VSL sodba in sklep I Cp 2368/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 1450 I 629572007 z dne 21.6.2007 za glavnico v višini 539,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo dalje ter za izvršilne stroške v znesku 132,62 EUR. Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo za znesek stroškov izvršbe v višini 38,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 499,77 EUR.

2Toženec je proti sodbi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati predlaga zavarovanje dokazov. Meni, da v sporu ni sodila neodvisna sodnica ampak je šlo za usklajeno sojenje v predmetni zadevi s sojenjem v zadevi istega sodišča VII P 701/2010. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je stanovanjski zakon zahteval soglasje etažnih lastnikov za sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerij. V pripravljalnih vlogah je konkretiziral ter izrecno in konkretno navedel razloge za ničnost in hkrati podal predlog za izvedbo dokazov, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, saj je tožeča stranka obrazložila stroške le za račun za mesec oktober 2006, storitve za ostalih pet mesecev pa niso izkazane. Napačno je tudi stališče sodišča, da lahko tožeča stranka zaračuna stroške na podlagi podatkov, ki jih je imela, zlasti če je vedela, kot v konkretnem primeru, da so ti podatki dani zlonamerno in so lažnivi. Navedel je, da je splošno znano, kako se sredstva iz enega računa preliva na drug račun. Sodišče ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z njegovo trditvijo o razpolaganju s finančnimi sredstvi rezervnega sklada, prav tako pa tudi ne v zvezi z uporabo sredstev za oddajo oglasnega prostora. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da naj ne bi specificiral dokaznega predloga po zaslišanju priče M. G. T. S tem dokazom bi bilo dokazano, da sta se D. in G. T. mimo volje etažnih lastnikov dogovarjala o ključih za delitev stroškov, in sicer za nazaj. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena. Pri tem je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno po kakšnem postopku se dogovori vsebina pogodbe. Pritožba vsebuje še številne pavšalne in nerazumljive navedbe, ki za odločanje v tem sporu niso bistvene. Zaključuje, da zaradi nerazčiščenega dejanskega stanja pritožbenemu sodišču predlaga izdajo sklepa za zavarovanje dokazov. Navaja še, da je napačno stališče predsednice prvostopenjskega sodišča, ki ga zavzema v svoji odločitvi o predlogu za izločitev sodnice, da sodničin način vodenja ni pomenil prejudiciranja končne odločitve.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – 1. odst. 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi begatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve. Predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke je plačilo šestih računov za čas od oktobra 2006 do aprila 2007, ki se nanašajo na zahtevano plačilo nagrade za opravljanje storitev upravljanja in čiščenja ter povračilo založenih stroškov iz naslova obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe v kateri živi toženec.

6Stroški upravljanja v ožjem smislu, tj. stroški storitev, ki jih upravnik sam izvede za etažne lastnike, so njegova lastna terjatev iz razmerja med njim in lastnikom stanovanja.(1) Pravna podlaga za njihovo uveljavljanje je sklenjena pogodba o opravljanju upravniških storitev, ki ima naravo pogodbe o delu. Pogodba o določitvi upravnika oziroma o opravljanju upravniških storitev, je posel rednega upravljanja, zato za njeno veljavno sklenitev zadošča, da jo podpiše toliko etažnih lastnikov, da njihovi solastninski deleži na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah skupaj sestavljajo več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše (1. odst. 31. člena Stanovanjskega zakona, SZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena že v letu 1999. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni odločilno, po kakšnem postopku se je sprejemalo in oblikovalo besedilo pogodbe, kdo je sodeloval na strani upravnika in na strani lastnikov, ali so se o tem pisali zapisniki ali sprejemali naknadni potrditveni sklepi, kdo in kdaj je pogodbo podpisal za tožečo stranko in v kakšni dinamiki so jo podpisovali lastniki stanovanj, ali je bila s strani vseh udeležencev pogodba podpisana isti dan, … Prav tako neobstoj (veljavne) pogodbe o medsebojnih razmerjih ne more biti ovira za obstoj (veljavne) pogodbe o določitvi upravnika in opravljanju upravniških storitev. V primeru, če pogodbe o medsebojnih razmerjih ni (kar je toženčev očitek, se pač uporabijo zakonske določbe (2). Toženec tudi v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje ničnost pogodbe, saj ne navede nobenega konkretnega razloga, zakaj naj bi bilo tako. Drži, da sodišče pazi na ničnost po uradi dolžnosti (1. odst. 109. člena ZOR v zvezi z 1060. čl. OZ), vendar vedno v okviru trditvenega gradiva, s katerim razpolaga.

