VSC sklep Cp 208/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z veljavnostjo do izdaje sodbe v konkretni zadevi, s katero naj bi sodišče toženki naložilo, da je dolžna tožniku v zavarovanje verjetne denarne terjatve nerazdelno plačati 67.000,00 EUR na njegov transakcijski račun pri B. C. d.d. v roku 15 dni od izdaje sklepa, da ne bo izvršbe (točka 1), organizaciji za plačilni promet pa, da mora toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, s toženkinega računa, odprtega pri N. d.d. L. (točka 2).

Tožnik se je zoper uvodoma navedeni sklep pravočasno pritožil zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. V zvezi z ugotovitvijo sodišča v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da njegove trditve niso niti argumentirane, temveč jih le pavšalno navaja in s tem povzema zgolj zakonsko dikcijo, da toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic, zaradi česar jih sodišče ne more preizkusiti, navaja, da je sodišče spregledalo, da je v petem odstavku na strani ... predloga za izdajo začasne odredbe na podlagi predlaganih dokaznih listin in fotografij jasno razvidno njegovo argumentirano zatrjevanje odločilnega dejstva v zvezi s tem, da je toženka ravnala protipravno. Toženka, s tem ko si ni pridobila potrebnega soglasja vseh solastnikov hiše in njegovega overjenega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu za razdružitev vhodnih vrat in devetih kosov oken te hiše, ni upravičena do uveljavljanja nikakršne škode in do nikakršnih neugodnih posledic ter tako z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi pretrpela niti neznatne škode niti ne bi utrpela nikakršnih, najmanj pa hujših neugodnih posledic od tistih, ki brez izdaje nastajajo njemu. Sodišče je bilo vezano na njegovo argumentirano zatrjevanje v zvezi z odločilnim dejstvom, da je toženka ravnala protipravno, vendar je s tem ko v 9. točki niti ne navaja tega odločilnega dejstva, odločilo mimo trditvene podlage. S tem ni ugotovilo zatrjevanega odločilnega dejstva in ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih po členu 212 ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ moralo.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da iz njegovih navedb izhaja, da želi z začasno odredbo zavarovati denarno terjatev, ki jo ima proti toženki v višini 100.683,00 EUR, pa tožnik navaja, da je sodišče pri tem prav tako spregledalo v četrtem odstavku na strani ... predloga za izdajo začasne odredbe argumentirano zatrjevanje o odločilnem dejstvu, da predvsem želi s predlagano začasno odredbo zavarovati (verjetno, predvidevano, bodočo) terjatev. Sodišče pa v nasprotju s tem ugotavlja, da želi zavarovati denarno terjatev (sodišče ne navaja verjetno), ki jo ima proti toženki v višini 100.683,00 EUR. Sodišče je tako tudi tokrat odločilo mimo trditvene podlage, navedlo je razlog, ki je v nasprotju z odločilnim dejstvom, da je zainteresiran za zavarovanje z začasno odredbo verjetne denarne terjatve, in ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih po členu 212 ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ moralo uporabiti. Zato izrek izpodbijanega sklepa ni pravnomočno ugotovljen. Pritožnik zato predlaga, da sodišče njegov predlog potrdi in izpodbijani sklep razveljavi.

Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da si tožnik napačno razlaga zakonska določila v zvezi z izdajanjem začasnih odredb. Neutemeljeno zatrjuje, da je obstoj njegove terjatve do toženke sodišče že ugotovilo. Sodišče je le zapisalo, da je verjetno izkazal obstoj svoje terjatve, ni pa še ugotovilo, da terjatev obstoji. Tožnik pa ni doslej niti navajal niti obrazlagal še drugih potrebnih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Ponavljal in zatrjeval je le dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Toženka v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo in tožniku, ki vztraja pri neutemeljenih predlogih in ne sprejema obrazložitve sodišča, niti pritožbenega ne, naloži v plačilo povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, za katerega meni, da je vsekakor potreben, saj v postopku ne želi biti pasivna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru v pritožbi navedenih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Začasna odredba je časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen pri zavarovalnih odredbah, kot je predlagana, je, da se ne izjalovi uspeh sodnega postopka, v katerem upnik uveljavlja svojo terjatev, oziroma uspeh bodoče izvršbe. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Obenem pa mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). To pomeni, da mora izkazati konkretna dolžnikova dejanja v zvezi z njegovim premoženjem, katerih posledica je onemogočanje ali precejšnja otežitev izvršbe. Upnik pa ni dolžan dokazovati te nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člen ZIZ).

