VSL sodba in sklep II Cp 2655/2011

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku izreka (odločitev o stroških) delno tako spremeni, da je toženec dolžan tožnikoma plačati 2.225,10 EUR stroškov postopka, v preostalem pa se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Toženec je dolžan tožnikoma v roku 15 dni plačati 677,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika solastnika nepremičnine, parc. št. 80/4, k. o. X, vsak do ½, in tožencu naložilo plačilo njunih pravdnih stroškov v znesku 6.151,75 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec v pravočasni pritožbi zoper sodbo kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sta tožnika izkazala pravni interes za ugotovitveni zahtevek, saj nista postavila dajatvenega zahtevka, čeprav sta imela pravni naslov za vknjižbo lastninske pravice, a je 40 let nista vknjižila. Ugotovitvena tožba ni dopustna, saj je dajatveni zahtevek, ki bi ga lahko uveljavljala, že zapadel, ker je obstajala kupna pogodba, ugotovitvena tožba pa ni možna, kar potrjuje pravna teorija. Navaja, da je bil kot lastnik vpisan na podlagi sklepa o dedovanju in zato v dobri veri, da je parcela njegova oziroma očetova, izbrisna tožba pa po določbah ZPP ni možna. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj je sledilo le navedbam in dokazom tožnikov, do bistvenih navedb toženca pa se ni opredelilo oziroma se je opredelilo zgolj posredno. V nadaljevanju povzema stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije o dolžnosti sodišča, da se opredeli do navedb stranke. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozoril, da je sodna praksa zavzela stališče, da dobrovernost ne more biti podana oziroma je izključena v primeru, ko je nepremičnina vknjižena v zemljiški knjigi. Zakon (ODZ, ZTLR, SPZ) določa, da lahko lastninsko pravico s priposestvovanjem pridobi le dobroverni lastniški posestnik, ki ima nepremičnino v dejanski posesti, kot da je njegova ter ne ve in tudi ne more vedeti, da te pravice nima. Pravni prednik tožnikov je nedvomno vedel, da na podlagi kupne pogodbe ni mogel pridobiti lastninske pravice, če je ni vknjižil. Ker ni bil dobroveren, nepremičnine ni mogel priposestvovati. Tožnika sta navajala, da je njun pravni prednik urejal vpis v zemljiško knjigo, torej ni mogel biti dobroveren. Sodišče prve stopnje se kljub navajanju določb posameznih zakonov do teh navedb toženca ni opredelilo. Glede dejanskega stanja je sodišče verjelo zgolj tožnikom in njunim pričam, medtem ko toženčeve priče niso bile toliko prepričljive, ker niso bile „primerno“ poučene. Še posebej priča K. se je zapletla in izpadla neverodostojna zaradi vztrajanja sodišča, naj natančno opredeli parcelo, ki je predmet spora, na geodetskem načrtu, kar je težko celo za nekoga, ki je dobro seznanjen z dejanskim stanjem v naravi. Sicer pa so priče, ki so tudi podale pisne izjave (V., E., K.), izpovedale, da pravnega prednika tožnika na sporni parceli niso videle, da se je travnik uporabljal za parkiranje in druge potrebe, ne pa za tisto, kar izkazuje najemna pogodba E. B., ki jo toženec šteje za neverodostojno. Navaja, da je sodišče spregledalo očitno neresnično pričanje prvega tožnika, da je kot otrok sodeloval pri gradnji hiše, čeprav je toženec opozarjal, da je plošča v teh izmerah obstajala že leta 1947 in je neverjetno, da bi se nova hiša gradila v istih izmerah, kar ni ustrezalo takratnim standardom za družinske hiše. Tudi iz delilnih načrtov ne izhaja verodostojen podatek, da je bila v sporno parcelo vpisana stavba in to še pred sklenitvijo kupne pogodbe. Sodišče se do tega ni opredelilo, zato je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. V zvezi z očitkom prekluzije glede dveh prič navaja, da ju je šele slučajno srečala po prvem naroku in je šele takrat lahko prišla do ustreznih podatkov. Že pred prvim narokom je predložil izjave prič, na katerih so bili natančno navedeni naslovi, zato mu jih ni bilo treba navesti ponovno, kar je sodišče spregledalo. Iz pričanja L. je razvidno, da ni govoril resnice, saj betonski podstavek stoji kar nekaj metrov više v hribu, kar je bilo ugotovljeno ob ogledu, torej ni moglo priti do poplav. Dodaja še, da sodišče ni z ničemer utemeljilo dejstva, da mora biti priposestvovanje neprekinjeno, ker je prvi tožnik izpovedal, da je bil po smrti očeta na parceli samo takrat, ko je fotografiral „stoletne vode“. Izpodbija tudi odločitev o stroških, in sicer navaja, da vztraja, da se stroški priznajo zgolj za en narok, prav tako pa je sodišče nepravilno obračunalo povišanje za 30 %, namesto da bi obračunalo le količnik 0,3, neobrazložena pa je odločitev glede uporabe tar. št. 1200. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožnika sta na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in kot bistveno navajata, da imata interes za ugotovitveno tožbo, saj sta vtoževala priposestvovanje lastninske pravice, ki je originaren način pridobitve lastninske pravice. Ni sporno, da sta pravna prednika pravdnih strank za sporno nepremičnino sklenila kupno pogodbo, iz pogodbe je razvidno, da je kupec takoj nastopil posest, česar toženec ni izpodbijal, kot tudi ni izpodbijal dejstva, da je bila kupnina v celoti plačana. V času sklenitve kupne pogodbe so veljala pravila ODZ, paragraf 1461, po katerem je pravni prednik tožnikov posest dobil zakonito in dobroverno. Od tedaj je tekla priposestvovalna doba in je iztekla decembra 1979, zato je ob uveljavitvi ZTLR že izpolnjeval pogoje zakonite in dobroverne posesti. V drugem odstavku 28. člena ZTLR je določeno, da je dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobil s priposestvovanjem po poteku desetih let, po četrtem odstavku pa je isto pravico pridobil dobroverni lastniški posestnik po poteku dvajsetih let, pri čemer je moral biti posestnik ves čas v dobri veri. Dobro vero sta tožnika izkazala, med drugim s kupno pogodbo, zato so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje, toženec pa za kritično dobo ni predložil nobenih dokazov. V zvezi z očitkom, da je tožnik neresnično pričal, pojasnjuje, da je izpisek 8472/75 delni in predstavlja potrdilo o pravnem in dejanskem stanju 14. 10. 1975 in ne na dan, ko je pravni prednik toženca postal lastnik navedene nepremičnine. Poleg tega je parcela 80/4 nastala z delitvijo, kar je razvidno iz delilnega načrta, iz katerega pa ni razvidno, da bi ob njegovi izdelavi na novo nastali parceli 80/4 stal kakšen objekt. Vpis „hiša“ v izpisku po letu 1970 je posledica postopka zemljiškega katastra po 30. členu Zakona o zemljiškem katastru (UL SRS, št. 16/74), ko je pristojni organ v katastru evidentiral dejansko rabo zemljišč, in dejstva, da je pravni prednik tožnikov postavil temelje za hišo. Predlagata zavrnitev toženčeve pritožbe.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodnih taks (1. točka izreka) ter obenem sklenilo, da je sodno takso v višini 567,00 EUR toženec dolžan plačati v šestih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo ob prejemu sklepa, ostali pa 15. dne v naslednjih mesecih (2. točka izreka).

