VSRS Sodba IV Ips 43/2012

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Slovenske Konjice je dne 5. 11. 2010 storilcu J. G. izdal plačilni nalog, št. PN-95666672, zaradi prekrška po točki c

sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo v višini 500,00 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 231/2010 z dne 21. 12. 2011 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve po 6. in 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do navedbe kršitelja, da so ga policisti ustavili šele nekaj kilometrov stran od mesta, kjer naj bi prekoračil dovoljeno hitrost, in da mu rezultati merjenja niso bili neposredno pokazani, kot to določa 15. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju Pravilnik). S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke 155. člena ZP-1, saj izpodbijana sodba o teh okoliščinah nima razlogov, navedbe v sodbi, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, pa so v nasprotju s podatki v spisu. Prav tako je, po mnenju vrhovnega državnega tožilca, prekrškovni organ kršil 6. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj za dokazovanje očitanega prekrška ni predložil predpisanega dokazila. Pravilnik namreč določa, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (npr. časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. V obravnavanem primeru pa prekrškovni organ kršitelju dokaza ni prikazal takoj po meritvi neposredno oziroma meritev ni bila dokumentirana z obvezno uporabo naprav za slikovno dokumentiranje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4V obravnavanem primeru je policist Policijske postaje Slovenske Konjice dne 5. 11. 2010 ob 15:27 uri z laserskim merilnikom TraffiPatrol XR izvajal meritve hitrosti na regionalni cesti R-430, pri objektu Tepanje 25, kjer je hitrost omejena na 50 km/h. Storilčevemu vozilu je na razdalji 62,7 m kot odhajajočemu vozilu izmeril hitrost 80 km/h. Iz opisa dejanja, ki je bilo skladno s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 priloženo zahtevi za sodno varstvo, izhaja, da je bil storilec nato s strani policijske patrulje ustavljen na bencinskem servisu Petrol v Slovenskih Konjicah na naslovu Liptovska cesta 4. Storilcu je bil tedaj pokazan rezultat preizkusa ter mu vročen plačilni nalog.

5Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da je obravnavanega dne na bencinskem servisu do njega pristopil policist ter mu pojasnil, da naj bi pred približno 10 minutami, 8 km nazaj v naselju Tepanje prekoračil dovoljeno hitrost vožnje. Pri tem mu je pokazal na ekranu ročnega laserskega merilca hitrosti izmerjeno vrednost. Policistu je tedaj povedal, da prekrška zagotovo ni storil, saj je ves čas iz Slovenske Bistrice do Slovenskih Konjic peljal v koloni vozil, in sicer za osebnim avtomobilom znamke Golf, bele barve. Policist mu je dejal, da je opravil meritve iz svojega službenega vozila ter se nato odpeljal za njim v koloni do bencinskega servisa. Glede na navedeno storilec smatra, da mu očitani prekršek ni bil predočen na jasen in nedvoumen način.

6Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da so se meritve izvajale podnevi, ob normalni svetlobi, jasnem vremenu in dobri vidljivosti, kot izhaja iz zapisnika o merjenju hitrosti, zato sodišče verjame, da si je policist, ki je izvajal meritve, dobro ogledal vozilo, kateremu je meril hitrost in le-temu sledil vse do mesta, kjer se je storilec z vozilom ustavil. Hitrost vozila je bila izmerjena na kratki razdalji, se pravi le 62,7 metra od mesta meritve. Sodišče je navedlo, da glede na dolžino te razdalje ne dvomi, da je bila rdeča vizirna točka v displeju iskala merilnika usmerjena le na storilčevo vozilo, ne glede na to, če je pred njim ali za njim še vozilo kakšno vozilo in da morebitna vožnja teh vozil na pravilnost meritve ni vplivala.

7Iz navedene obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče opredelilo do postopka merjenja hitrosti in pravilnosti rezultatov meritve. Upoštevaje podatke spisa je sodišče presodilo, da je policist ustavil prav tisto vozilo, kateremu je izmeril prekoračeno hitrost. S tem pa se je sodišče posredno opredelilo tudi do navedbe kršitelja, da je bil ustavljen nekaj kilometrov po meritvi ter da mu prekršek ni bil predstavljen na jasen in nedvoumen način. Storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo je namreč mogoče razumeti kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Na ta očitek pa je sodišče zadovoljivo odgovorilo z argumentirano ugotovitvijo, da je bila izmerjena hitrost pravilno pripisana storilčevemu vozilu. Kolikor pa vrhovni državni tožilec navaja, da so te ugotovitve sodišča v nasprotju s podatki v spisu, s tem izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

8Vrhovno sodišče prav tako ne more pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem uveljavlja kršitev po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ta kršitev je podana, kadar se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. V obravnavanem primeru v podatkih spisa ter navedbah vrhovnega državnega tožilca ni mogoče najti opore za sklepanje, da so bile kršitelju z merjenjem hitrosti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, prav tako pa ZP-1 ne določa, da se sodba na tak zapisnik o merjenju hitrosti, kot je bil izdelan v konkretnem primeru, ne sme opirati. Sicer pa vrhovni državni tožilec s sklicevanjem na to, da je prekrškovni organ dokaz pridobil v nasprotju z določbo 15. člena Pravilnika tudi ne uveljavlja kakšne druge kršitve, zaradi katere je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, saj ne gre za kršitev ZP-1 oziroma drugega predpisa, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

9Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo

zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).