UPRS sodba I U 1109/2011

Tožba se zavrne.

Inšpektorica Inšpektorata RS za kulturo in medije je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela, ki jih izvaja na objektu nepremične kulturne dediščine na naslovu A., ne da bi za ta dela pridobil kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je objekt na naslovu A., registrirana kulturna dediščina, vpisana v register nepremične kulturne dediščine pod EŠD ... z nazivom enote Kamnik – hiša A., stoji pa v območju, vpisanem v isti register pod EŠD ... z nazivom enote Kamnik – Mestno jedro. To območje je z Odlokom o razglasitvi starega mestnega jedra Kamnik za kulturni in zgodovinski spomenik (Uradni list SRS, št. 42/86) razglašeno tudi za kulturni spomenik lokalnega pomena. Inšpektorica je na ogledu dne 31. 8. 2010 v navzočnosti tožnika ugotovila, da tožnik na objektu izvaja obsežna gradbena dela, ki posegajo v konstrukcijo objekta in mu delno spreminjajo namembnost, vendar za ta dela ni pridobil kulturnovarstvenega in gradbenega dovoljenja. Sklicuje se na 28. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), ki določa, v katerih primerih je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje, na določbe istega zakona, ki opredeljujejo pojme nedovoljenega posega, posega v dediščino in kulturnega spomenika ter na določbe, ki urejajo inšpekcijske ukrepe.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da obravnavani poseg pomeni poseg v kulturni spomenik. Na podlagi Odloka o razglasitvi starega mestnega jedra Kamnik za kulturni in zgodovinski spomenik je namreč staro mesto jedro Kamnika, v območju katerega je tudi objekt na A., pridobilo status kulturnega spomenika. V odloku je sicer določeno, da se razglasitev spomenika vpiše v zemljiško knjigo, vendar ta vpis ne vpliva na pridobitev statusa kulturnega spomenika. Od uveljavitve odloka tudi za obravnavani objekt veljajo določbe ZVKD-1, ki določajo dolžnost pridobitve kulturnovarstvenega soglasja za posege. Za obravnavani poseg, ki ga je na ogledih ugotovil in s fotografijami tudi dokumentiral prvostopenjski organ, tožnik kulturnovarstvenega soglasja ni pridobil, v takem primeru pa ZVKD-1 kot inšpekcijski ukrep v prvi vrsti določa ustavitev nadaljnjih del. Ne glede na to, da inšpekcijski zavezanec ob zadnjem ogledu ni izvajal nobenih del, je tak ukrep zakonit, njegov namen pa je, da se tudi v prihodnje dela ne bodo izvajala brez ustreznih soglasij. Pritožbena navedba, da je objekt sestavljen iz dveh delov, poseg pa se je izvajal le na enem od njih, je nepomembna, saj ne vpliva na dejstvo, da je bil na objektu opravljen poseg, za katerega ni bilo pridobljeno potrebno soglasje. Izpodbijana odločba je bila sicer izdana v ponovljenem postopku, vendar ni bilo razloga, da bi se postopek začel na novo oziroma da bi bilo potrebno ponovno zaslišanje tožnika.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na vse razloge, vsebovane v pritožbi zoper izpodbijano inšpekcijsko odločbo, dodaja pa še, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine Kranj „v procesu izdal kulturnovarstveno soglasje, ki ga bo skušala tožeča stranka pridobiti“. Izvedel je le tista dela, za katera po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni potrebo gradbeno dovoljenje, da bi bila ta dela omejena, pa ni bilo mogoče nikjer razbrati. V zemljiški knjigi tovrstno breme ni bilo vpisano, tako da je prišlo do opustitve „dejanj s strani države, ki sedaj stranki stavijo dodatne pogoje in ga omejujejo pri izvrševanju njegove lastninske pravice“. Če bi tožnik vedel za status objekta, bi ravnal skladno s predpisi. Tudi sicer bo tožnik glede dvoriščnega dela objekta sprožil postopke, saj bodo potrebni večji gradbeni posegi, tedaj pa bo tudi pridobil ustrezna soglasja. Za vzdrževalna dela ni potreboval dovoljenj in je ravnal skladno z določbami ZGO-1 in Uredbo, ki ne predvidevata upravnih aktov. Zakon določa obvezne soglasodajalce le v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja. Meni, da poseg ni nedovoljen oziroma protipraven, kljub temu pa je dela ustavil. Meni še, da ker je bila prvotna odločba po nadzorstveni pravici razveljavljena, bi moral inšpekcijski organ voditi nov postopek. V takem primeru namreč „posledice, ki so nastale ostanejo in dejanj ni mogoče zasledovati naprej“. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da je upravni spor sicer namenjen odločanju o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar pa pri tem ne gre za nadaljevanje upravnega postopka, temveč za samostojen sodni postopek z lastnimi postopkovnimi pravili. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato tožbe v upravnem sporu ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na razloge in dokaze, ki jih je tožnik navedel v upravnem postopku, temveč je treba razloge, na katere se tožba opira, v tožbi tudi navesti. To izhaja tudi iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi (med drugim) tudi razložiti, zakaj toži. Sodišče zato ni moglo upoštevati tožnikovega sklicevanja na razloge pritožbe, vložene v upravnem postopku.