5Toženec v pravočasni pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da mu po odštetju enega obroka ostane 487,77 EUR, s čimer so občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje, zato je napačna ocena, da obročno plačilo takse ne bi ogrozilo njegovega preživljanja. Sodišče je odločitev oprlo na ugotovitev, da toženčev mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka in njegovo razpoložljivo premoženje presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar je neutemeljeno, saj 570,00 EUR ne more biti dvakratnik 459,04 EUR, sodišče pa ni utemeljilo, da njegovo razpoložljivo premoženje presega 23.542,40 EUR. Toženec je le solastnik nepremičnin manjše vrednost, prebiva pa v stanovanju v družinski hiši skupaj z materjo. Ocenjena vrednost 55.000,00 se nanaša na celotno nepremičnino v solastnini, toženec pa ne prejema nobenega dohodka od tega. Navaja, da mu je sodišče očitalo zamolčanje podatkov o solastništvu, kar ni res, saj je predložil sklep o dedovanju, kjer so jasno razvidni solastniški deleži, s katerimi niti ne more razpolagati, ker ni interesa za prodajo. Navaja še, da je plača odvisna od njegove kajakaške dejavnosti, ki je sezonskega značaja, zato je njegov mesečni dohodek nižji od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče. Navaja še, da zaradi hudih bolečin od junija 2011 ne more opravljati svojega dela, ker ima težave s hrbtenico, zato je vprašljiv njegov bodoči dohodek, z veliko verjetnostjo pa dejavnosti ne bo mogel opravljati nadaljnjega pol leta. Tudi iz tega razloga bi obročno plačilo sodne takse ogrozilo njegovo preživljanje, zato predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, in sicer tako, da ga sodišče oprosti plačila sodne takse.

6Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

7Med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, da je M. L. (pravni prednik tožnikov) 4. 12. 1969 s toženčevim očetom sklenil kupno pogodbo za nepremičnino, parc. št. 80/4, k. o. X, ter da je zanjo do 30. 12. 1970 plačal celotno kupnino. Nesporno je tudi, da ne pravni prednik tožnikov ne tožnika niso bili nikoli vknjiženi v zemljiško knjigo kot lastniki te nepremičnine ter je kot lastnik sporne nepremičnine vknjižen toženec.

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožnika nimata pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Različen način pridobitve lastninske pravice terja različno dejansko in pravno podlago ter tudi različen tožbeni zahtevek. Tožnika svojega tožbenega zahtevka (pridobitev lastninske pravice) ne gradita na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, kjer bi bil ugotovitveni zahtevek nepotreben/odveč, temveč zatrjujeta originarno pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje, za kar je treba postaviti točno tak zahtevek, kot sta ga. Toženec si zmotno razlaga tožbene trditve, saj tožnika z dejstvom, da je njun pravni prednik s pravnim prednikom toženca sklenil kupno pogodbo, ne zatrjujeta obstoja zavezovalnega pravnega posla in ne vtožujeta izstavitve zemljiško knjižne listine kot manjkajočega modusa acquirendi, temveč z njim utemeljujeta obstoj pogojev, potrebnih za priposestvovanje. Neutemeljene so navedbe, da tožnika nimata možnosti za vložitev predmetnega tožbenega zahtevka, češ da sta imela možnost uveljavljati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, pa jima je tak tožbeni zahtevek zastaral; če zakon omogoča drug(ačn)o vrsto pridobitve lastnine pravice, jo tožnika lahko vselej uveljavljata v pravdi.

9Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi načela kontradiktornosti, češ da je sodišče ignoriralo toženčeve trditve in dokaze. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse pravočasno predlagane dokaze ter se do njih opredelilo, ugotavljalo pa tudi vsa pravno odločilna dejstva, pri čemer se je v obrazložitvi sodbe opredelilo tudi do vseh navedb/pomislekov toženca, dokazna ocena pa je oblikovana jasno, logično in prepričljivo ter tako, kot predpisuje ZPP (8. člen).

