VSRS Sklep X Ips 198/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke, št. 4300-88/2009/369 z dne 19. 4. 2010, s katerim je ta zaradi neizpolnjevanja vseh določil (pogojev) Tretjega javnega razpisa za izbor operacij iz prednostne usmeritve „Razvoj obmejnih območij s Hrvaško“ (v nadaljevanju Javni razpis) zavrnila revidentkino vlogo na Javni razpis za obnovo tam navedene lokalne ceste. Tožena stranka je s sklepom, št. 4300-88/2009/503 z dne 20. 5. 2010, revidentkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

7Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer „ali bi morala tožena stranka, v skladu s podzakonskimi predpisi in ustavnim načelom enakega varstva pravic, revidentko pozvati, da zaradi manjkajoče navedbe prihodnjega upravljavca investicije z žigom in podpisom odgovornih oseb vlogo dopolni ali pa gre za takšno pomanjkljivost v dokumentaciji, za katero ne velja obveznost tožene stranke, da prijavitelja na razpis pozove na dopolnitev vloge“.

8V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločitev sprejeta ob upoštevanju (posebnih) pogojev razpisne dokumentacije Javnega razpisa, ki je določala obvezne sestavine investicijske dokumentacije in posebej tudi določala, kaj ne more biti predmet njenega dopolnjevanja. Tako je bilo v 11.1 točki razpisne dokumentacije, ki je opredeljevala, kdaj bo vloga popolna, pod zap. št. 5 določeno, da bo vloga popolna, če ji bo priložena zadnja potrjena investicijska dokumentacija, izdelana skladno z 8.2. točko razpisne dokumentacije. V prvem odstavku te točke je bilo določeno, da mora biti za operacije izdelana in s strani pristojnega organa upravičenca potrjena investicijska dokumentacija, izdelana v skladu z določili Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (v nadaljevanju Uredba). Ta v 3. točki četrtega odstavka 13. člena določa, da med obvezne sestavine investicijskega programa med drugim spadajo tudi podatki o prihodnjem upravljavcu z žigi in podpisi odgovornih oseb. Razpisna dokumentacija pa je v točki 11.2 določala, da predmet dopolnjevanja dokumentacije ne more biti manjkajoča investicijska dokumentacija, manjkajoči sklepi o potrditvi prvotne (DIIP) ali zadnje investicijske dokumentacije ter vsebina katerekoli predložene dokumentacije ali obrazcev. Citirane določbe razpisne dokumentacije in Uredbe za Javni razpis so po presoji Vrhovnega sodišča povsem jasne, ne vzbujajo nikakršnih dvomov in tako ne potrebujejo nobene posebne razlage. Vprašanje, ki ga kot pomembnega izpostavlja revidentka, zato ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi lahko izkazala izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Revidentka je zgolj pavšalno navajala tudi, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso, s takšnimi navedbami pa ni izpolnila obveznosti iz 5. točke obrazložitve tega sklepa.

10Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).