Tožnik v tožbi ne izpodbija statusa obravnavanega objekta kot dela kulturnega spomenika, temveč le zatrjuje, da zato, ker ta status ni bil vpisan v zemljiško knjigo, z njim ni mogel biti seznanjen. Kot je pravilno navedla že toženka, pa vpis v zemljiško knjigo ne vpliva na status kulturnega spomenika. Ta status je vzpostavljen na podlagi akta o razglasitvi in se v zemljiški knjigi le zaznamuje (13. člen ZVKD-1).

Po prvi alinei prvega odstavka 28. člena ZVKD-1 je treba za posege v spomenik pridobiti kulturnovarstveno soglasje; zakon torej to obveznost veže izključno na status spomenika, ne pa na seznanjenost lastnika spomenika s tem statusom. Tovrstne tožbene navedbe zato ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

Po 26. točki prvega odstavka 3. člena ZVKD-1 so poseg v dediščino zlasti (med drugim) vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov, poleg tega pa tudi dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine. Napačno je torej stališče tožnika, da bi moral kulturnovarstveno soglasje pridobiti šele v primeru, če bi na objektu izvajal dela, za katera je potrebno gradbeno dovoljenje. Tudi vzdrževalna dela, kakor je izvajana dela opredelil tožnik sam, po navedeni zakonski določbi pomenijo poseg v dediščino, sodišče pa dodaja še, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) za vsa dela, ki jih opredeljuje kot gradnjo (in s tem pomenijo poseg v dediščino), ne predpisuje gradbenega dovoljenja. Vprašanje, ali bi bilo treba za obravnavana dela pridobiti gradbeno dovoljenje, je torej v tej zadevi brezpredmetno, ne glede na navedbe toženke v izpodbijani odločbi.

Tudi glede na tožnikove izrecne navedbe je torej prišlo do posega v dediščino, tožnik pa v inšpekcijskem postopku niti ni navajal, da bi za ta poseg pridobil kulturnovarstveno soglasje. V tožbi sicer navaja, da je bilo to soglasje izdano, vendar ga tožbi ni priložil, niti ga ni sodišču dostavil naknadno ali navedel kakršnih koli podatkov o njem. V zvezi s tem sodišče pripominja še, da opravlja presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta na podlagi pravnega in dejanskega stanja v času izdaje tega akta, morebitna naknadna izdaja kulturnovarstvenega soglasja pa bi lahko vplivala kvečjemu na naknadno ustavitev postopka ali postopek izvršbe.

Tožnikovo ravnanje je torej nedovoljen poseg v dediščino, kar je po 20. točki prvega odstavka 3. člena ZVKD-1 vsak poseg v dediščino, ki se izvaja brez kulturnovarstvenega soglasja ali v nasprotju z njim.

Po prvem odstavku 115. člena ZVKD-1 lahko inšpektor v primeru, če ugotovi, da se izvaja ali se je izvedel nedovoljen poseg v dediščino ali spomenik, z odločbo odredi ustavitev izvajanja vseh del. Tudi uvedba inšpekcijskega postopka in izrečeni ukrep sta torej v skladu z določbami ZVKD-1.

V zvezi z zatrjevanimi kršitvami upravnega postopka sodišče najprej opozarja na to, da se razveljavitev po nadzorstveni pravici nanaša na odločbo in ne na procesna dejanja, opravljena pred njeno izdajo (prvi odstavek 274. člena Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V ponovljenem postopku zato vseh procesnih dejanj ni treba opraviti ponovno. To smiselno izhaja tudi iz tretjega odstavka 251. člena ZUP, ki v primerljivi procesni situaciji (odločba odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu), govori le o dopolnitvi postopka in ne o njegovi ponovitvi v celoti. Predvsem pa tožnik v ničemer ne pojasnjuje, kako naj bi zatrjevana kršitev postopka vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe in s tem predstavljala podlago za odpravo izpodbijane odločbe.

V zvezi s tožbeno navedbo, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, sodišče dodaja še, da je tožnik to možnost imel ob ogledu dne 31. 8. 2010, njegova izjava pa je zabeležena v zapisniku tega ogleda, ki je del upravnega spisa. Kot je bilo že navedeno, so okoliščine, pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, status kulturnega spomenika, poseg v ta spomenik in obstoj kulturnovarstvenega dovoljenja za ta poseg. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi se te okoliščine v času od njegovega zaslišanja do izdaje izpodbijane odločbe kakorkoli spremenile, zato sodišče ugotavlja, da je tudi ta tožbena navedba neutemeljena.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, prav tako je pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločba. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 je sodišče zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.