VSL sodba I Cpg 1111/2009

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2007/987 z dne 1.2.2007 v 1. in 3. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 5.408,11 EUR s pripadki. Odločilo je še, da mora tožnica povrniti toženki odmerjene stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica vsebinsko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje namreč očita, da je zmotno ocenilo dokaze in na tej podlagi sprejelo napačen zaključek, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba s spornim določilom. V zvezi s tem zatrjevane bistvene kršitve določb postopka (smiselno iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) niso podane, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, le da so ti drugačni od razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica.

Tožnica je za toženko sestavljala fotozgodbe, ki jih je toženka objavljala na svojem spletnem portalu. Pogodbeno sodelovanje bi moralo trajati od 28.2.2006 do 31.3.2007, vendar je v septembru 2006 prišlo do prekinitve sodelovanja. Zaradi predčasnega prenehanja pogodbe je tožnica zahtevala plačilo na podlagi posebnega določila (nepodpisane) pogodbe, ki je predvideval 50% povišanje pogodbene cene za posamezno fotozgodbo ob prekinitvi sodelovanja s strani naročnika. Toženka je zahtevku med drugim ugovarjala tudi s trditvami, da to pogodbeno določilo med strankama nikoli ni bilo dogovorjeno, saj pogodba s takšnim določilom ni bila podpisana. To je tudi nosilni razlog zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da so bile različne inačice pogodbe o sodelovanju, ki sta si jih izmenjali pravdni stranki, pripravljene v fazi pogajanj, različica s spornim pogodbenim določilom pa je bila ponudba tožnice, ki je toženka ni nikdar sprejela.

V pritožbi izraženo stališče, da je bila različica s spornim določilom, ki jo je tožnica poslala toženki, sprejem ponudbe in ne ponudba, ni prepričljivo. V skladu s prvim odstavkom 18. člena OZ se lahko volja za sklenitev pogodbe izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. To določilo je treba razumeti v povezavi z 69. členom OZ, po katerem lahko voljo pravne osebe izjavi oseba, ki je za to upravičena po zakonu (zakoniti zastopnik) ali na podlagi pooblastitve zastopanega (pogodbeni zastopnik). Predložena e-sporočila med tožnico in N. L., uslužbenko pravne službe toženke, ne izkazujejo, da bi toženka oziroma osebe, ki so v imenu toženke po zakonu ali pooblastilu upravičene izjaviti voljo, posredovale tožnici končno različico pogodbe (ponudbo), ki bi jo s podpisom in vrnitvijo toženki tožnica sprejela. Prepričljivejša je razlaga sodišča prve stopnje, da je različica s posebnim določilom, ki jo je tožnica poslala toženki, predstavljala ponudbo tožnice.

N. L. je zaslišana izpovedala, da se je s tožnico dogovarjala, da bi ji pomagala uskladiti pogodbo, ker tožnica ni želela podpisati tipske različice, ki jo toženka ponuja vsem avtorjem. Povedala je še, da ni upravičena sklepati dogovora o višini plačila, ker je to pristojnost uredništva. Da je pravno zavezujočo voljo za toženko upravičen izjaviti g. M. (urednik spletnega portala) in ne uslužbenka pravne službe, je moralo biti jasno tudi tožnici, saj se je pred tem z njim dogovarjala, poleg tega pa je on kot pooblaščenec toženke (poleg zakonitega zastopnika A. G. in pom. gen. dir. J. S.) zapisan na koncu pogodbe, ki jo kot zadnjo različico omenja tožnica. Že iz tega razloga ni mogoče šteti, da so pogovori in dogovarjanja med tožnico in ga. L. iz pravne službe pripeljala do izjave pravno zavezujoče ponudbe s strani toženke, saj ni izkazano, da je različico pogodbe, ki je bila poslana tožnici, potrdil ali odobril g. M. ali kateri izmed zakonitih ali pogodbenih pooblaščencev toženke.

Ker je treba šteti različico pogodbe s spornim določilom za ponudbo tožnice toženki, se zastavlja še vprašanje, ali je to ponudbo toženka sprejela. Tožnica je zaslišana kot stranka sama izpovedala, da je na sestanku zakoniti zastopnik toženke (g. G.) izjavil, da pogodbe ne namerava podpisati, kar je treba šteti za izrecno zavrnitev ponudbe. Pogodba v takšni različici kot je zapisana torej ne z izrecno izjavo niti ne konkludentno ni bila sklenjena. Da bi bil dogovor o posebnem 50% popustu in povišanju cene fotozgodb ob prekinitvi pogodbe, ustno sklenjen z g. M., ki bi bil glede na pooblastila upravičen skleniti takšen dogovor, pa tožnica ni uspela dokazati. Ne samo, da je takšen dogovor izrecno zanikal M., ko je bil zaslišan kot priča, potrdila ga ni v svojem zaslišanju niti tožnica, ki je povedala le, da je bil M. seznanjen s ceno in plačilnimi pogoji. To potrjuje le, da je pristal na ceno, ki jo je toženka glede na nesporne ugotovitve izplačevala tožnici za objavljene prispevke, ni pa na tej podlagi mogoče sklepati, da bi pristal na posebno določilo o 50% povišanju cene ob predčasni prekinitvi pogodbe v smislu odstopnine (primerjaj 1. odstavek 67. člena OZ). Tega tudi ne potrjuje dopis toženke (priloga A7), v katerem se toženka sicer res sklicuje na 50% popust. Treba je upoštevati, da je navedeni dopis nastal v pravni službi toženke (pod njem je podpisan vodja pravne službe) in da je očitno na tem oddelku krožila tožničina nepodpisana različica pogodbe s spornim pogodbenim določilom. Ni pa mogoče na tej podlagi sklepati, da bi g. M., ki je zaslišan povedal, da nikoli ne bi pristal na takšno pogodbeno določilo, ustno sklenil sporen dogovor s tožnico.

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča izvedeni dokazi, če se jih skrbno presoja posamično in skupno, ne dokazujejo, da bi bil dogovorjen posebni pogoj, na katerega opira tožbeni zahtevek tožnica. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka se torej izkaže za pravilno.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). 

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.