VDSS sodba Psp 209/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. .. z dne 27. 5. 2011 in št. ... z dne 27. 9. 2011, s katerima je sedaj pokojni A.A. priznala pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb od 17. 3. 2011 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je bila pokojna A.A. upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 288,78 EUR od dne nastopa pogojev za izplačilo dodatka, to je od 23. 9. 2010 do smrti 25. 6. 2011 ter da je tožena stranka dolžna plačati v korist zapuščine pokojne A.A. znesek 1.684,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka po prejemu sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter da je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter v obeh primerih toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se tožbeni zahtevek nanaša na priznanje pravice iz obveznega zavarovanja. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se pridobi na podlagi zakona, kar izhaja iz besedila 156. člena ZPIZ-1. Po zakonu gredo zavarovancu pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja od dne izpolnitve zakonskih pogojev. V obravnavanem primeru je to od trenutka, ko je bila za pokojno A.A. neogibno potrebna pomoč in postrežba druge osebe, to je od dne 23. 9. 2010. Že na podlagi zakona je s tem dnem pridobila tudi pravice in s tem pravico do izplačila zneskov v višini v skladu z zakonom. Pridobitev pravice do izplačila zneskov pomeni, da so ti zneski lahko tudi predmet dedovanja in je zato tožnica aktivno legitimirana v postopku. Odločba tožene stranke o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo je le deklaratorne narave, ker se pravica pridobi na podlagi samega zakona. Presoja sodišča, da gre za odločanje o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pomeni zmotno uporabo materialnega prava in v posledici nezakonitost sodbe. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka, na katere je, ob preizkusu izpodbijane sodbe, po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Socialni spori so po prvem odstavku 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Socialni spor je dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Tožnica po materialnem pravu ni uveljavljala svojih pravic iz sistema socialne varnosti. Upravičenka do dodatka za pomoč in postrežbo A.A., ki ji je bila pravica priznana z dokončno odločbo od 17.3.2011 dalje, je po podatkih v upravnem spisu, dne 25. 6. 2011, to je pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe in pred vložitvijo tožbe, umrla. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo sodbi (opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in opr. št. VIII Ips 35/2011 z dne 6. 2. 2012), v katerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije opozorilo, da so po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12) pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Podedujejo se le zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. Po stališču Vrhovnega sodišča bi morala tožena stranka, glede na to, da je upravičenka do dodatka za pomoč in postrežbo pred izdajo dokončne odločbe umrla, postopati po določilu prvega in četrtega odstavka 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10) in postopek ustaviti. Po navedenih določilih se v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Tožnica ne more biti subjekt uveljavljanja materialne pravice. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je neprenosljiva in nepodedljiva. S smrtjo zavarovanke je ugasnila pravica do uveljavljanja priznanja pravice do dodatka in s tem tudi do odmere in izplačila. Ne glede na dejstvo ali gre deklaratorno oziroma konstitutivno odločbo, pravice zaradi izrecne materialnopravne določbe o nepodedljivosti, po smrti zavarovanke ne more uveljavljati oseba, ki bi lahko bila dedič. Če bi bila pokojni A.A. pravica za sporno obdobje od 23. 9. 2010 pravnomočno priznana pred njeno smrtjo, bi bilo dopustno odločiti, da so del zapuščine zapadli in neizplačani denarni zneski dodatka.

Ker tožnica po materialnem pravu zaradi nepodedljivosti pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja, te ne more uveljavljati, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, vključno z zahtevkom, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi 154. člena ZPP, stroške, nastale v zvezi s pritožbo, nosi sama.