7Ker je pogodba o določitvi upravnika in opravljanju upravniških storitev veljavna, zavezuje vse etažne lastnike, tudi tiste, ki te pogodbe niso podpisali, torej tudi toženca. V pogodbi je bil določen tudi ključ delitve, kar pomeni, da je za etažne lastnike zavezujoč tudi ta. Nepomembno je, ali sta se M. G. T. in P. D. dogovarjala o ključu delitve. Bistveno je, da je določen v pogodbi, ki jo je podpisalo toliko etažnih lastnikov, da njihovi deleži presegajo polovico. Omenjena trditev dogovarjanja v ničemer ne vpliva na veljavnost pogodbe in pogodbenega določila o ključu delitve stroškov.

8Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral toženec sporočiti tožeči stranki pravilne podatke za porazdelitev stroškov, česar pa ni storil. Ni torej bistveno koliko stanovalcev živi skupaj s tožencem in koliko domačih živali ima, ampak s kakšni podatki je o tem razpolagal upravnik. Za pravilnost teh so torej odgovorni etažni lastniki. Toženec pa ni izkazal, da bi to svojo obveznost izpolnil.

9Glede na ugotovitve sodišča, da je tožeča stranka dobaviteljem plačevala stroške obratovanja in vzdrževanja iz svojih lastnih sredstev namesto etažnih lastnikov (navedb, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče ni moglo in ni smelo upoštevati), je pravilno presodilo, da gre tožeči stranki ta del vtoževanih terjatev po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno zavrnilo ugovore tožene stranke, da so bili ti stroški poravnani z drugih virov.

10Ne držijo trditve toženca, da je sodišče izdalo sodbo za šest mesecev, tožeča stranka pa je obrazložila le račun za prvi mesec. Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi obrazložila vse račune. Poleg tega pritožba v tem delu nedovoljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, procesne kršitve v zvezi s tem pa ne opredeli.

11Pritožbene navedbe toženca, da sodišče v dokaznem postopku listin v spisu ni vpogledalo niti prebralo, da je sodišče dovolilo, da je odvetniška pripravnica od toženca izsiljevala priznane in mu vpadala v besedo, da je priči P.D. dovolilo, da breme v naprej pripravljeno izpoved, predstavljajo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki glede na določbo 1. odst. 408. člena ZPP v tem postopku ne morejo biti upoštevne.

12Predlog toženca za zavarovanje dokazov je v tolikšni meri nesubstanciran, da ga ni mogoče vsebinsko presojati, toženec pa ga očitno veže na svoj predlog za razveljavitev izpodbijane odločbe. Glede na omejenost pritožbe v sporu majhne vrednosti (1. odst. 458. člena ZPP), bi bil sicer predlog za zavarovanje dokazov v pritožbenem postopku možen zgolj glede ugotavljanja dejstev v zvezi z ugotavljanjem bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP.

13Sodba sodišča prve stopnje je materialnopravna pravilna, sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, s katerim toženec meri na nepravilno odločitev predsednice Okrajnega sodišča za izločitev razpravljajoče sodnice, ker naj bi z načinom vodenja postopka prejudicirala končno odločitev. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožeče stranke temelji na določbi 1. odst. 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za nepotreben strošek postopka, zato ga je tožeča stranka dolžna kriti sama.

----------------------------------------------------------------------

(1) sodba Vrhovnega sodišča II Ips 585/2003 z dne 24.3.2005.

(2) Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R.: Stvarno pravo GV Založba, Ljubljana, 2007 str. 345.