VSRS Sodba I Ips 38346/2010-63

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo K 38346/2010 z dne 11. 4. 2011 obsojena D. I. in I. Z. vsakega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter vsakemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri jima je določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Sodišče je obsojencema naložilo plačilo stroškov postopka, oškodovanca M. A. in A. L. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 38346/2010 z dne 25. 10. 2011 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo ter obsojencema naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeni sodbi vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega D. I. ter zagovornik obsojenega I. Z., in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

3Zagovornik obsojenega I. v zahtevi navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z uporabo materialnega prava ter da sodba nima pravih razlogov, saj se v izreku obsojencema očita malomarnost, medtem ko sodišče v obrazložitvi sodbe opisuje direktni naklep. Po oceni zagovornika izpodbijana sodba prav tako nima razlogov o tem, zaradi česa sta obsojenca oškodovanca pripeljala na mejni prehod, če takega naročila ni bilo. Sodišči nista obrazložili, zakaj je na kraj kot pomoč prišla nova patrulja in zakaj je nato kriminalist prišel na mejni prehod in opravil razgovor. Navaja, da sta obsojenca dobila navodilo prepeljati oškodovanca na mejni prehod ter da obsojenec I. ni imel nobenega pooblastila odločati drugače niti ni bilo v njegovi zavesti, da bi odločal drugače, kot izpolnjeval ukaz, kdorkoli ga je že dal. Poudarja, da je obsojeni I. oškodovanca vklenil za zelo kratek čas, zato se poraja vprašanje, ali je obsojenec resnično ravnal naklepno in kako naj bi zaradi tega nastala hujša posledica. Dejstvo, da je bila oseba vklenjena dve minuti, ne predstavlja hujše posledice, saj vpliv na življenje in zdravje ljudi ni izkazan niti ni šlo za bistven poseg v pravice oškodovanca. Takšnih posledic obsojenec tudi ni imel v svoji zavesti, pač pa je imel v zavesti, da mora oškodovanca osvoboditi sredstev za vklepanje ter da mora izpolniti nalogo in ga prepeljati na mejni prehod.

4Tudi zagovornik obsojenega Z. v zahtevi poudarja, da je podano nasprotje med izrekom sodbe, ki vsebuje opis malomarnosti, in obrazložitvijo, v kateri sodišče navaja, da sta obsojenca ravnala z direktnim naklepom. Z enakimi razlogi kot zagovornik obsojenega I. uveljavlja, da sodba nima pravih razlogov o tem, zakaj naj bi obsojenca oškodovanca prepeljala na mejni prehod. Navaja še, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bilo obsojencema odrejeno, da morata iti oba oškodovanca na mejni prehod Imeno ter tam počakati na prihod kriminalista, medtem ko iz izreka izhaja, da obsojenca oškodovancema nista navedla razloga, zaradi katerega ju vabita. Nadalje navaja, da iz izreka sobe izhaja, da je zgolj obsojeni I. oškodovanca L. za nekaj časa vklenil v lisice, sodišče pa je v obrazložitvi navedlo, da sta 113. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki ureja uporabo sredstev za vklepanje in vezanje, kršila oba obsojenca, obema pa je tudi izreklo enako kazensko sankcijo. Ker je sodišče druge stopnje nepravilno zaključilo, da nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni podano, je tudi sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni ter predlagala njuno zavrnitev. Navaja, da vlagatelja z zatrjevanjem kršitev v zvezi z razlogi za privedbo na mejni prehod ter dokazanostjo naklepnega ravnanja, uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Po oceni vrhovne državne tožilke zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni podano, sodba navaja konkretne razloge za očitano obliko direktnega naklepa ter obstoj hujše kršitve pravic drugega. Iz izreka sodbe prav tako jasno izhaja, da se le obsojenemu I. očita, da je oškodovanca L. vklenil v lisice, temu ustrezni pa so tudi razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje.

6Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencema in njunima zagovornikoma. Na odgovor je podal izjavo zagovornik obsojenega I. ter navedel, da je iz zahteve za varstvo zakonitosti jasno razvidno, da gre za uveljavljanje kršitev pravil postopka in ne za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

B.

