VSRS Sodba XI Ips 46879/2012-72

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 46879/2012 z dne 17. 9. 2012 zoper obdolženega B. Š. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 46879/2012 z dne 19. 9. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Obdolženčevi zagovorniki so zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti navajajo, da sodišče v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni ugotavljalo subjektivnih okoliščin, da zgolj sklicevanje na težo kaznivega dejanja ne more zadoščati za odreditev pripora, da sodišče ni upoštevalo, da je obdolženec doslej še nekaznovan, da zoper njega ne tečejo drugi kazenski postopki, da živi pri starših v urejenem družinskem okolju ter da je sodišče kršilo določbo 192. člena ZKP, ker ni izbralo milejšega ukrepa – hišnega pripora. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavi in pripor odpravi oziroma, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom – hišnim priporom.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da je preiskovalna sodnica pravilno presodila, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da je sodišče z obrazložitvijo neogibnosti pripora izrazilo tudi stališče glede predloga za milejši ukrep.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so v izjavi nanj ponovili navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarili, da je povsem neutemeljen zaključek, da je obdolženec na povsem običajen življenjski dogodek odgovoril z nasiljem.

B.

5Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je sklep o odreditvi pripora arbitraren, brez ustrezne obrazložitve ter v nasprotju z ugotovljenimi bistvenimi okoliščinami zadeve. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da sodišče v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti ni ugotavljalo subjektivnih okoliščin na strani obdolženca, zgolj sklicevanje na težo kaznivega dejanja in predpisano kazen pa ne more zadoščati za odreditev pripora. Poudarjajo, da očitek obdolžencu, da svojega dejanja ni obžaloval, za obstoj ponovitvene nevarnosti ne zadošča, upoštevaje, da za takšen zaključek v podatkih spisa ni podlage.

6Zahteva za varstvo zakonitosti sicer pravilno navaja, da za zaključek o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP teža kaznivega dejanja in okoliščine storitve same zase niso dovolj, temveč morajo biti na strani osumljenca podane tudi subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Neutemeljen pa je očitek zahteve, da sodišče v obravnavanem primeru v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo subjektivnih okoliščin, ki kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, temveč, da je neutemeljeno upoštevalo zgolj, da obdolženec v zagovoru ni pokazal nobenega obžalovanja oziroma nikakršne skrbi v zvezi z zdravstvenim stanjem E. V. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (teža in način storitve kaznivega dejanja, pri katerem naj bi obdolženec oškodovanca večkrat udaril po glavi s kroglo za igranje biljarda, ki jo je imel skrito v nogavici, hude poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, visoka predpisana kazen), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (ta se z nasiljem, torej neadekvatno odziva na povsem običajne življenjske dogodke), ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Utemeljenost takšne presoje ne morejo omajati trditve zahteve, da sodišče v sklepu o odreditvi pripora v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti ni upoštevalo, da je obdolženec doslej nekaznovan, da nima odprtih kazenskih postopkov ter da živi pri starših v urejenem družinskem okolju, s katerimi vložniki izpodbijajo popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti z navedbo, da je sodišče kršilo določbo drugega odstavka 192. člena ZKP, ker da obdolžencu ni odredilo milejšega ukrepa – hišnega pripora oziroma se ni ustrezno opredelilo do predloga zagovornika, da se obdolžencu odredi milejši ukrep. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo (četrti odstavek na 2. strani sklepa preiskovalne sodnice ter 8. točka na 3. strani sklepa zunajobravnavnega senata), da je odreditev pripora edina možnost za odpravo ponovitvene nevarnosti, ki je ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi sredstvi. Ker je torej sodišče ocenilo, da je pripor neogibno potreben za varnost življenja in zdravja ljudi in to svojo ugotovitev tudi obrazložilo, ni bilo dolžno še posebej navajati razlogov, zakaj se ni odločilo za odreditev hišnega pripora.

C.

8Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.