VSL sodba I Cpg 688/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.308.041,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (1. točka izreka). V preostalem delu (glede procesnih obresti od neplačanih obresti) je zaradi umika tožbe postopek v ostalem ustavilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.915,36 EUR, da pa sama nosi svoje stroške (3. in 4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (1., 3. in 4. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Razlogi izpodbijane sodbe so izčrpni in jasni ter med seboj skladni. Med njimi ni nobenih nasprotij, prav tako niso v nasprotju z izrekom sodbe, ki ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Pritožba želi manipulativno, z iztrganjem posameznih stavkov iz konteksta obrazložitve odločb D. in Državne revizijske komisije (DRK), ustvariti namišljeni konstrukt diametralno nasprotnih razlogov v odločbah navedenih organov, ki ga v resnici ni. Pa tudi, če bi bili obrazložitvi navedenih organov dejansko nasprotujoči, jih sodišče v sodbi le povzema, in pri tem nikakor ni moglo zagrešiti kršitve iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP.

Kot rečeno, pa med razlogi, zaradi katerih je naročnik D. s sklepom z dne 11. 12. 2007 (A2) zavrnil ponudbo tožeče stranke, in razlogi, s katerimi je DRK s sklepom z dne 15. 02. 2008 (A7) zavrnila zahtevek za revizijo (navedenimi v tč. 7 in tč. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne najde nobenih nasprotij in neskladij, pač pa se ti med seboj dopolnjujejo in si pritrjujejo.

Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na z zakonom določeno pravico naročnika, da lahko kadarkoli prekine postopek javnega naročanja, zgolj v podporo zaključku, da (če lahko kadarkoli prekine postopek) lahko tudi zavrne vse ponudbe. Institut zavrnitve vseh ponudb je po svoji vsebini le specifična, posebej urejena oblika prekinitve postopka (katerega končni cilj je uspešna oddaja javnega naročila), vsekakor pa je rezultat v obeh primerih za ponudnike smiselno enak (ne pridobijo posla, za katerega so se trudili s sestavo in vložitvijo ponudbe). Zato ne bi bilo niti logično niti sistemsko, da bi se razlogi, iz katerih sme naročnik kadarkoli prekiniti postopek javnega naročila, bistveno razlikovali od razlogov za zavrnitev ponudb.

Okoliščina, da je naročnik D. pred zavrnitvijo tožnikove ponudbe, le-tega pozval k njeni dopolnitvi, je za odločitev v zadevi nerelevantna. Popolnost ponudbe je formalno vprašanje, odločanje o njenem sprejemu pa vsebinsko. Vsebinskega preizkusa pogosto niti ni mogoče opraviti, preden ponudba ni formalno popolna. Prav tako je za odločitev o zahtevku nebistveno, če je naročnik, kot zatrjuje pritožba, tožečo stranko neutemeljeno pozival k dopolnitvi ponudbe, ki da je bila že ob vložitvi popolna. Tožeča stranka odškodnine iz tega naslova niti ne zahteva. Zaradi neutemeljenega poziva k dopolnitvi ponudbe ni mogoče sklepati na neobjektivnost oz. pristranost naročnika. Pritožbeno stališče, da naročnik po dopolnitvi ponudbe, le-te ne more več zavrniti zaradi dejstev, ki so bila znana že ob vložitvi prvotne ponudbe, kaže na pritožničino nerazumevanje kvalitativne razlike med postopkom ocenjevanja popolnosti ponudbe od presojanja njene vsebinske primernosti. Hipotetična primerjava s sodnim postopkom bi pomenila, da tožbenega zahtevka, potem ko je sodišče tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe, ne bi bilo mogoče več zavrniti na podlagi dejstev, navedenih v nepopolni tožbi.

Pritožbeni očitki, da so bili naročnikovi razlogi za zavrnitev ponudbe navidezni oziroma formalni, podani z namenom, da se tožečo stranko izloči iz postopka, ne vzdržijo pritožbenega preizkusa. Sodišče prve stopnje je argumentirano in prepričljivo pojasnilo utemeljenost in tehtnost teh razlogov, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na 23., 24. in 25. točko obrazložitve sodbe. Pritožbeni razlogi navedenih zaključkov ne morejo omajati in tudi ne vzbuditi dvomov vanje. Predvsem si pritožnica zmotno predstavlja, da je manevrski prostor naročnika javnega naročila pri odločanju o ponudbah tako ozek in nefleksibilen, kot ona trdi. Tako iz zakona kot iz slovenske in tudi evropske sodne prakse, na katero se primeroma sklicuje izpodbijana sodba, izhaja, da je ta prostor bistveno širši in da se tudi ureditve postopkov javnega naročanja v precejšnji meri trudijo ohraniti načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij. To pomeni, da cilj in namen specifične ureditve na področju javnih naročil ni v tem, da se naročnika prisiljuje k sklepanju pogodb, pač pa da se mu prepreči favoriziranje ali izigravanje posameznih ponudnikov oz. v kakršnemkoli oziru nepošteno ravnanje pri izbiri najugodnejšega ponudnika.

Razlog za zavrnitev tožničine ponudbe je bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v zadostni meri objektiviziran in prav nič arbitraren. Že zgolj z ugotovitvijo, da je bila ponudbena cena za 39% večja od ocenjene vrednosti javnega naročila (pri čemer je bila najnižja cena edino merilo za izbor najugodnejšega ponudnika), je bila utemeljitev njene zavrnitve povsem logična in tehtna. V odsotnosti drugih ponudnikov je bilo namreč edino merilo za ocenjevanje primernosti ponujene cene, s strani naročnika ocenjena vrednost del. Naročnik tudi ni kršil nobenega od načel, na katere je opozorilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Drugi pritožbeni razlogi za odločitev oziroma preizkus izpodbijane sodbe niso pomembni, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo. Pritožbo je iz navedenih razlogov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).