VSL sodba III Cp 2886/2010

1Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se

- zneska 8.767,35 EUR in 8.502,25 EUR v 1. točki 1. odstavka zvišata za 2.500 EUR (na 11.267,35 EUR in 11.002,25 EUR),

- v 2. odstavku 1. točke pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 1.362,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3.Tožena stranka je v 15-ih dneh dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 114,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 8.767,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.262,40 EUR od 06.07.2006 do vključno 21.12.2006, od zneska 8.502,25 EUR od 06.07.2006 do plačila, od zneska 333,83 EUR od 06.06.2006 do 21.12.2006, od zneska 265,10 EUR od 06.06.2006 do plačila, od zneska 823,00 EUR od 15.06.2006 do 21.12.2006. V preostalem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in toženi stranki naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 921,07 EUR.

(2) Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

(3) Tisti del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek, in odločitev o stroških pravdnega postopka, po svojem pooblaščencu iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija tožeča stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno prenizko vrednotilo posamezne ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in prepričljive izpovedbe tožnika, dosojena odškodnina je namreč prenizka. Povzema ugotovljene poškodbe in ugotovitve izvedenca ter glede na to, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 28 let, predlaga zvišanje prisojene odškodnine, in sicer za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 16.000,00 EUR in za prestan strah glede na zaradi zlomljene prsnice možne poškodbe srca in komplikacij pri zdravljenju poškodovanega gležnja na 2.000,00 EUR. Povzema tudi trajne posledice tožnikovih poškodb, vključno s šepanjem in primerno denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ocenjuje na 12.000,00 EUR. Opozarja, da ima tožnik objektivno opazno brazgotino v predelu desnega gležnja, dolžine 10 cm in rožnato obarvano, ki je vidna, kadar ima tožnik gole noge, in zadebeljen gleženj, o čemer sodba nima razlogov ter predlaga ugoditev zahtevku za plačilo denarne odškodnine za skaženost, kar narekuje tudi tožnikovo šepanje. Glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo pred 5 leti, je obseg tožnikove škode bistveno večji, zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Nasprotuje opravljeni valorizaciji, saj zanjo ni podlage v materialnem pravu, izpodbija pa tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je sodišče neutemeljeno zavrnilo priglašeno sodno takso za sodbo, stroške za sestavo dokaznega predloga z dne 19.01.2007 in stroške pripravljalnih vlog z dne 17.09.2009 in z dne 22.12.2009. Pri izračunu uspeha pa bi sodišče moralo upoštevati tudi utesnitev, ne glede na njen razlog. Zahteva tudi celotne stroške izvedenine, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila. V podkrepitev svojih navedb se sklicuje na obstoječo sodno prakso. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

(4) Tožena stranka se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje glede višine dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in predlaga njeno znižanje, in sicer za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 6.500,00 EUR, za prestan strah na 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 6.500,00 EUR. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

(5) Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

(6) Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

(7) Med pravdnima strankama ni spora, da je bil tožnik dne 22.11.2005 poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, in utrpel stisnjenje leve rame in leve polovice prsnega koša, trikoten odlom spodnjega dela manubriuma prsnice, zlom zadnjega dela talusa z dislokacijo navzad in navzdol, udarnino desne rame in udarnino desnega gležnja, ocenjene kot visoko energetske poškodbe.

(9) Pritožbeni graji sta na prvem mestu usmerjeni v odmero višine odškodnine, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Višino sodišče odmeri v skladu z načelom individualizacije, ki izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiv, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo in načelom objektivne pogojenosti, ki terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih, izražene v številu povprečnih plač.

(10) Denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, podrobneje razvidne iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na str. 5, 6, 7 in 8, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, v višini 8.500,00 EUR je povsem primerna. Njenega zvišanja ne narekuje trajanje tožnikovega zdravljenja (približno 6 mesecev), brez resnejših zapletov, njenega znižanja pa ne kar dolgotrajna uporaba bergel (dobre 3 mesece), številni zdravstveni pregledi, operacija, predvsem pa sedanje in bodoče občasne zmerne telesne bolečine v desnem gležnju, potrjene s tožnikovo izpovedbo in ugotovljene v izvedenskem mnenju, ki jih tožena stranka s sklicevanjem na neobstoj receptov za protibolečinska zdravila, ne more zanikati. Prenizko pa je odmerjena denarna odškodnina za prestan strah. Ta je ob škodnem dogodku dosegel intenziteto smrtnega strahu, saj je tožnik ostal vkleščen v vozilu, ki bi se lahko vžgalo, vse dokler ga niso potegnili iz vozila, kar narekuje zvišanje denarne odškodnine iz tega naslova na zahtevanih 2.000,00 EUR.

