VSL sodba I Cpg 107/2010

1. Pritožba prve tožene stranke proti dajatvenem delu 2./ točke izreka se zavrne in se prvostopna sodba v tem delu potrdi.

2. Pritožbi prve tožene stranke proti 4./ točki izreka se ugodi in se prvostopna sodba v tistem delu, ki se nanjo nanaša, spremeni tako, da tožeča in prva tožena stranka nosita vsaka svoje pravdne stroške.

3. Pritožbi druge tožene stranke proti 4./ točki izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.042,29 EUR.

4. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

:

U v o d

1.1.

Doslej je že pravnomočno razsojeno, da sta toženi stranki kršili blagovno znamko tožeče stranke s tem, da je druga tožena stranka na tržnici v L. prodajala tekstilne izdelke, ki jih je proizvajala in z znaki Jack Daniel's, Jack Daniel in Jack Daniel sport jeans v obliki našitkov, netov in gumbov opremila prva tožena stranka. Pravnomočno jima je naloženo uničenje vseh izdelkov, označenih s spornimi znaki, in objava sodbe v časopisih D. in V.. Pravnomočno je tudi zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine zaradi prizadetega ugleda njene blagovne znamke v višini 14.337.056,00 takratnih SIT (sedaj 59.827,47 EUR).

1.2.

Predmet izpodbijane sodbe je le še odškodninski zahtevek tožeče stranke iz naslova materialne škode, ki naj bi ji nastala, ker sta toženi stranki kršili njene zgoraj navedene znamke, št. 9970479, 9471439 in 9571503 v višini 46.870,30 EUR, oziroma podrejeno, zoper prvo toženo stranko v višini 35.152,73 EUR, zoper drugo toženo stranko pa v višini 11.717,57 EUR, oboje z obrestmi.

Tek postopka pred sodiščem prve stopnje

2.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva tožena stranka plačati tožeči stranki 14.392,76 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek na plačilo (še) 20.759,97 EUR s pripadki, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je razsodilo, da mora druga tožena stranka plačati tožeči stranki 464,58 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek na plačilo (še) 11.252,99 EUR s pripadki, pa je zavrnilo (3. točka izreka). Hkrati je odločilo, da morata toženki solidarno povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 8.078,77 EUR, tožeča stranka pa je dolžna prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.347,96 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 656,47 EUR, vse s pripadki.

Pritožbeni postopek

3.

Proti tej sodbi sta se pritožili le toženki. Prva tožena stranka jo izpodbija v dajatvenem delu 2./ točke izreka in v 4./ točki izreka (stroškovna odločitev), druga tožena stranka pa le v stroškovni odločitvi.

4.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožb in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5.

Vsaka od pritožb je delno utemeljena.

K odločitvi o pritožbi prve tožene stranke

6.

Na tiste dele pritožbe prve tožene stranke, ki predstavljajo povzemanje ugotovitev prvostopnega sodišča ali pa ponavljanje svojih navedb pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

7.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče za svojo dejansko ugotovitev o tem, da so se sporni izdelki prodajali v 20-ih trgovinah po Sloveniji, ni navedlo pravnorelevantnih dejstev. Ker je ta očitek do te mere pavšalen, da ne zahteva konkretnega odgovora, pritožbeno sodišče le pripominja, da je na 6. in deloma 7. strani izpodbijane sodbe natančno pojasnjeno, na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje prišlo do takega zaključka.

8.

