VSL sodba III Cp 2821/2010

I. Pritožbi se delno ugodi in se v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg prisojenega zneska 2.940,80 EUR še 735,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

od zneska 5,64 EUR od 8.12.2006 dalje do plačila,

od zneska 730,00 EUR od 4.2.2006 dalje do plačila,

vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki še 464,14 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške v znesku 110,90 EUR v 15-ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.940,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 20,80 EUR od 8.12.2006 dalje do plačila in od zneska 2.920,00 EUR od 4.2.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe, v preostalem delu, to je glede 2.301,80 EUR z zamudnimi obrestmi, glede razlike med zahtevanimi in prisojenimi obrestmi, pa je sodišče zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.194,16 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, ko je tožniku prisodilo 20 % sokrivdo, saj tožena stranka tega sploh ni uveljavljala. Hkrati pa meni, da k nastanku škode tudi ni prispevala, saj kot izhaja iz izvedenskega mnenja, pri njem, pri zadevnem opravilu, ni bilo zaznati kršitev pravil varnosti pri delu. Poleg tega navaja, da je podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca, saj je delo, ko je moral stopiti na valjčke, delo s povečano stopnjo nevarnosti. Meni tudi, da mu je sodišče prve stopnje določilo prenizko odškodnino, tako iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin kot iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu. Navaja tudi, da je sodišče napačno ugotovilo delež, s katerim je uspel v pravdi ter na tej podlagi tudi napačno odločilo glede stroškov. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.301,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2006 dalje do plačila ter celotne na prvi stopnji zaznamovane stroške skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločilo, da je podana odškodninska odgovornost delodajalca, saj mora delodajalec v skladu s 1. odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), če je delavcu škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Pravilno je ugotovilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca, saj stroj, ki ni v obratovanju, ni nevarna stvar, prav tako pa tudi dejanje tožnika ne predstavlja dejavnosti s povečano stopnjo nevarnosti (150. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami – določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja). Pravilen je tudi zaključek, da za tožnikovo škodo odgovarja delodajalec, ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki, po pravilih krivdne odškodninske odgovornosti (1. odstavek 131. člena OZ, ki določa, da je, kdor povzroči drugemu škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde), ker je prekršil pravila varnega dela, in sicer 5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). 5. člen določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora za to izvajati ukrepe za zagotovitev varnosti, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu in ustrezno organizacijo, 6. člen pa med drugim to, da mora delodajalec pri izvajanju ukrepov upoštevati izogibanje tveganjem in prilagajati delo posameznika z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja ter dajati ustrezna navodila delavcem.

Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v obsegu 20 % sam odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Tožena stranka glede tožnikove odgovornosti za škodni dogodek v odgovoru na tožbo z dne 16.10.2006 (list. št. 9) navaja: „Tožnik je svoje delo opravljal na način, ki ni zanesljiv in varen. 9 kg težke zabojčke bi namreč lahko, brez kakršnekoli nevarnosti za poškodbo, nazaj na paleto naložil s tal in na ta način preprečil poškodbo. Vsak delavec je namreč svoje delo dolžan opravljati na način in s takšno pazljivostjo, da v prvi vrsti varuje svoje življenje in zdravje“. Iz navedenega izhaja, da je v skladu s stališčem tožene stranke tožnik sam odgovoren za škodni dogodek, ker bi plastenke lahko vrnil na palete s tal, kar pa v skladu z ugotovitvami izvedenca ne drži. Z navedbo, da je vsak delavec dolžan opravljati delo pazljivo, pa je zgolj pavšalno in posredno zatrjevala, da tožnik pri svojem delu ni bil dovolj pazljiv, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za presojo obstoja tožnikove soodgovornosti, saj ni navedla, kaj bi tožnik moral storiti bolj pazljivo pri vračanju plastenk na palete z valjčkov. Po presoji sodišča druge stopnje drži pritožbena navedba, da glede na to, da po ugotovitvah izvedenca tožnik ni kršil pravil varnosti pri delu, ni mogoče zaključiti,da je tožnik ravnal nepazljivo in da je prispeval k nastanku škode. Tožnik namreč plastenk na paleto ni mogel vrniti na kakršenkoli drug način kot z obema rokama naenkrat in s tem, da je stopil na valjčke, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da pri tem ni ravnal dovolj skrbno. Zgolj ugotovitev, da bi lahko ravnal bolj previdno, brez konkretne navedbe, katero njegovo ravnanje ni bilo dovolj previdno, pa glede na konkretne okoliščine niti ne zadostuje za ugotovitev, da je prispeval k nastanku škode. Tožena stranka torej za nastalo škodo tožniku odgovarja v celoti.

Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje določilo prenizko odškodnino za negmotno škodo. Sodišče namreč določi primerno odškodnino v skladu z določilom 1. odstavka 179. in 182. člena OZ. 1. odstavek 179. člena OZ določa, da pripada oškodovancu med drugim za pretrpljene telesne bolečine in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, 182. člen OZ pa, da sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Tožnik je iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin zahteval 3.964,28 EUR, sodišče pa mu je prisodilo odškodnino v višini 3.100,00 EUR ter se pri tem oprlo na tožnikovo zdravstveno dokumentacijo in mnenje izvedenca medicinske stroke, mag. A. A.. Glede na ugotovljene telesne bolečine (ki so bile dva dni hude, tri tedne srednje hude in teden dni blage, nato pa so se pojavljale ob obremenjevanju poškodovanih delov, pri čemer stalnih bolečin, ki bi ostale kot trajna posledica poškodbe, tožnik nima) in glede na potek zdravljenja (v okviru katerega je bil osemkrat na fizioterapiji, petkrat pregledan pri svojem zdravniku, enkrat pri specialistu rentgenologu, ki je opravil ultrazvok desnega gležnja, dva tedna si je sam povijal desni gleženj z elastičnim povojem, obolela mesta je doma razgibaval mesec dni), je odškodnina, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča primerna. Tožnik v pritožbi še navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje, kljub temu, da je umaknil zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, trajne posledice oziroma zmanjšane življenjskih aktivnosti upoštevati v okviru telesnih bolečin, kar pa po presoji sodišča druge stopnje v tej zadevi ni utemeljeno, saj je bilo v dokaznem postopku, na podlagi izvedenskega mnenja, ugotovljeno, da trajnih posledic zaradi nesreče pri delu pri tožniku ni. Tožnik je v postopku na prvi stopnji sicer navedel, da se s to ugotovitvijo izvedenca ne strinja, vendar pa ni predlagal postavitve novega izvedenca, zato je sodišče prvi stopnje pri odmeri primerne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo trajnih posledic, saj te pri tožniku niso bile ugotovljene. V skladu s 3. odstavkom 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), se namreč v primeru, da nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja, ta dvom pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem, zahteva mnenje drugi izvedencev, tožnik pa, kot rečeno, mnenja drugega izvedenca ni zahteval.

Tožnik je iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu zahteval 1.251,88 EUR, sodišče pa mu je prisodilo odškodnino v višini 550,00 EUR, ter se pri tem oprlo na tožnikovo zdravstveno dokumentacijo in mnenje izvedenca medicinske stroke mag. A. A.. Glede na tako ugotovljen tožnikov strah (tožnik je utrpel hud primaren strah ob dogodku ter, ker se je utemeljeno bal za izid zdravljenja, srednje hud strah teden dni in blag strah tri tedne) je po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina primerna.

Pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in upoštevajoč načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, glede na umestitev in primerjavo z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, odmerilo pravično denarno odškodnino tako za pretrpljene telesne bolečine kot za pretrpljen strah.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, je v skladu s 1. odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, kajti toženec je dolžan tožniku povrniti celotno škodo, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, in sicer 3.100,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin, 550,00 EUR iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu ter 26,44 EUR za povrnitev premoženjske škode zaradi stroškov zdravljenja. Ker je bilo toženi stranki z ugodilnim delom sodbe, ki je že postala pravnomočna, prisojenih 2.940,80 EUR, je tožena stranka dolžna tožeči plačati še 735,64 EUR in sicer z obrestmi, ki tečejo od zneska 5,64 EUR (preostali del stroškov zdravljenja) od 8.12.2006 dalje do plačila in od zneska 730,00 EUR od 4.2.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Glede na navedeno je bilo potrebno v skladu s tožnikovim predlogom ponovno odločiti tudi o delu tožnikove zahteve za povrnitev stroškov pravdnega postopka, v katerem je bila njegova zahteva zavrnjena. Tožnik je v pravdi uspel glede temelja v celoti ter v 70 % glede višine (3.676,44 EUR od zahtevanih 5.242,60 EUR), skupno je torej njegov uspeh v postopku znaša 85 %. V skladu s 154. členom ZPP sta tako obe stranki upravičeni do povrnitve sorazmernega dela stroškov, in sicer tožena stranka do 8,7 EUR (15 % od 57,91 EUR) in tožeča stranka do 1.667,00 EUR (85 % od 1.961,13 EUR), po medsebojnem pobotanju pa je tožena glede pravdnih stroškov na prvi stopnji dolžna tožeči povrniti 1.658,30 EUR. Glede na to, da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje že pravnomočno odločeno, da mora tožena stranka povrniti 1.194,16 EUR teh stroškov, je sodišče druge stopnje tožniku prisodilo še 464,14 EUR pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči povrniti v 15-ih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela le glede temelja in ne tudi glede višine, ji je sodišče druge stopnje v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP priznalo pravico do povrnitve 50 % stroškov. Pritožbeno sodišče je, kot je razvidno iz stroškovnika v spisu, v skladu z določbami Odvetniške tarife tožeči stranki glede na uspeh v pritožbenem postopku priznalo 110,90 EUR stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči povrniti v 15-ih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.