VSL sodba I Cp 159/2012

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi prvi in četrti odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72633/2008 z dne 29. 9. 2008 (I. točka izreka sodbe) in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 851,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sodbe).

2Toženka sodbo izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži, da je bila toženka seznanjena, da bo morala sama poplačati dolg v primeru, da bo zavarovalnica zavrnila zahtevek za izplačilo. Nepravilna je dalje ugotovitev sodišča, da je toženka prenehala plačevati kredit 28. 2. 2006. Pravilen datum prenehanja plačevanja kredita je 8. 6. 2005, saj je toženka takrat izgubila delo. Da je Z. plačilo kredita zavrnila, je bilo toženki znano šele v pripravljalni vlogi tožnice z dne 7. 4. 2011, nič prej. Za namene pridobitve novega kredita je toženka dne 24. 10. 2008 pridobila SISBON, v katerem je bilo navedeno, da ima še en odprti dolg do tožnice v višini 709,32 EUR, dolg v višini 2.679,01 EUR pa naj bi bil po podatkih SISBONA poplačan. Toženka je tako upravičeno sklepala, da je Z.v skladu s 5. členom Kreditne pogodbe plačala dolg namesto toženke. Novi kredit pri S. banki je toženka morala ponovno zavarovati pri Z., pri tem pa je Z. kot pogoj za zavarovanje postavila plačilo zneska v višini 5.988,37 EUR, kolikor znaša prejšnji dolg iz kredita in limita pri tožnici. Toženka je tako morala navedeni znesek nakazati Z.. Toženka še do danes od Z. ni prejela podatka, na plačilo katerih obveznosti se je plačilo 5.988,37 EUR nanašalo. Toženka je za poizvedbe v tej smeri zaprosila sodišče in predlagala tudi zaslišanje B. H., kar vse je sodišče zavrnilo, pri tem pa ravnalo nepravilno, saj bi izvedba tega dokaza bistveno vplivala na odločitev v navedeni zadevi. Prav tako je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni predlagala nobenega dokaza, ki bi izpodbil navedbe tožnice glede višine vtoževanega zneska. Toženka je sodišče zaprosila, da od tožnice pridobi amortizacijski načrt po kreditni pogodbi št. 1842608294 z dne 29. 11. 2004, ki je edini verodostojen dokument za dokazovanje preostanka kredita. Predložen obračun s strani tožnice zgolj zato, ker ga je podpisala odgovorna oseba, ne more biti verodostojna listina za dokazovanje vtoževanega zneska. Iz amortizacijskega načrta bo jasno razvidno, kako je tožnica prišla do vtoževanega zneska in da je zapadle obroke sproti obrestovala in jih pripisovala h glavnici oziroma je zamudne obresti neodplačane glavnice naobrestila, kar pa je v nasprotji z veljavno zakonodajo, ki prepoveduje obrestovanje obresti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v tem postopku in s pritožbo niso izpodbijana, so sledeča:

- tožnica in toženka sta dne 29. 11. 2004 sklenili kreditno pogodbo, s katero je tožnica toženki odobrila kredit v znesku 3.755,63 EUR (prej 900.000,00 SIT) in ga toženki tudi izplačala,

- odplačevanje kredita je bilo zavarovano pri Z. d.d.,

- zaradi neizpolnjevanja obveznosti po kreditni pogodbi (neodplačevanje anuitet ob njihovi zapadlosti), je tožnica od kreditne pogodbe odstopila in kredit likvidirala na dan 31. 3. 2006,

- izplačilo zavarovalnine tožnici je Z. d.d. zavrnila,

- toženka je Z. d.d. dne 5. 12. 2008 plačala znesek 5.988,37 EUR.

