VSRS Sodba I Ips 9883/2009-1073

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. B. R. je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo obtoženega B. R. oprostilo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Oproščena sta bila tudi soobtožena M. K. in T. A., in sicer zaradi storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 25. in 26. členom KZ. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih, potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun. Oškodovana N., d. d., je bila s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo okrožna državna tožilka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 9883/2009 z dne 10. 2. 2012 ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je bila obtožba zoper vse tri obtožence iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP, zavrnjena. Glede stroškov kazenskega postopka je bilo odločeno, da obremenjujejo proračun.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje so obtoženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi 3. in 4. točko 372. člena ZKP. Predlagali so, da se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je kazenski pregon zoper obtoženega B. R. zastaral 18. 11. 2010 in ne 3. 12. 2011.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je navedla, da navedbe iz zahteve ne morejo biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obtožencu in njegovima zagovornikoma, da se glede njega izjavijo. Zagovornik obtoženega B. R., odvetnik mag. E. Z. je v pisni izjavi vztrajal pri stališčih izraženih v zahtevi ter ponovil vsebinsko enak predlog kot izhaja iz zahteve.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi obtoženčeva zagovornika najprej navajata, da je potrebna opredelitev, ali je v obravnavanem primeru zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena in menita, da za odločitev o dovoljenosti govori obtoženčev pravni interes. Ta interes naj bi bil izkazan s tem, da je šlo za nedovoljen, nezakonit in protiustaven poseg v osebnostne pravice in svoboščine obtoženca, ko se je kazenski postopek zoper njega vodil še „več kot eno leto po zastaranju.“ Ta okoliščina pa naj bi bila pomembna tudi za ugotavljanje odškodninske odgovornosti. Kljub temu, da v izreku izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi, zakaj je prišlo do zavrnitve obtožbe po 4. točki 357. člena ZKP (in so ti navedeni le v obrazložitvi sodbe), je po mnenju vložnikov zahteve potrebna vsebinska opredelitev do vprašanja, kdaj je zastaranje nastopilo. Od opredelitve do tega vprašanja je namreč odvisno uveljavljanje obtoženčevih pravic v zvezi s „sanacijo posledic nezakonitega postopka.“ Nadalje vložnika zahteve utemeljujeta razloge zahteve, pri čemer oporekata zaključkom sodišča druge stopnje, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavanem primeru nastopilo 3. 12. 2011, saj naj bi po njunem mnenju nastopilo že 18. 11. 2010, torej po preteku dveh let od odločitve Vrhovnega sodišča o razveljavitvi pravnomočnih sodb sodišča prve in druge stopnje. Utemeljitev stališča sodišča druge stopnje na podlagi določb Kazenskega zakonika (KZ-1) je bilo nepravilno, saj bi bilo treba uporabiti določbe Kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ) z upoštevanjem izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 25/07 z dne 18. 9. 2008.

8Temeljni pogoj iz prvega odstavka 420. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je pravnomočnost sodne odločbe, s katero je bil končan kazenski postopek, ki se z zahtevo izpodbija (oziroma v primerih drugih odločb, pravnomočno končan kazenski postopek – kar pa v obravnavanem primeru ni relevantno). Sodna odločba je pravnomočna v njenem izreku, kar v primeru izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje pomeni odločitev o zastaranju kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, in to iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona), ob zatrjevanih kršitvah po 3. in 4. točki 372. člena ZKP, pri tem pa ne zatrjuje, da bi bile te kršitve storjene v izreku izpodbijane sodbe s sklicevanjem na navedene določbe ZKP in KZ, temveč napada razloge iz obrazložitve sodbe glede vprašanja datuma izteka zastaralnega roka. Obrazložitev sodbe oziroma razlogi kot izhajajo iz nje pa ne morejo biti sami zase predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti (razen kolikor in če gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pa se v obravnavanem primeru ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz same vsebinske utemeljitve zahteve). Določno predpisanih razlogov za dopustnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, kot izhajajo iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na (domnevni) pravni interes obtoženca, izkazovan s predvidenim uveljavljanjem odškodnine zaradi neupravičeno vodenega kazenskega postopka po njegovem zastaranju. Kazenskopravni interes upravičene osebe za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku je zakonodajalec namreč zamejil v okvir kršitev zakona, kot so izrecno opredeljene v prvem odstavku 420. člena ZKP in ga je mogoče upoštevati le v tem okviru in pomenu.

9Zaradi navedenih razlogov, ko zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je bila ta zavržena (drugi odstavek 423. člena ZKP).

10Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.