Neprerekana je prvostopna ugotovitev, da je imela tožeča stranka svojo blagovno znamko Jack Daniel's pri Uradu za intelektualno lastnino Republike Slovenije (v nadaljevanju UIL) priznano med drugim za proizvode iz 32. in 33. razreda licejske klasifikacije od 08. 08. 1995 dalje. Na 8. in 9. strani izpodbijane sodbe so navedeni razlogi za prvostopno presojo, da ta blagovna znamka v Sloveniji že od leta 1995 dalje izpolnjuje kriterije za razširjeno varstvo v smislu c) točke 1. odstavka 47. člena ZIL. V prvem odstavku na 11. strani izpodbijane sodbe pa sodišče prve stopnje le pojasnjuje, da je pri presoji (ugotovljenih dejstev), ali predstavlja sporna znamka znamko z ugledom, uporabilo določila ZIL-1, Pariške konvencije in TRIPS. Zato je nekorekten pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj s sklicevanjem na citirane predpise utemeljilo blagovno znamko Jack Daniel's kot znamko z ugledom. Ob odsotnosti konkretnejših pritožbenih očitkov v zvezi s presojo prvostopnega sodišča, da blagovna znamka Jack Daniel's pomeni znamko, ki ima v Sloveniji ugled, s pavšalnim zatrjevanjem, „da sodišče prve stopnje brez pravne podlage v nasprotju z dejstvi o trajanju kršitve prvotožene stranke zaščitene blagovne znamke tožeče stranke Jack Daniel's v besedi številka 9970479 za izdelke iz tekstila z odločbo UIL z dne 28. 02. 2000, dalje in upošteva varstvo znamke za čas od 15. 11. 1997 pa do 28. 02. 2000 v času, ko tožeča stranka sploh ni imela registrirane blagovne znamke Jack Daniel's za izdelke iz tekstila in je šele od registracije znamke 28. 02. 2000 blagovne znamke za izdelke iz tekstila upravičena zahtevati odškodnino za neupravičeno uporabo te blagovne znamke za tekstil, saj je nesporno dejstvo, da je tožena stranka prodajala na ljubljanski tržnici poceni tekstilne izdelke in ne šnopc ali viski, za kar je imela tožeča stranka registrirano blagovno znamko“, ne more uspeti.

9.

Drži pritožbeno zatrjevanje, da je prva tožena stranka izvedenskemu mnenju izvedenca D. A. oporekala. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 03. 03. 2005 (list. št. 299 – 304), na kateri je sodišče prve stopnje omenjenega izvedenca tudi zaslišalo, pa ni razvidno, da bi po zaslišanju prva tožena stranka predlagala novega izvedenca. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da „sodišče prve stopnje ni odredilo in dalo možnosti postavitve drugega izvedenca“. Tudi pritožbenemu sodišču je znano, da ni predpisa, ki bi navzgor ali navzdol omejeval višino licenčnine. Ta je prepuščena dogovoru pravdnih strank. Izvedenec je pojasnil, da je primerna licenčnina v Slovenskem trgu od 3% do 5% (izpoved na glavni obravnavi), v mnenju na 4. strani pa na podlagi izkušenj kot človek s številnimi referencami (glej poglavje „Usposobljenost izvedenca in cenilca“, 3. stran mnenja) pojasnil, da bi bila 5% licenčnina za slovensko tržišče že visoka, a še sprejemljiva. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče „brez vsake dokazne ocene in dokazne podlage oprlo sodbo na mnenje izvedenca A. D.“.

10.

V drugem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe so podani razlogi za stališče, da odškodnina v obliki izgubljene licenčnine predstavlja povračilo škode zaradi kršitve blagovne znamke. Sklicujoč se na odločbo pritožbenega sodišča, opr. št. I Cpg 619/2005, z dne 20. 10. 2005 je poudarjeno, da si v primeru nezakonitega posega v zavarovane znamke kršitelj brez odmene ustvari enak ekonomski položaj, kot če bi z nosilcem sklenil pogodbo za izkoriščanje znamke. Zato z načelnim zatrjevanjem, da „je škoda le prikrajšanje, ki ga kdo utrpi na pravno zavarovanih dobrinah, ki so lahko tudi premoženjske, kolikor so pravno zavarovane in pravno priznane“, pritožbeno sodišče ne polemizira.

11.1.

Tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe je bila vložena dne 03. 02. 2000. Kot vrednost spornega predmeta je bil takrat v tožbi naveden znesek 3.000.000,00 SIT (sedaj 12.518,78 EUR). To je točno toliko, kolikor je takrat s 6. točko tožbenega zahtevka tožeča stranka solidarno terjala od obeh toženk. Med postopkom je tožeča stranka še trikrat modificirala tožbeni zahtevek po višini, in sicer prvič v vlogi z dne 15. 01. 2002 (list. št. 134), ko je od obeh toženk zahtevala solidarno plačilo 106.697,78 EUR (prej 25.569.056,00 SIT), drugič pa v vlogi z dne 16. 10. 2003, ko je k zahtevku na solidarno plačilo tega zneska postavila še podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je terjala od prve tožene stranke 80.023,33 EUR (19.176.792,00 SIT), od druge tožene stranke pa 26.674,44 EUR (6.392.264,00 SIT, list. št. 237), tretjič pa v vlogi z dne 08. 08. 2008 (list. št. 402) po delni razveljavitvi zadnje prvostopne sodbe, opr. št. IV Pg 17/2000, z dne 03. 03. 2005, ko je, kot je pojasnjeno v drugem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe, od obeh toženk zahtevala skupno 46.870,30 EUR, podrejeno pa od prve toženke 35.152,73 EUR, od druge toženke pa 11.717,57 EUR s pripadki.

