VSRS Sklep Dsp 6/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi RoP 9/2012 dne 30. 3. 2012 izdalo dva sklepa. S prvim je zavrnilo tožnikov rokovni predlog z dne 14. 3. 2012 v zadevi I Pd 556/2010, z drugim pa ga je kaznovalo z denarno kaznijo v višini 250,00 EUR za žalitev sodišča in sodnice v rokovnem predlogu. Vrhovno sodišče je v zadevi Dsp 3/2012 dne 10. 7. 2012 izdalo dva sklepa. S prvim sklepom je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča RoP 9/2012 z dne 30. 3. 2012, ki je tožnika zaradi razžalitve kaznovalo z denarno kaznijo v višini 250,00 EUR, z drugim sklepom pa mu je izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR za žalitev sodišča v pritožbi.

2Tožnik je v pritožbi z dne 31. 7. 2012 najprej predlagal izločitev vrhovnih sodnice in sodnikov ...., čemur je predsednik Vrhovnega sodišča ugodil s sklepom Su 29/2012-37 z dne 31. 8. 2012. Nadalje se je iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s sklicevanjem na 8. in 39. člen Ustave RS ter 9. in 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) pritožil zoper sklep Vrhovnega sodišča Dsp 3/2012, s katerim ga je sodišče za žalitev sodišča v pritožbi zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča RoP 9/2012 z dne 30. 3. 2012 kaznovalo z denarno kaznijo v višini 1.000,00 EUR. Najprej navaja, da ga je Višje delovno in socialno sodišče kaznovalo z denarno kaznijo v višini 250,00 EUR za vlogo, ne da bi ugotavljalo, kdo je to vlogo napisal. Vloga vsebuje le kopijo podpisa, torej ni bila podpisana, nepodpisana vloga pa se ne šteje kot vloga. Glede odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznovanjem navaja, da sta kritika „kriminalcev na delovnih sodiščih“ in zapis, „da na sodiščih spet vladajo samo ženske“ upravičena, saj je to kritiziral tudi Klemenčič v članku, ki ga je priložil. Pojasnjuje, da je „kriminalnost“ v tem, da so mu sodnice z nepravilnim vročanjem onemogočile vložitev pravnega sredstva. Upravičeno si tudi želi, „da sodnica oboli in umre, saj mora vsak v življenju prejeti tisto, kar si zasluži,“ saj je „želeti si, da nekdo umre (pogovorno crkne) legitimna želja prebivalca v primeru, če prebivalec ugotovi nepravdo in nepoštenost.“ Po njegovem mnenju to ne žali osebe. Javno znana resnica je, da „bi take ljudi v Siciliji takoj ubili“. Nadalje meni, da je „peder v RS priznano opredeljen kot tudi cigan,“ glede tega, da si „je javno zaželel, da sodničinega moža in otroka pobere rak ali aids, pa je ta želja legitimna, takšni sodnici želi samo rak ali aids in upa, da jo bo čimprej pobralo; delo te sodnice je namreč temelj propada celotne eksistence več kot 15 ljudi in družin, takšni sodnici pa se mora želeti samo najhujše, kar se more želeti“. Navaja, da je iz priložene dokumentacije (članki: „Aretirali domnevno podkupljivega sodnika“, Dnevnik, 27. 1. 2011; „Sodnica je jemala podkupnino“, Slovenske novice, 6. 10. 2010; „Slovenija lahko zdrsne še globje“, Žurnal, 23. 4. 2011; „Osvobodimo se“, spletni vir 5. 10. 2010) razvidno, da je njegova vloga posledica nepoštenosti, korupcije in neupoštevanja Ustave RS in da Slovenija ni upravičena obstajati. Tožnik je brez premoženja in prejema denarno socialno pomoč, zato prosi tudi za oprostitev stroškov postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvi pritožbeni očitek se nanaša na to, da je Višje delovno in socialno sodišče izreklo denarno kazen za rokovni predlog tožnika, ki ni bil podpisan. Vendar pa navedbe v zvezi s tem niso pomembne, saj niso v nobeni povezavi s sedaj izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča Dsp 3/2012 z dne 10. 7. 2012, ki je tožniku izreklo denarno kazen za žalitev sodišča v pritožbi. Predmet odločanja torej ni tožnikov rokovni predlog z dne 14. 3. 2012 v zadevi I Pd 556/2010 (o tem je že bilo pravnomočno odločeno), temveč pritožba zoper sklep o kaznovanju Vrhovnega sodišča Dsp 3/2012 z dne 10. 7. 2012.

5Drugi pritožbeni očitek se nanaša na denarno kazen in njeno višino. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izrečena denarna kazen utemeljena po vsebini in višini. Denarna kazen je bila tožniku izrečena zaradi izjav, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Te izjave, s katerimi tožnik nadaljuje tudi v pritožbi, so skrajno žaljive in neprimerne.

6Izrazito žaljive trditve tožnika o sodnicah in sodnikih predstavlja napad na njihovo čast in dobro ime, tega pa tožnik ne more opravičiti s sklicevanjem na temeljne ustavne in konvencijske pravice, ki jih pravzaprav sam krši. S temi izjavami je tožnik sodnicam, sodnikom in sodišču neupravičeno odrekal spoštovanje in jim jemal ugled. Izjave krnijo dostojanstvo sodnikov in sodišča in so ne le objektivno žaljive, temveč tudi presegajo meje sprejemljivega. Nobenega dvoma ni, da ima stranka pravico uveljavljati kršitve procesnega in materialnega prava pri sojenju in izraziti nestrinjanje s sodno odločbo, vendar brez izražanja slabšalnih vrednostnih sodb.

7Ker so žaljive navedbe v pritožbi tudi znatno presegle žalitve v rokovnem predlogu, izrečena kazen ni dosegla svojega namena. Tudi zato je kazen, ki sicer ni dosegla zakonskega maksimuma 1.300,00 EUR, po prepričanju Vrhovnega sodišča ustrezna. Zato je izpodbijani sklep o denarni kazni izdan v skladu s 109. členom ZPP v zvezi z drugim do četrtim odstavkom 11. člena ZPP.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). V skladu z drugim odstavkom 107. člena Zakona o sodiščih (ZS) je odločalo v senatu petih sodnikov.