UPRS sklep II U 291/2012

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim zdravniškim spričevalom je pristojna Zdravniška komisija za promet v sestavi treh zdravnikov specialistov (Komisija) ugotovila, da tožnica kot izvršna železniška delavka, ki opravlja delo „Prometnica I“, trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto, zato se predlaga njena premestitev na drugo delo neizvršnega železniškega delavca, ki sam neposredno ne odgovarja za varnost železniškega prometa. Komisija svetuje ponovno oceno na Invalidski komisiji in poklicno prekvalifikacijo. Navedeno zdravniško spričevalo je bilo izdano na podlagi določb 79., 80. in petega odstavka 81. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP) ter na tej podlagi sprejetega Pravilnika o postopkih preverjanja duševne in telesne zmožnosti izvršilnih železniških delavcev (Pravilnik, Uradni list RS, št. 79/2009 z dne 9. 10. 2009) in Poslovnika dela zdravniške komisije za promet. V smislu teh določb je mogoče izvršnega železniškega delavca ob sumu njegove delovne nezmožnosti (po že opravljenem rednem zdravstvenem pregledu) napotiti še na izredni pregled, ki ga opravi pred pristojno, od Ministra imenovano zdravniško komisijo, katere strokovno mnenje je potem dokončno.

Iz tožbenih navedb izhaja predvsem tožničino nestrinjanje z uvedbo postopka in s samim postopkom ter delom Komisije, medtem ko argumentov glede morebitne nepravilnosti strokovnih ugotovitev Komisije niti ne navaja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano zdravniško spričevalo, tožena stranka pa ji je dolžna povrniti vse stroške tožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo s svojo argumentacijo zavrača tožbene očitke o pomanjkljivostih v postopanju Komisije ter navaja, da tožnica nedvomno trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih pogojev za delovno mesto „prometnica I“, ker trpi za epizodnimi motnjami zavesti, kar pomeni, da ni zmožna za varno opravljanje nalog izvršilnega železniškega delavca.

Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker izpodbijano zdravniško spričevalo ni upravni ali drugi akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, ampak gre za dokument strokovno tehnične narave (zdravstvene stroke), s katerim je pristojen strokovni organ (Komisija) po pravilih zdravniške stroke ocenil tožničino zdravstveno stanje oz. njeno delovno zmožnost za opravljanje dela izvršnega železniškega delavca „Prometnica I“.

Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika oziroma stranke v postopku izdaje akta. Glede izpodbijanja sklepov pa je v drugem odstavku 5. člena ZUS-1 določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo (le) tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Iz citiranih določb ZUS-1 je razvidno, da so lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu le upravni akti (razen če zakon izrecno določa kaj drugega), torej upravna odločba ali drugi javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.

Kot je že obrazloženo, izpodbijano zdravniško spričevalo ni upravni akt, saj o njem ni odločal kakšen upravni organ, ni se obravnaval v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim tudi ni bilo neposredno poseženo v kakšno tožničino pravico ali pravno korist (ni bilo npr. odločeno o premestitvi na kakšno drugo delovno mesto ali kaj podobnega). Tožnica ima (oz. bo imela) zagotovljeno z zakoni in drugimi predpisi predvidena pravno varstvo zoper morebitne odločitve, s katerimi bi bilo na podlagi predmetnega zdravstvenega spričevala morebiti res poseženo v njene pravice in pravne koristi (verjetno v okviru delovnopravne zakonodaje).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da akt, ki se s tožbo izpodbija, ni upravni akt oz. akt iz 2. člena ZUS-1 niti sklep iz druga odstavka 5. člena ZUS-1, zato je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1.

V 4. odstavku 25. člena ZUS-1 je določeno, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali pa se postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je v obravnavni zadevi sodišče tožbo zavrglo, je tožnica, upoštevaje citirano zakonsko določbo, dolžna sama nositi svoje stroške postopka.