11.2.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da skupni stroški tožeče stranke znašajo 13.464,62 EUR, prve tožene stranke 3.369,91 EUR, druge tožene stranke pa 1.641,18 EUR. Višina ugotovljenih stroškov je neizpodbijana. Prvostopno sodišče je „ob upoštevanju, da je tožeča stranka uveljavljala šest tožbenih zahtevkov in začasno odredbo, uspela pa je v celoti s tremi zahtevki, deloma pa z odškodninskim zahtevkom in začasno odredbo, presodilo, da je njen uspeh v pravdi 60%. Zato je menilo, da je upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov v obsegu 60% in da je dolžna 40% njunih pravdnih stroškov povrniti toženkama.

11.3.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da takemu naziranju prvostopnega sodišča ni mogoče slediti. Iz določila 1. odstavka 39. člena ZPP izhaja, da predstavlja vrednost spornega predmeta vrednost glavnega zahtevka. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Ker za nedenarne zahtevke tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta, pritožbeno sodišče ne zanika pravilnosti pritožbenega stališča, da bi v predmetnem sporu moralo biti odločilno vodilo za odločanje o stroških postopka „materialno merljiv doseženi uspeh“. Maksimalni postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke v tej pravdi je bil 106.697,78 EUR, proti prvi toženi stranki pa je tožeča stranka uspela z zneskom 14.392,76 EUR. Iz tega bi sledilo, da je uspeh prve tožene stranke v tej pravdi 86,50%. Ker pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s temeljem tožbenega zahtevka, saj ga je tožeča stranka vztrajno zanikovala, je po oceni pritožbenega sodišča prav, da je merilo za tehtanje odločitve o pravdnih stroških zadnja višina tožbenega zahtevka, katerega je tožeča stranka postavila z vlogo z dne 08. 08. 2008, to je znesek 35.152,73 EUR. Upoštevajoč ta znesek, je tožeča stranka v pravdi uspela malo manj kot s polovico svojega tožbenega zahtevka. Zato pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je pravilna odločitev taka, kot jo je sam predlagal, to je, da vsaka stranka v tem postopku krije svoje pravdne stroške. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških, ki se nanaša na tožečo in prvo toženo stranko, na podlagi določila 5. alinee 358. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodbe.

K odločitvi o pritožbi druge tožene stranke

12.1.

Po določilu 1. odstavka 161. člena ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Kot izhaja iz določila drugega odstavka istega člena pa takrat, kadar je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem razmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak od sospornikov. Ker je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora prva tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v višini 14.392,76 EUR, druga tožena stranka pa glavnico le v višini 464,58 EUR, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je odločitev o solidarnem plačilu pravdnih stroškov tožeči stranki oprta na zmotno uporabo materialnega prava.

12.2.

Pravdne stroške tožeče stranke je sodišče, kot rečeno, odmerilo na 13.464,62 EUR. Po skrčenem tožbenem zahtevku je tožeča stranka terjala od prve tožene stranke plačilo le še 11.717,57 EUR glavnice, uspela pa je z zneskom 464,58 EUR, to je 3,96%. Iz tega sledi, da mora druga tožena stranka plačati tožeči stranki 3,96% njenih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 13.464,62 EUR, ona pa mora drugi toženi stranki plačati 96,87% pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.641,13 EUR. Po tem izračunu mora druga tožena stranka plačati tožeči stranki 533,85 EUR, ona pa mora drugi toženi stranki plačati 1.576,14 EUR. Po pobotanju mora tedaj tožeča stranka drugi toženi stranki poravnati njene pravdne stroške v znesku 1.042,29 EUR (5. alinea 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

12.3.

Pritožbeno sodišče odloča le o pritožbi proti prvi sodbi (1. odstavek 351. člena ZPP). Ker pa izpodbijana sodba nima določil o pobotanju (2. odstavek 324. člena ZPP), predlogu tožene stranke, naj pritožbeno sodišče izvede pobotanje med dolgovano glavnico in prisojenimi pravdnimi stroški, ni mogoče ugoditi.

O pritožbenih stroških tožeče stranke

13.

V odgovoru na pritožbi je tožeča stranka v glavnem le vztrajala pri svojih dosedanjih stališčih in ni koristila pritožbenemu sodišču pri odločanju o pritožbah, zato ta strošek ni potreben strošek v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz 4. točke izreka te sodbe.