10Toženčevo stališče, po katerem se na dobro vero tistega, ki zatrjuje priposestvovanje, v primeru, ko je nepremičnina vknjižena v zemljiško knjigo, ni mogoče sklicevati, je v sodni praksi že dolgo preseženo. V času, ko sta pravna prednika pravdnih strank sklenila kupno pogodbo (1969), ter v času, ko je teklo priposestvovanje (najdlje do leta 1989), so bile družbene razmere neprimerljive z današnjimi; zemljiška knjiga oziroma vpisovanje vanjo ni bilo dosledno, zato je praksa zavzela stališče, da standardov, ki veljajo v današnjem času, ni mogoče z enako strogostjo uporabljati za pravna razmerja, nastala v času, ko so vladale druge družbene razmerje in je veljala druga zakonodaja. Zaradi navedenega je zmotno pritožnikovo stališče, da pravni prednik tožnikov ni mogel biti dobroveren že zato, ker je vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo.

11V zvezi z grajanjem dokazne ocene, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, je višje sodišče na pritožbene očitke delno že odgovorilo v 9. točki te obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je določenim pričam sledilo, drugim pa ne. Pritožnik neutemeljeno očita, da naj bi priče izpovedale drugače, kot je njihove izpovedbe povzelo prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi posebej poudarilo, da je B. le na delu sporne parcele gradil barko, zato ne drži, da so izpovedbe ostalih prič, ki so izpovedovale, kaj so one v istem času počele na parceli, v nasprotju, saj je očitno, da se izpovedi prič nanašajo na različne dele sporne parcele. Pritožnik neutemeljeno graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede delilnih načrtov in tlorisa hiše. Dokazna ocena (spodnji odstavek na peti strani obrazložitve, ki se nadaljuje na naslednjo stran) je v tem delu jasna in prepričljiva ter skladna s preostalimi izvedenimi dokazi in njihovo oceno ter jo pritožbene navedbe v ničemer ne omajejo. Tožnika v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjata, da je izpisek 8472/75 delni izpisek in predstavlja potrdilo o pravnem in dejanskem stanju 14. 10. 1975 in ne na dan, ko je pravni prednik toženca postal lastnik navedene nepremičnine. Poleg tega je parcela 80/4 nastala z delitvijo, kar je razvidno iz delilnega načrta, iz katerega pa ni razvidno, da bi ob njegovi izdelavi na novo nastali parceli 80/4 stal kakšen objekt. Vpis „hiša“ v izpisku po letu 1970 je posledica postopka zemljiškega katastra po 30. členu Zakona o zemljiškem katastru (Ur. list SRS, št. 16/74), ko je pristojni organ v katastru evidentiral dejansko rabo zemljišč, in dejstva, da je pravni prednik tožnikov postavil temelje za hišo.

12Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni zaslišalo prič, ki jih toženec ni pravočasno predlagal. Ne zdrži pritožbena navedba, da bi jih moralo zaslišati, ker so pomembne za izid postopka v toženčevo korist. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je toženec priče predlagal za dokazovanje svojih trditev, a bi moral zaslišanja predlagati pravočasno, v primeru zamude pa jasno in konkretizirano navesti, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti prej. To, da je priče slučajno srečal, ne da bi navedel, da je bil pri zbiranju dokaznega gradiva procesno aktiven, a neuspešen brez lastne krivde, ne zadošča za utemeljitev izjeme od pravila, da je treba dokaze predlagati najkasneje na prvem naroku.

13Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita odsotnost razlogov o neprekinjenem priposestvovanju, češ da iz tožnikove izpovedi izhaja, da je bil na nepremičnini redko. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je priposestvovalna doba iztekla veliko prej, preden je umrl pravni prednik tožnikov (po podatkih v spisu je umrl leta 2005), kar pomeni, da ni pomembno, ali sta tudi tožnika uporabljala parcelo, saj sta v pravni položaj svojega prednika vstopila v času, ko je bila sporna nepremičnina že priposestvovana.

14Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v mejah razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (v izogib ponavljanju se višje sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjske sodbe v tem delu) kot tudi ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev postopka, zato je pritožbo toženca zavrnilo iz sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka potrdilo.

