VSK sklep Cp 593/2008

Pritožbama se ugodi in se sodba r a z v e l j a v i v izpodbijanem delu (glede odločitve, da v skupno premoženje spada nepremičnina s parc.št. 5052 k.o. M. in ? stiskalnice za grozdje, glede odločitve o višini deležev na skupnem premoženju in glede zavrnitve zahtevka, da v skupno premoženje spada tudi nahrbtna motorna kosilnica Kawasaki z opremo in glede stroškov postopka) in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

:

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. odločilo, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino s parc.št. 5052 k.o. M.(v naravi dvorišče in stanovanjska stavba), avto Citroen Berlingo, kamion TAM 130, prikolico za avto 750 kg, in premičnine, naštete v izreku sodbe ter da je delež tožeče stranke na skupnem premoženju 40 %, delež tožene pa 60 %. Višji zahtevek je zavrnilo, hkrati pa še odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti 2.394,12 EUR pravdnih stroškov. Skupnost pravdnih strank je trajala od septembra 1988. Glede stanovanjske stavbe je ugotovilo, da je bila zemljiška parcela last toženca, da se je hiša na njej gradila postopoma od leta 1982 do 2001, od tega sta od leta 1988 stranki vlagali skupaj. Pri odločanju o deležu se je med ostalim oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, ki je primerjal stanovanjsko stavbo (brez upoštevanja lokacije, vrednosti zemljišča in komunalne opreme) po stanju v letu 1988 (45,50 %) in po stanju v sedanjem času (54,50 %). Ker je sprememba večja od polovice, je mogoče govoriti o bistvenem povečanju vrednosti skupnega nepremičnega premoženja. Ob upoštevanju stanja izgradnje hiše v letu 1988, 100 % večjih dohodkov toženca, bistveno večjega prispevka tožnice pri skrbi in vodenju gospodinjstva ter vzgoji otrok, je delež tožnice na skupnem premoženju 40 %, delež toženca pa 60 %.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju in zoper odločitev o stiskalnici za grozdje in o hrbtni motorni kosilnici Kawasaki. Sodišče ni sledilo zahtevi tožnice po drugem izvedencu. Izvedenec je ugotavljal gradbeno vrednost vlaganj obeh strank in prispevke obeh strank, kar pa je naloga sodišča in ne izvedenca. Sodišče bi moralo na podlagi dokaznega postopka ugotoviti obseg vlaganj obeh strank, nato pa izvedencu

naložiti, da vrednost tako ugotovljenih vlaganj oceni. Izvedenec pa je, nasprotno, vrednost vlaganj ocenjeval v zvezi s tem, kar sta mu stranki povedali na ogledu. Zaključki o vlaganjih so izrazito napačni in je zaradi tega dejansko stanje napačno ugotovljeno in to ob očitni kršitvi ZPP, saj je dejansko stanje namesto sodišča ugotavljal izvedenec. Tudi sicer je zaključek sodišča o višini prispevka napačen. Ni razumljivo, zakaj je sodišče dalo večjo težo trditvam toženca o delu na črno in večjih zaslužkih (priče niso potrdile, da bi osebno videle, da je toženec zaslužil toliko, kot trdi). Sodišče nima prav, ko trdi, da je bil v relevantnem obdobju toženčev dohodek višji, saj tega relevantni dokazi ne potrdijo. In če je že temu tako, je bil toženec zaradi dela odsoten v tujini in je sodišče prezrlo večji prispevek tožnice pri ohranjanju skupnega premoženja in samo njeno skrb za varstvo in vzgojo otrok ter skrb za toženca. Pri tem opozarja na pravnomočno sodbo istega sodišča P 1 ko je sodišče priznalo tožeči stranki na račun skrbi za gospodinjstvo 10 % delež na skupnem premoženju za šest let trajajočo življenjsko skupnost, v kateri je toženec dokazano kupil nepremičnino s svojim posebnim premoženjem. Očitno je, da je sodišče v konkretni zadevi napačno uporabilo določbo 59. člena ZZZDR, glede na izveden dokazni postopek je edini možen zaključek, da je tožničin delež 50 %. Glede premičnin je sodišče spregledalo, da je tožnica vtoževala tudi nahrbtno motorno kosilnico Kawasaki z opremo.

