UPRS sodba II U 350/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor odločil, da tožnica ni upravičena do pridobitve neprofitnega stanovanja v najem, ker vrednost njenega premoženja presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Iz obrazložitve izhaja, da mora upravičenec do pridobitve neprofitnega stanovanja v najem izpolnjevati v javnem razpisu določene pogoje. Med njimi je tudi, da prosilec ali kdo izmed oseb, ki skupaj z njim uporabljajo stanovanje, ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Glede na število družinskih članov v obravnavani zadevi meja vrednosti primernega stanovanja ne sme presegati 18.663,32 EUR. Prvostopni organ je ugotovil, da ima tožnica premoženje, ki znaša 60.482,10 EUR, zato je njeno vlogo zavrnil.

Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, župan pa je z odločbo št. 35200-107/2011 z dne 11. 7. 2011 njeno pritožbo zavrnil. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da ima tožnica premoženje, katerega vrednost znaša 60.482,10 EUR, in presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Tožnica je namreč do 7/10 solastnica zemljišča s parc. št. 1151 k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ... Vrednost predmetne nepremičnine je bila ugotovljena na podlagi poskusnega izračuna vrednosti nepremičnin Geodetske uprave RS.

Tožnica v vloženi tožbi navaja, da se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Predmetno nepremičnino je podedovala, vendar pa je v zelo slabem stanju in potrebna obnove, tožnica pa kot brezposelna oseba za to nima sredstev. Ne strinja se tudi z ocenjeno vrednostjo nepremičnine, saj je v soseščini njene nepremičnine hiša, ki je bila prodana le za 20.000,00 EUR. Razen tega navaja, da so problem tudi sosedi, ki povzročajo nemir in je zaradi tega življenje v predmetni hiši nevzdržno. Zatrjuje še, da marsikdo svoje premoženje prikriva, pa je vendarle upravičen do pridobitve neprofitnega stanovanja.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Ker je tožnica lastnica drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja, kar glede na število članov gospodinjstva pomeni 18.663,32 EUR, ne izpolnjuje pogoja iz Pravilnika o dodeljevanju neprofitnega stanovanja v najem in javnega razpisa, zato je prvostopni organ njeno vlogo pravilno zavrnil.

Tožba ni utemeljena.

Iz predmetne zadeve izhaja, da je tožnica vložila vlogo na javni razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) v 87. členu določa, da se kadar daje v najem neprofitno stanovanje občina, država, javni stanovanjski sklad ali neprofitna stanovanjska organizacija postopek dodelitve stanovanje v najem začne na podlagi javnega razpisa. Peti odstavek tega člena določa, da so do dodelitve neprofitnega stanovanja v lasti občine in države, javnega stanovanjskega sklada ali neprofitne stanovanjske organizacije upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo pogoje in merila določena s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj na najem, ki ga izda minister. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem določa splošne pogoje za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Med njimi je tudi, da prosilec ali kdo izmed članov gospodinjstva ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Navedeni pogoj je bil naveden tudi v predmetnem javnem razpisu. Za dvočlansko družino vrednost drugega premoženja ne sme presegati 18.663,32 EUR.

Dejstvo, da je tožnica lastnica nepremičnine na parc. št. 1151 k. o. ... do 7/10 med strankama ni sporno. Tožnica navaja le, da je stanovanjska hiša, ki stoji na tej nepremičnini potrebna obnove, tožnica pa za to kot brezposelna nima sredstev. Navaja tudi, da se ne strinja z vrednostjo te nepremičnine, ki sta jo ugotovila oba organa, in sicer na podlagi poskusnega izračuna vrednosti nepremičnin Geodetske uprave RS, po katerem je celotna vrednost te stanovanjske hiše 86.303,00 EUR oziroma tožničin 7/10 solastninski delež 60.482,10 EUR. Glede ugotovitve vrednosti predmetne nepremičnine iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je prvostopni organ tožnico z dopisom z dne 7. 3. 2011 pozval, da svojo vlogo dopolni z obvestilom o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin s strani Geodetske uprave oziroma cenitvijo tržne vrednosti nepremičnine parc. št. 1151 k. o. ..., ki je v njeni solasti do 7/10. Na ta poziv je tožnica prvostopnemu organu predložila obvestilo o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnine, pri čemer je še opisala stanje nepremičnine, kakšnih drugih dokazov za ugotovitev vrednosti te nepremičnine pa ni predlagala.

Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi za odločitev upravnih organov zadostno ugotovljeno in obrazloženo. Prvostopni organ je tožnico pozval, da predloži dokazila, iz katerih bo mogoče ugotoviti vrednost predmetne nepremičnine in jo pri tem posebej opozoril na to, da lahko predloži obvestilo o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnine s strani geodetske uprave ali pa cenitev tržne vrednosti nepremičnine. Tožnica je na ta poziv predložila samo poskusno cenitev, kakšnih drugih dokazov v zvezi s tem pa ni predlagala. Če se tožnica ni strinjala z vrednostjo ugotovljeno v poskusnem izračunu vrednosti nepremičnine, je vsekakor imela možnost predlagati izvedbo kakšnih drugih dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti vrednost te nepremičnine. Zato je po presoji sodišča odločitev prvostopnega organa, ki je glede vrednosti nepremičnine sledil predloženemu poskusnemu izračunu, pravilna.

Pri tem pa sodišče še dodaja, da vrednost tožničinega premoženja znatno presega znesek 18.663,32 EUR, ki je naveden kot tista mejna vrednost, do katere bi tožnica še lahko posedovala premoženje in bila pri tem upravičena do pridobitve neprofitnega stanovanja v najem. Na odločitev v predmetni zadevi tudi ne morejo vplivati okoliščine, ki jih ima tožnica s sosedi, saj je tovrstne težave treba reševati v drugih postopkih, neprofitno stanovanje pa je mogoče pridobiti v najem samo, če so izpolnjeni pogoji javnega razpisa, ti pa v predmetni zadevi, kot je zgoraj obrazloženo, niso izpolnjeni. Iz tega razloga tudi tožničine pavšalne navedbe v zvezi z drugimi upravičenci, ki so pridobili neprofitno stanovanje v najem, ne morejo biti upoštevne.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).