15Delno utemeljeno pa toženec graja odločitev o stroških postopka. Neutemeljeno se sicer zavzema za uporabo količnika 0,3 namesto 30 % pribitka zaradi zastopanja dveh strank, saj je matematično gledano 1,3 enako kot 130 %, drži pa pritožbena navedba, da se prizna nagrada za naroke po tarifni številki 3102 za vse naroke skupaj in ne za vsakega posebej (1). Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP tožnikoma stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, znova odmerilo in jima priznalo naslednje stroške: 544,70 EUR + 163,41 EUR nagrade za postopek, 502,80 EUR + 150,84 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR materialnih stroškov, kar povečano za 20 % DDV znaša 1.658,00 EUR, ter 567,00 EUR sodne takse. Skupaj je toženec tožnikoma tako dolžan plačati 2.225,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje.

16Pritožnik napačno tolmači obrazložitev izpodbijanega sklepa o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev, ko sodišču prve stopnje očita nejasnost v obrazložitvi in očitno neutemeljenost zapisanih razlogov. Z zapisom, da „toženčev mesečni dohodek, ki znaša približno 570,00 EUR, presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (459,04 EUR)“ ni nič narobe. V oklepaju je namreč prvostopenjsko sodišče zapisalo dvakratnik/seštevek dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka in ne enega, kot zmotno navaja pritožnik. V letu 2012 je osnovni znesek minimalnega dohodka po sprejetih interventnih ukrepih 260,00 EUR (prej 288,81 EUR), lansko leto, tj. v času, ko je bil izdan izpodbijani sklep, pa je bil nižji, in sicer tak, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo osnovni znesek minimalnega dohodka, je pravilen tudi zaključek, da toženčev mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Toženec je v dopolnitvi predloga za taksno oprostitev res zapisal, da je njegov dohodek odvisen od dejavnosti, ki jo opravlja (kajakaštvo), vendar je bila navedba prepavšalna, da bi jo bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati. Toženec bi moral navesti, koliko manj zasluži v mesecih, ki ne predstavljajo sezone za dejavnost, ki jo opravlja, svoje navedbe pa tudi podkrepiti s predložitvijo dokazov, česar ni storil. Tudi v pritožbi svoje trditve ne konkretizira in ne podkrepi z dokazi, zato ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Na tem mestu višje sodišče še dodaja, da iz pritožbi priložene medicinske dokumentacije (priloga B19) sicer izhaja, da ima določene težave s hrbtenico in diagnoza, ne izhaja pa, da bi toženec zaradi tega ne bil zmožen za delo in pridobivanje, zato tudi tem pritožbenih navedbam ni mogoče slediti.

17V zvezi z oceno toženčevega premoženja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženca po vložitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pozvalo, naj vloženi predlog dopolni tako, da navede oceno vrednosti nepremičnin, katerih lastnik je. Toženec se je na poziv sodišča odzval tako, da je navedel, da je solastnik nepremičnin manjših vrednosti ter solastnik stanovanjske hiše do 1/8. Po oceni pritožbenega sodišča toženec ni storil tistega, kar je od njega zahtevalo sodišče prve stopnje, in sicer, da za vse nepremičnine, katerih solastnik je, navede vrednost oziroma da navede skupno vrednost nepremičnin. Iz obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, ki ga je priložil dopolnitvi (priloga B14), izhaja, da je solastnik štirinajstih nepremičnin, katerih ocenjena vrednost, brez nepremičnin pod točkama 13 in 14, kjer gre za stanovanjsko hišo, v kateri prebiva, je približno 55.000,00 EUR. Ni naloga sodišča, da bi za vsako nepremično glede na toženčev solastniški delež, izračunalo vrednost, ki odpade na toženca, temveč je bila to po pozivu sodišča naloga toženca, a tega ni storil, zato vse pritožbene navedbe o vrednostni solastnih nepremičnin in možnosti razpolaganja predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

18Sodišče je tožnikoma za odgovor na pritožbo zoper sodbo priznalo povrnitev 677,64 EUR stroškov pritožbenega postopka z obrestmi, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sklep Vrhovnega sodišča z dne 14. 4. 2011, opr. št. II Ips 56/2011.