Stiskalnica za grozdje je v celoti v skupni lasti pravdnih strank, saj ni dokazov, da bi bila v solasti s tretjo osebo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, hkrati pa glede na spremembo odločitve o glavni stvari, spremeni tudi odločitev o stroških.

Tožena stranka se z obsežno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev, da ima tožnica na stavbi kakršnokoli stvarnopravno upravičenje in zoper odločitev o deležu na skupnem premoženju. Sodišče je samo kot nesporno ugotovilo, da je bila stavba pred tožničinim prihodom zgrajena do strehe, spodnja etaža je bila zaprta z vrati in okni, v spodnji etaži je toženec pred prihodom tožnice imel stanovanje, v katerem je živel ter garažo in hlev z bikci in prašiči. Za gornjo etažo pa je že nabavil stavbno pohištvo (parket, keramične ploščice, okna in vrata). Dalje je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je imel toženec pred prihodom tožnice v enem delu zgornje etaže senik, v drugem stanovanjskem delu pa so bili izdelani tlaki, ometane predelne stene, izdelana je bila groba napeljava elektrike in vode. Do zgornje etaže so bile narejene tudi stopnice. Nesporno je tudi, kaj sta s tožnico naredila po njenem prihodu skupaj. Toženec nikoli ni zahteval, da se mu na skupnih vlaganjih prizna večji deleže od 50 %, vendar pa je ves čas vztrajal, da ni mogoče tožnici priznati nobenega deleža na izključno njegovih vlaganjih, opravljenih pred prihodom tožnice. Tožnica je bila tista, ki je zatrjevala, da je njen vložek v dograditev hiše 90 % in da je v celoti prispevala za izgradnjo garaže. Dela, ki so bila opravljena po prihodu tožnice so po svoji naravi finalna gradbena dela, zato tožnici ne gre stvarnopravni delež na nepremičnini, ampak le obligacijski.

Podrejeno pa tožena stranka meni, da tudi, če bi dela, opravljena po prihodu tožnice, štela kot gradbena, njen delež na skupnem premoženju nikakor ne more predstavljati 40 %. Sodišče pri določitvi deležev ni upoštevalo parcele, ki jo je kupil toženec. Ni jasno od kod sodišču podatek, da je izvedenec ugotovil, da znaša vrednost vlaganj 54,50 %, saj kaj takega iz izvedenskega mnenja ne izhaja. V nadaljevanju se pritožba ukvarja s po mnenju toženca napačno ugotovljenim dejanskim stanjem glede vrednosti vlaganj tožnice in vrednosti vlaganj toženca in sicer z vsako investicijo posebej. Sodišče je napačno povzelo izvedensko mnenje in sprejelo napačne zaključke glede tega, ali je z vlaganji nastala nova stvar. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da ni prišlo do spremembe substance. Iz tega razloga toženec tudi meni, da ima tožnica le obligacijskopravni zahtevek iz naslova vlaganj.

Pritožbi sta utemeljeni.