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik za verjetno izkazal, da terjatev obstoji. Pritožbeno neizpodbijana je tudi nadaljnja ugotovitev, da tožnik ni navedel utemeljenih razlogov, zaradi katerih obstaja nevarnost, da mu bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Tožnik pa se ne strinja s presojo sodišča, da ni verjetno izkazal nadaljnjega pogoja, na katerega se je v predlogu skliceval, in sicer da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno presodilo, da je tožnik trditve o tem, da bi toženka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo, le pavšalno navedel in s tem zgolj povzel zakonsko dikcijo, zaradi česar jih prvostopenjsko sodišče ni moglo preizkusiti. Tožnik je namreč v četrtem (in ne petem, kot navaja v pritožbi) odstavku na drugi strani predloga navedel v zvezi s tem zakonskim pogojem zgolj to, da se v zvezi z določilom tretjega odstavka 270. člena ZIZ in na podlagi njegovih do tedaj predlaganih dokaznih listin ter dokaznih fotografij in navedenih dejstev izrecno sklicuje, da ni dolžan dokazovati nevarnosti. In še, da toženka zato, ker je kršila določila petega odstavka 67. člena in 23. člena SPZ, ni upravičena do uveljavljanja nikakršne škode in do nikakršnih neugodnih posledic ter tako z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo pretrpela niti neznatne škode niti ne bi utrpela nikakršnih, najmanj pa hujših neugodnih posledic od tistih, ki brez izdaje odredbe nastajajo njemu. Iz teh navedb ni mogoče izluščiti, katere so tiste konkretne okoliščine na strani dolžnika, ki bi izkazovale za verjetno, da bi toženka z začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Ali je toženka upravičena do uveljavljanja kakšne škode, kot tožnik v predlogu navaja, sploh ni bistveno. Ostale navedbe, ki jih je podal in ki so zgoraj povzete, pa niso navedbe o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo, da tožnik ni verjetno izkazal nadaljnjega pogoja, na katerega se je v predlogu skliceval, in sicer da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Na pritožbeno navedbo, da je iz predloga jasno razvidno tožnikovo argumentirano zatrjevanje odločilnega dejstva v zvezi s tem, da je toženka ravnala protipravno, pa je potrebno odgovoriti, da se to zatrjevano dejstvo nanaša na verjetnost obstoja terjatve in ne na zatrjevani pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik izkazal za verjetno obstoj terjatve, zato so očitki, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage in da ni ugotovilo zatrjevanega odločilnega dejstva v zvezi s tem, da je toženka ravnala protipravno in da ni uporabilo določb materialnega prava, povsem neutemeljeni.

Cilj začasne odredbe ni uresničitev zahtevka ampak zagotovitev možnosti, da bo ta zahtevek mogoče uresničiti s prisilno izvršbo, če bo terjatev ugotovljena z izvršilnim naslovom. Ker tožnik s tožbo zahteva, da mu toženka plača 100.683,00 EUR, s predlagano začasno odredbo pa, da mu v zavarovanje te denarne terjatve plača 67.000,00 EUR, je glede na zgoraj obrazloženo pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da predlagano sredstvo zavarovanja ni primerno (271. člen ZIZ), saj skuša tožnik z njim doseči že delno izpolnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo mimo njegove trditvene podlage in da ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo, ker ni upoštevalo, da je v predlogu zatrjeval, da predvsem želi s predlagano začasno odredbo zavarovati (verjetno, predvidevano, bodočo) terjatev, ni utemeljen. Tožnik je namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe (tako kot v tožbi) navajal, da mu je toženka povzročila premoženjsko škodo v znesku 100.683,00 EUR in da ima verjetno izkazan obstoj denarne terjatve do toženke in ne, da mu bo terjatev šele nastala oziroma da mu bo verjetno, predvidevano nastala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno pri odločitvi uporabilo določbe ZIZ.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da mora tožena stranka sama kriti stroške, ki jih je priglasila v odgovoru na pritožbo. Z navedbami v odgovoru na pritožbo, za katerega sama navaja, da ga je vložila iz previdnosti, namreč v ničemer prispevala k rešitvi pritožbe. Priglašeni stroški zato niso potrebni pravdni stroški (155. člen ZPP), za njih priznanje pa tudi ni podlage v 38. členu ZIZ (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).