5S sklenjeno kreditno pogodbo je nastalo dolžniško upniško razmerje med tožnico in toženko. Obveznost vračila kredita je bila na toženki (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter prvi odstavek 2. člena kreditne pogodbe št. 1842608294). Kadar je kredit zavarovan pri zavarovalnici, preide v primeru izplačila zavarovalnine kreditodajalcu na zavarovalnico terjatev kreditodajalca v višini izplačane odškodnine (936. člen OZ). V obravnavanem primeru zavarovalnica, pri kateri je bil zavarovan kredit, tožnici ni izplačala odškodnine (zavarovalnine) zaradi nevrnjenega kredita, zato o prehodu terjatve in s tem o spremembi upnika ni mogoče govoriti. Plačilo, ki ga je toženka opravila v korist zavarovalnice (četudi v prepričanju, da plačuje svoj dolg po predmetni kreditni pogodbi), nima vpliva na terjatev, ki jo vtožuje tožnica v tem postopku. S plačilom zneska v višini 5.988,37 EUR je toženka plačala dolg do zavarovalnice, kar v primeru njegovega neobstoja, predstavlja podlago za ustrezne zahtevke proti zavarovalnici. Na (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka tudi ne vpliva toženkina morebitna zmota pri plačilu zneska 5.988,37 EUR zavarovalnici, saj plačilo dolga tretjemu, četudi izvršeno v zmoti, ne povzroči prenehanja obveznosti proti upniku, ki dolga ni dobil poplačanega, niti ga ni prenesel na tretjo osebo.

6Tako se izkažejo vse pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpostavlja okoliščine, v katerih je opravila izplačilo zavarovalnici, za ta postopek irelevantne. Prav tako pa za ta postopek, ob pravilno ugotovljenem (in neizpodbijanem) dejstvu, da tožnica ni dobila poplačanega kredita iz naslova zavarovanja, ni bistveno vprašanje, kaj vse je zajemalo plačilo toženke zavarovalnici. Izvajanje dokazov, to je zaslišanje B. H. in poizvedbe pri zavarovalnici, v smeri ugotavljanja teh dejstev, tako niti ni bilo potrebno.

7Dalje pritožbeno sodišče zavrača očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženka prenehala plačevati kredit šele 28. 2. 2006 (toženka trdi, da naj bi prenehala z odplačevanjem kredita že 8. 6. 2005). Toženka je še v pripravljalni vlogi, vloženi 29. 6. 2011 (stran št. 3) trdila, da je prenehala plačevati kredit v letu 2006, ne 2005, zato je te pritožbene navedbe šteti kot pritožbeno novoto, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1), poleg tega pa toženka ne pojasni, kako naj bi ta podatek vplival na zanjo ugodnejšo odločitev.

8Višino vtoževane terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pregleda obračuna po kreditni partiji z dne 6. 4. 2006, ki je, kot izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, v skladu s 23. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, verodostojna listina. V pravdnem postopku je dopustno dokazovanje, da niso pravilni podatki, ki izhajajo iz verodostojne listine, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka dokaznemu bremenu ni zadostila. V dokaz drugačne višine dolga je predlagala predložitev amortizacijskega načrta, ki pa kot listina, iz katere ni razviden niti čas prenehanja plačevanja kredita niti do odstopa od kreditne pogodbe plačan znesek, kot tudi ne način obrestovanja zapadlih in neplačanih obrokov, ni primeren dokaz za dokazovanje drugačne višine vtoževane terjatve, kot izhaja iz dokaza, ki ga je predložila tožnica. Da bi s predložitvijo amortizacijskega načrta toženka dokazovala tudi nedopustno obrestovanje obresti, pa je toženka navedla prvič šele v pritožbi, kar je pritožbeno sodišče ob odsotnosti pojasnila, zakaj te navedbe toženka ni podala pravočasno, zavrnilo kot nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

9Pritožbene navedbe so s tem neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče, ki tudi kakšnih pritožbenih razlogov, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti (2), ni ugotovilo, na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Ker pritožnica stroškov ni priglasila, odločitev o le-teh ni bila potrebna. Pa tudi sicer bi bila njena zahteva za povračilo stroškov vsled neuspeha v pritožbenem postopku neutemeljena (165. in 154. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Toženka ni pojasnila, zakaj navedb v tej smeri ni podala do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

(2) Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava“.