pa takoj sodišče obvestiti, da dolžniku pisanja ni možno vročiti na pravilen način. Zato sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da je bil sklep o izvršbi pravilno vročen, pa čeprav dolžnik v ugovoru ni navedel, da ima neuporaben oziroma neizpraven poštni nabiralnik. Nenazadnje je sodišče že samo ugotovilo, da vročitev ni bila pravilno opravljena, zato bi moralo le to po uradni dolžnosti popraviti, ko je dobilo vrnjeno pošiljko z označbo o neustreznosti hišnega predalčnika. Pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžniku pa odmerijo priglašeni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na pritožbo je upnik le tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na pravilni materialnopravni podlagi 142. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ), ki ureja osebno vročitev, ugotovilo, da je bil sklep o izvršbi pravilno vročen dolžniku. Dne 16. 9. 2010 je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti. Ker dolžnik v tem času pisanja ni dvignil, je po poteku tega roka nastopila zakonska fikcija vročitve, na kar je bil dolžnik v obvestilu pravilno opozorjen. Vročitev je bila tako pravilno opravljena že s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo potrebno pisanje dvigniti. Dolžnik zaključkov sodišča prve stopnje, da je obvestilo, ki mu je bilo puščeno v hišnem predalčniku dne 16. 9. 2010, prejel, pritožbeno ni izpodbijal. Pritožbena navedba, da obvestilo ne bi smelo biti puščeno v odklenjenem hišnem predalčniku, pa ne drži, saj ZPP v četrtem odstavku 142. člena določa, da se pisanje vrne sodišču, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, medtem ko je lahko v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP obvestilo puščeno tudi na vratih stanovanja. Pri tem se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da obvestilo o prispetju ni enako samemu pisanju in je potrebno zagotoviti zaupnost zgolj za pisanje ne pa tudi za obvestilo, ki je ob že obrazloženem lahko puščeno tudi na vratih stanovanja. Ob pritožbeno neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje, da je bil dolžnikov hišni predalčnik neuporaben, poštar po preteku 15-dnevnega roka v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) utemeljeno ni pustil pisanja v takšnem predalčniku, ampak ga je pravilno vrnil sodišču. Ni pa dolžnost sodišča, da po vrnjenem pisanju (zaradi neuporabnega hišnega predalčnika) poskuša pisanje ponovno vročati, kot je neutemeljeno navedel pritožnik, saj je bila vročitev ob že obrazloženem pravilno opravljena s pravilno vročenim obvestilom in potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo potrebno pisanje dvigniti.

Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo pisanje pravilno vročeno in zavrnilo dolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi In 380/2010 z dne 10. 9. 2010 in posledično zavrglo dolžnikov ugovor kot prepozen. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je bilo potrebno dolžnikovo pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov, saj mu jih upnik ni povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Upnik ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov, saj njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ti stroški ne pomenijo potrebnih stroškov za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.