7V obravnavani zadevi sta bila obsojenca spoznana za kriva, da sta kot uradni osebi s kršitvijo predpisov očitno nevestno ravnala v službi, čeprav bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega s tem, da sta dne 7. 2. 2006 kot policista, zaposlena na Policijski postaji Šmarje pri Jelšah, po prejetem cirkularnem obvestilu Operativno komunikacijskega centra Policijske uprave Celje in obvestilu pomočnika komandirja Policijske postaje Šmarje pri Jelšah, da naj ustavita, če v bližini Virštanja opazita srebrno Laguno, reg. št. CE 1..., ki jo naj bi vozil L. s sopotnikom V. L., ker naj bi voznik v Šentjurju unovčil ponarejen bankovec, ob 11:50 uri med kontrolo prometa v bližini Virštanja ustavila voznika osebnega avtomobila Seat Cordoba, reg. št. CE 2... - M. A. s sopotnikom A. L., nakar sta jima po opravljenem postopku zaradi prometnega prekrška odredila, da gresta z njima na Mejno postajo Imena. Pri tem je obsojeni D. I. - A. L. za nekaj časa vklenil v lisice, nato pa ga s službenim vozilom prisilno odvedel na Mejno postajo Imeno in mu odredil, da v kuhinji počaka na prihod kriminalistov, I. Z. pa je na navedeno mejno postajo prisilno privedel M. A. in mu odredil, da v garderobi počaka na prihod kriminalistov. S tem sta obsojenca povzročila hujše kršitve pravic navedenih oškodovancev, ki sta imela omejeno svobodo gibanja do 15:00 ure, pri ustnem vabljenju na mejno postajo jima nista navedla razloga, zaradi katerega ju vabita, kot je določeno v 37. členu Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), na mejno postajo sta bila prisilno privedena, čeprav za to niso bili podani razlogi navedeni v tretjem odstavku 148. člena ZKP in 42. členu ZPol, saj jima sploh ni bila dana možnost, da se na ustno vabilo sama odzoveta, prav tako pa niso bili podani pogoji za vklenitev A. L., določeni v 113. členu Pravilnika o policijskih pooblastilih.

8Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu KZ stori uradna oseba, ki vedoma krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, pa zares nastane kršitev oziroma večja škoda. Iz navedenega zakonskega besedila izhaja, da je dejanje kaznivo le, če je glede izvršitvenega ravnanja podan storilčev naklep. Storilec se mora zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti oziroma vanj privoliti. Tak odnos storilca pa se ne zahteva glede nastanka hujše kršitve pravic drugega, škode na javni dobrini ali premoženjske škode. V odnosu do posledice namreč zadostuje storilčeva malomarnost; očitek storilcu je, da je posledico predvidel oziroma bi jo moral in mogel predvideti. S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje presodilo, da sta obsojenca ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa, saj sta se zavedala, da kršita predpise in sta tako tudi hotela ravnati, morala in mogla pa bi predvideti, da zaradi njunega ravnanja lahko nastanejo hujše kršitve pravic oškodovancev (9. stran sodbe), torej ni zagrešilo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niti ni kršilo materialnega prava.

9Po oceni Vrhovnega sodišča protispisnosti tudi ni mogoče pripisati ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo obsojencema odrejeno, da morata iti oba oškodovanca na mejni prehod ter tam počakati na prihod kriminalista, ter navedbi v izreku sodbe, da obsojenca oškodovancema nista navedla razloga, zaradi katerega ju vabita. Navedeni ugotovitvi se namreč logično ne izključujeta.

10Iz izreka ter obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje prav tako jasno izhaja, da je oškodovanca A. L. vklenil v lisice zgolj obsojeni I. in ne tudi obsojeni Z. Sodišče prve stopnje je na 8. strani sodbe zapisalo, da sta oba obsojenca kršila določbe 37. in 42. člena ZPol ter tretji odstavek 148. člena ZKP, medtem ko je obsojeni I. še dodatno ravnal v nasprotju z določilom 113. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki se nanaša na uporabo sredstev za vezanje in vklepanje. Dejstvo, da je sodišče v nadaljevanju strnjeno povzelo kršene določbe v obrazložitev ne vnaša nikakršnih nejasnosti. Vrhovno sodišče zato ne more pritrditi navedbam zagovornika obsojenega Z., da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Prav tako neutemeljeni so očitki zagovornikov, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sta obsojenca oškodovanca pripeljala na mejni prehod. Motiv za izvršitev dejanja ni niti konstitutiven niti kvalifikatoren znak kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, zato je z vidika pravilne materialnopravne presoje ugotavljanje storilčevega motiva irelevantno. Kolikor pa zagovornika s temi navedbami nakazujeta, da sta obsojenca dobila izrecen ukaz, da izvršita očitano jima dejanje, s tem izpodbijata dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Iz istega razloga Vrhovno sodišče tudi ni obravnavalo navedb zagovornikov, da obsojenca nista imela v zavesti kršitve predpisov ter nista ravnala naklepno. Ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je namreč ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

13Vrhovno sodišče ne more pritrditi niti navedbam zagovornika obsojenega I., da prepovedana posledica (hujša kršitev pravic drugega) ni nastala. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sta obsojenca s tem, ko sta oškodovanca za več ur nezakonito pridržala, obsojeni I. pa je enega izmed oškodovancev za nekaj minut vklenil v lisice, posegla tako v svobodo gibanja oškodovancev, kot tudi v njuno pravico do osebnega dostojanstva, kar vsekakor predstavlja hujšo kršitev pravic drugega v smislu 262. člena KZ.

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta delno vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Glede na izid postopka sta obsojenca, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.