VSL sodba I Cpg 1059/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke sklenitev pogodbe o povratni prodaji 12.846 nematerializiranih imenskih delnic tožeče stranke, vpisanih pri KDD z oznako X, po ceni 5,842,00 EUR za delnico, prenos navedenih delnic na toženo stranko tako, da bo tožeča stranka postala zakoniti imetnik teh delnic in podajo ustreznega naloga za prenos delnic KDD-ju ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.348,36 EUR (točka II izreka).

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo sodbe v njeno korist oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili fiduciarni pravni posel. Za fiduciarni posel pa je značilno, da določena oseba prenese svojo pravico na drugo osebo, ta pa jo mora pod določenimi pogoji obdržati in jo pozneje vrniti oziroma prenesti na tretjo osebo. Upnik je poln lastnik z zgolj obligatorno obvezo vrniti stvar ob izpolnitvi razveznega pogoja. Zaradi takšne pogodbene obveze mora fiduciar sopogodbeniku (odtujitelju oziroma fiduciantu) omogočiti, da uresniči svoja upravičena glede delnic, toda le, če so izpolnjeni posebni pogoji, to je pogodbeni ali pa tudi zakonski pogoji, kakršnega na primer določa 1. odstavek 247. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ne glede na fiduciarno naravo posla iz pogodbe izhaja, da je tožena stranka veljavno formalno pravno pridobila lastninsko pravico na delnicah, zato je logično, da mora ob predvideni povratni prodaji delnic tožeči stranki ta izpolnjevati tudi zakonsko določene pogoje za takšno pridobitev. Na podlagi pogodbe, sklenjene med strankama, je namreč tožena stranka postala stvarno pravni lastnik delnic. Za ponovni prenos lastninske pravice na delnicah na tožečo stranko se ni mogoče izogniti zakonskim pogojem za takšen prenos.

Pri fiduciarnem poslu imamo kombinacijo stvarnopravnih in obligacijskopravnih učinkov: stvarnopravni učinek je prenos lastninske pravice od fiducianta na fiduciarja; obligacijskopravni učinek pa je dolžnost fiduciarja, da prenese pravico nazaj na fiducianta ob izpolnjenih pogojih, ki so določeni v fiduciarnem poslu ali zakonu. Fiduciarna lastnina namreč ni nič drugačna od lastnine, ki jo sicer pridobi kupec s prodajno pogodbo. Fiduciar je popolni lastnik stvari tako v razmerju do tretjih oseb, kot tudi v razmerju do fiducianta. Obligacijskopravni dogovor med fiduciantom in fiduciarjem ne spremeni bistva lastninske pravice, ki jo ima fiduciar nad stvarjo. Splošno načelo našega stvarnega prava je numerus clausus stvarnih pravic. Po tem načelu ni mogoče ustvariti atipičnih stvarnih pravic. Zato so tudi fiduciarji pravi stvarnopravni lastniki.

Pritožnica ima prav, da gre pri fiduciarnem poslu ekonomsko za zastavo, pravno pa gre za lastnino in to je v tem primeru odločilno. Zato so neutemeljena pričakovanja pritožnice, da bo sodišče naložilo toženi stranki sklenitev pogodbe, ki je zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev za pridobitev lastnih delnic po 1. odstavku 247. člena in 4. odstavku istega člena nična. Tožeča stranka s takim zahtevkom ne more uspeti.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da ni pravilno stališče pritožnice, da je pomembno zgolj to, da je lastne delnice pridobila v skladu z določili ZGD ob njihovi prvotni pridobitvi. Nasprotno, izpolnjevanje pogojev po 247. členu ZGD-1 je pomembno tudi ob njihovi ponovni pridobitvi. In ker jih tožeča stranka ne izpolnjuje, lastnih delnic ne more pridobiti.

Pritožnica ima prav, da je v obligacijskem pravu vse, kar ni izrecno prepovedano, dovoljeno in prepuščeno dispoziciji strank. Ne glede na to pa ni mogoče mimo kogentnega določila 247. člena ZGD-1. Čeprav je mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je v nekaterih pogledih fiduciarni pravni posel bližje ureditvi zastavne pravice kot pa lastninske pravice, pa pritožnica sama ugotavlja, da se za sam akt prenosa uporabljajo določila o prenosu lastninske pravice. Iz navedenega sledi zaključek, da je tudi pri povratnem prenosu lastninske pravice potrebno preizkušanje predpostavk po 247. členu ZGD-1 za veljavnost takega posla.

Sodišče druge stopnje je presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, saj je v pravdi popolnoma propadla.