(11) Zvišanje denarne odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti narekujejo tudi ugotovljene tožnikove omejitve pri vsakodnevnih, športnih in delovnih aktivnosti, podrobneje razvidne iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 9, 10, 11 in 12. V posledici obravnavanih poškodb je bil tožnik, po poklicu voznik tovornega vozila, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Njegove omejitve gibljivosti gležnja, ki ga ovirajo pri napornejši hoji, prenašanju težjih bremen, sunkovitih obremenitvah in podobno ter omejitve na delovnem mestu in tožnikova mladost narekujejo 2.000,00 EUR višjo odškodnino (skupaj tako 9.500,00 EUR). Spričo povedanega toženi stranki nikakor ni pritrditi, da je potrebno odmerjeno odškodnino znižati.

(12) Pravilno pa je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Za njegovo prisojo mora sodišče napolniti pravni standard skaženost, ki mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanca. Glede na to, da je 10 cm dolga, rahlo rožnato obarvana brazgotina na gležnju v predelu Ahilove tetive zaradi nagubanosti kože na tem predelu manj opazna in še to le v primeru golih nog in brazgotina na zunanji strani gležnja, ki je sodišče na razdalji 1,5 metra ni zaznalo, je pravilen zaključek, da tožnikova sprememba zunanjosti ne dosega objektivnega kriterija skaženosti. Tožnik do denarne odškodnine iz tega naslova ne more biti upravičena tudi zato, ker iz njegove izpovedi izhaja, da mu zardi odziva okolice ni prijetno, ni pa izpovedal o svojih izrazito negativnih občutjih. Pritožbeno sodišče opozarja še, da tožnik navedb o šepanju in odebeljenem gležnju ni podal pravočasno, zato jih ni mogoče upoštevati.

(13) Spričo napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi je tožnik upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR, kar predstavlja 21,5 povprečnih plač v času sojenja, in tožnika uvršča ob bok primerljivim primerom iz dosedanje sodne prakse. Ker se odškodnina odmerja po cenah na dan sojenja, ni podlage, da bi poznejše plačilo tožnika utemeljevalo do višje odškodnine.

(14) Pravilna uporaba materialnega prava pa narekuje valorizacijo odmerjene odškodnine. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (2. odstavek 168. člena OZ, v zvezi s 179. členom OZ). Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, temveč v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala, oziroma v kakšnem deležu še obstaja.

(15) Spremenjena odločitev narekuje tudi ponovno presojo uspeha pravdnih strank. Ni pritrditi pritožbi tožnika, da se pri tem upošteva tudi umaknjeni del, čeprav je bil ta umaknjen zaradi delnega plačila. Ker je tožena stranka plačala pred vložitvijo tožbe, je bila tožba v tem delu nepotrebna (smiselno glej 158. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbo v delu, ko meni, da bi bilo tožeči stranki potrebno priznati priglašeni strošek sodne takse za sodbo v višini 230,03 EUR. Uspeh tožeče stranke je po spremenjeni odločitvi 49%, kar jo opravičuje do 1.472,37 EUR od skupaj z sodno takso za sodbo priznanih 3.004,85 EUR, toženo stranko pa 51% uspeh upravičuje do 109,70 EUR od priznanih 215,11 EUR. Po medsebojnem pobotu je v 15-ih dneh tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.362,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila. Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gredo tožeči stranki ostali priglašeni stroški, saj ne dosegajo kriterija potrebnosti, te ne dosega niti bančna provizija. Ne gre ji niti celoten znesek izvedenine, ki se prav tako odmerja po načelu uspeha, saj je kriterij potrebnosti predpostavka vseh priznanih stroškov, zamudne obresti od plačila predujma in sodne takse, saj sta del pravdnih stroškov, za katere velja, da jih je dolžan zavezanec plačati v roku, ki mu ga naloži sodišče, to pa je v 15-ih dneh. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da za citirane drugačne odločitve ni pravne podlage.

(16) Spričo neutemeljenosti preostalih pritožbenih navedb in odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v preostalem in pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(17) Ker je tožeča stranka delno uspela s pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožeči stranki se glede na izpodbijan del v višini 13.500,00 EUR prizna 625 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 12,5 odvetniških točk za materialne stroške, ostalega pa ne, ker je že zajeto v teh postavkah. To skupaj z 20% DDV in sodno takso za pritožbo znaša 635,85 EUR, spričo 18,5 % uspeha pritožbe pa je tožena stranka dolžna povrniti 114,45 EUR, po preteku 15-ih dni tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sama pa kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj v njem ni uspela.

(18) Za sojenje v tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani pristojno na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63, z dne 26.07.2010, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Celju prenešena na Višje sodišče v Ljubljani.