VSL sklep PRp 272/2010

Pritožba storilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilec mora plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

:

Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Krškem zavrglo kot nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo vlagatelja D., ki jo je le-ta vložil zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, s katerim je bila storilcu izrečena globa v znesku 650,00 eurov in sedem kazenskih točk zaradi prekrškov iz 17. točke 119. člena in b) točke tretjega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve ugotavlja, da je D., ki je vložil izjavo v roku za vložitev zahteve za sodno varstvo in ki jo je šteti kot zahtevo za sodno varstvo, brat storilca, kot tak pa nima pravice do vložitve zahteve za sodno varstvo po določbi prvega odstavka 59. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Zoper tako odločitev je storilec vložil pravočasno pritožbo, v kateri le ponovno navaja, da je pri kontroli policistov prišlo do nenamerne menjave identitete z njegovim bratom, saj je le-ta vozil motorno vozilo in storil prekrška, policistu pa je nenamerno posredoval njegovo vozniško dovoljenje. Ker sta si z bratom zelo podobna, je tako prišlo do nenamerne menjave identitete, do te napake pa ne bi prišlo, če bi policija zahtevala še osebni dokument ali vsaj povprašala osebo o njegovih podatkih. Zato predlaga, da se ta napaka popravi in ustrezno spremenijo osebni podatki v navedenem sklepu na njegovega brata. Sam je namreč mlad voznik in ne želi izgubiti vozniškega dovoljenja zaradi te napake.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za sodno varstvo vlagatelja D., pravilna in zakonita. Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je namreč po določbah prvega odstavka 59. člena ZP-1 omejena zgolj na osebo, ki ji je bila izrečena sankcija, na njenega zakonitega zastopnika oziroma zagovornika ter na lastnika odvzetih predmetov. Ker je iz plačilnega naloga z dne 26. 7. 2009 razvidno, da je bil le-ta izdan storilcu in ne D., je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Storilec pa tudi v pritožbi zoper ta sklep sodišča prve stopnje ne oporeka pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je zahtevo za sodno varstvo vložil pritožnikov brat, zato je bilo odločitev sodišča prve stopnje potrditi kot pravilno in zakonito. Pritožbenih navedb pritožnika o tem, da ni storil prekrška in da je prišlo do pomote glede ugotavljanja identitete storilca prekrška, pa višje sodišče ne more ocenjevati, saj je predmet tega postopka zgolj presoja pravilnosti zavrženja zahteve za sodno varstvo kot nedovoljene, ta presoja pa je bila tudi opravljena in je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se zahteva za sodno varstvo vlagatelja D. zavrže kot nedovoljena.

Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe 147. člena ZP-1 dolžan povrniti sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z določili Zakona o sodnih taksah.