UPRS sodba I U 820/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za svetovanje in zastopanje pred sodišči na prvi in drugi stopnji. Ugotovila je, da se prošnja nanaša na pravdno zadevo, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kranju pod opr. št. I P 288/2005. Iz vpogleda v spis toženke opr. št. Bpp 315/2005 je ugotovila še, da je bilo z odločbo z dne 16. 2. 2012 (pravilno 26. 3. 2010) odločeno, da se šteje, da tožnici brezplačna pravna pomoč v navedeni pravdni zadevi ni bila odobrena iz razloga po enajstem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ker je bila o isti zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero tožnica opira svojo prošnjo, pa se ni spremenila, so podani pogoji za zavrženje iz 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da so bile pri njej podane okoliščine, ki jih nihče ni želel upoštevati. Pri tem se sklicuje na oddaljenost od odvetnika in svoje slabo finančno in zdravstveno stanje. Prošnjo je vložila le za sestavo pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju o ustavitvi postopka opr. št. I P 288/2005, do katerega je prišlo, ker se obravnave zaradi nepredvidene obveznosti ni mogla udeležiti. Predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi in se ji odobri brezplačna pravna pomoč.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tožbi sicer ugovarja, da ne gre za zadevo, v kateri je bila že izdana odločba (pravdna zadeva, vodena pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. I P 288/2005), vendar teh svojih ugovorov ne obrazloži in ne utemelji. Iz tožničinih navedb, da je prosila za brezplačno pravno pomoč le za sestavo pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju o ustavitvi postopka opr. št. I P 288/2005, pa je razvidno, da je ugotovitev toženke, da se njena prošnja nanaša na navedeno pravdno zadevo, pravilna.

Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (materialna pravnomočnost), oziroma če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (formalna pravnomočnost).

Navedeno med drugim pomeni, da stranka ne more uspešno zahtevati priznanja določenih pravic, če so ji bile te v prejšnjem postopku že pravnomočno priznane.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in upravnih spisov izhaja, da je bila tožnici s sklepom toženke opr. št. Bpp 315/2005 z dne 7. 11. 2005 odobrena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku I P 288/2005. Prav to pa tožnica zahteva tudi v tem postopku, ko navaja, da bi rada vložila pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju o ustavitvi postopka opr. št. I P 288/2005. Povedano drugače, tožnica v predmetnem postopku prosi za odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v pravdni zadevi, kjer ji je bila z navedeno odločbo toženke prav takšna pomoč že odobrena.

Na navedeno dejstvo ne vpliva okoliščina, da je bila tožnici z odločbo z dne 26. 3. 2010 ta pravica na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP odvzeta. Poleg tega iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala, da bi se od izdaje navedene odločbe spremenilo dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero opira zahtevek. Glede na navedeno je toženka tožničino prošnjo pravilno zavrgla po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.