Glavnina pritožbenih navedb obeh strank se nanaša na nepremičnino. Ni sporno, da je parcelo kupil toženec, da se je stavba na njej gradila od leta 1982 do 2001 in da je skupnost pravdnih strank trajala od leta 1988 dalje. Naloga sodišča je torej bila, da ugotovi stanje (in tudi vrednost) nepremičnine ob začetku skupnosti pravdnih strank in ob zaključku te skupnosti, oboje primerja in odloči o tem, ali so skupna vlaganja predstavljala spremembo substance stvari. Če je temu tako, je stvarnopravni zahtevek utemeljen in je zaradi vlaganj postala nepremičnina skupno premoženje, vrednost nepremičnine pred vlaganji (sicer toženčevo posebno premoženje) pa se upošteva kot tožnikov prispevek k nastanku skupnega premoženja. Naloga sodišča je, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovi stanje nepremičnine ob nastanku skupnosti pravdnih strank, naloga izvedenca pa je, da sodišču, ki z ustreznim strokovnim znanjem ne razpolaga, pomaga tako, da ugotovi vrednost vlaganj in vrednost nepremičnine. Tožena stranka pravilno opozarja, da je pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine potrebno upoštevati tudi vrednost zemljišča, lokacije in komunalne opremljenosti. Predmet zahtevka je namreč nepremičnina s parc.št. 5052 k.o. M. (in ne le njena gradbena vrednost), zato lahko le z upoštevanjem vseh postavk ugotovimo, za kolikšen delež se je vrednost nepremičnine povečala zaradi skupnih vlaganj. Izvedensko mnenje, na katerega je sodišče oprlo sodbo, opisanega ne upošteva. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev o tem, da spada nepremičnina v skupno premoženje, oprlo zgolj na zaključek, da vlaganja predstavljajo bistveno povečanje dosedanjega premoženja (pri čemer kot rečeno parcele, lokacije in komunalne opremljenosti ni upoštevalo). Dejansko stanje je bilo zato ugotovljeno nepopolno. Napačno je tudi v izvedenskem mnenju uporabljeno izhodišče, da se za vsako posamezno investicijo ugotavlja prispevke vsake od strank. Kot pravilno opozarja pritožba tožeče stranke ugotavljanje prispevka strank niti ni (in tudi ni bilo po sklepu o imenovanju izvedenca) naloga izvedenca. Velja načelo enotnosti skupnega premoženja, po katerem je delež zakoncev na skupnem premoženju enak na vseh posameznih stvareh in pravicah, ki sestavljajo skupno premoženje. Ko sodišče ugotovi obseg skupnega premoženja, mora ugotavljati še delež vsake od strank, pri čemer pa ne gre za matematični izračun, ampak mora upoštevati prispevke v vseh oblikah, kot to določa 2. odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR). Samo v tem kontekstu je mogoče upoštevati prispevke vsake od strank pri vlaganjih. Dejansko stanje glede nepremičnine je bilo torej na podlagi vsega povedanega ugotovljeno nepopolno, na tej podlagi pa je sodišče prve stopnje preuranjeno sprejelo materialnopravni zaključek, da je nepremičnina skupno premoženje. Zato je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in razveljaviti odločitev o tem, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina s parc.št. 5052 k.o. M. Ker predstavlja nepremičnina bistven del premoženja pravdnih strank in je odgovor na vprašanje, ali predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ali pa morda posebno premoženje toženca, odločilen tudi pri ugotavljanju prispevka pravdnih strank k nastajanju in ohranitvi skupnega premoženja, je bilo že iz tega razloga potrebno ugoditi obema pritožbama in razveljaviti tudi odločitev o deležu na skupnem premoženju (355. člen Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče le dodaja, da se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kakšni so bili zaslužki toženca. Iz izpovedi zaslišanih prič in strank namreč izhaja, da je bil toženec zaposlen na črno v I. Priče, ki so z njim delale (in torej zaslužile podobno), pa so potrdile toženčeve navedbe o višini takratnih dohodkov. Pritožba teh zaključkov zgolj z zatrjevanjem, da nobena od prič na svoje oči ni videla, da bi toženec zaslužil toliko, kot trdi, ne izpodbije.

Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da sodba nima razlogov o nahrbtni motorni kosilnici Kawasaki z opremo, glede stiskalnice za grozdje pa je obrazložitev v nasprotju z navedbami strank. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi in odločitev razveljavilo (354. člen ZPP). Zaradi delne razveljavitve odločbe o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotovljene kršitve odpraviti, glede nepremičnine pa ustrezno dopolniti dokazni postopek in nato odločiti, ali spada v skupno premoženje pravdnih strank in kakšni so deleži na skupnem premoženju ob upoštevanju vseh prispevkov strank.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.