UPRS sodba I U 1760/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

1Z izpodbijano odločbo je Posebna natečajna komisija ugotovila, da tožnik kot kandidat izpolnjuje natečajne pogoje javnega natečaja za položaj direktorja Agencije A., da pa ni primeren za položaj direktorja omenjene agencije. V obrazložitvi se sklicuje na 60. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Ugotavlja, da je ob preverjanju izpolnjevanja natečajnih pogojev za položaj direktorja ugotovila, da kandidat izpolnjuje vse natečajne pogoje. Zato ga je uvrstila v izbirni postopek, v katerem je ocenila primernost kandidata za položaj direktorja agencije glede na njegovo strokovno usposobljenost. To je preverjala na podlagi Standarda strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položaj v državni upravi št. 0131-57/2010/1 z dne 8. 11. 2010 (v nadaljevanju Standardi). Na podlagi Standardov je preverila strokovno usposobljenost po posameznih standardih, s pomočjo v naprej določenih metod. V prvem sklopu Standardov je ocenjevala izkušnje in menedžerske sposobnosti kandidata s pomočjo treh elementov. Na podlagi razpisne dokumentacije in razgovora s kandidatom, je kot neustrezne ocenila kandidatove izkušnje pri delu, vodenju in upravljanju, predvsem z vidika vodstvenih izkušenj. K oceni ustrezno pripomore čim večji obseg delovnih in vodstvenih izkušenj ter višja stopnja izkazane sposobnosti upravljanja, kar pa po mnenju Posebne natečajne komisije v konkretnem primeru ne zadostuje. Glede na stopnjo zahtevnosti vodenja Agencije A. (75 zaposlenih, direktor organizira in vodi delovanje Agencije, jo zastopa in predstavlja, izdaja splošne in posamične akte iz pristojnosti Agencije, organizira izvajanje nadzora v skladu s pooblastili iz zakona, skrbi za zakonitost poslovanja, odgovarja za pripravo ter odloča o realizaciji sprejetega programa dela in finančnega načrta, odloča o zaposlitvi delavcev in razporejanju delavcev na delovna mesta v Agenciji in izreka disciplinske ukrepe ter podobno), je Posebna natečajna komisija ugotovila, da pri vodstvenih izkušnjah kandidata manjka ključni vidik vodenja v delovno pravnem smislu oziroma v smislu vodenja večjega števila ljudi in odločanja o njihovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Pri tem je tudi konkretno navedla njegove vodstvene izkušnje, razvidne iz razpisne dokumentacije. V drugem sklopu standardov je ocenjevala strokovno znanje kandidata, pri čemer je kandidat po posameznih elementih pridobil oceno ustrezno. Na podlagi tako opravljenega izbirnega postopka Posebna natečajna komisija tožnika ni ocenila kot primernega za položaj direktorja Agencije.

2Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj trdi, da je odločitev Posebne natečajne komisije zgrešena. Meni, da je strokovno usposobljen za položaj direktorja Agencije A., saj po njegovem izpolnjuje oba sklopa Standardov, na podlagi katerih se presoja strokovna usposobljenost kandidatov. Pred tem postopkom se je prijavil na javni natečaj z dne 22. 2. 2011. V okviru tega postopka mu je komisija izdala sklep z dne 31. 3. 2011, s katerim je tožnika prav tako ocenila za neprimernega, vendar iz drugih razlogov. V tem postopku je namreč komisija ugotovila, da tožnik nima formalnih, ampak zgolj neformalne izkušnje z vodenjem. Tožena stranka je tako na podlagi istih izkušenj tožnika naprej ocenila da je neustrezen, ker nima formalnih izkušenj, v novem postopku pa je na podlagi istih podatkov ugotovila, da ima tako formalne kot neformalne izkušnje, ni pa bil ustrezen iz razloga, ker nima izkušenj z vodenjem organa podobnega obsega kot je Agencija A. Ker so bili kot primerni ocenjeni drugi kandidati, ki prav tako niso še nikoli vodili organa podobnega obsega kot je Agencija A., gre za očitno diskriminacijo s strani tožene stranke. Ugotovitev, da ima tožnik formalne vodstvene izkušnje je pravilna, ni pa pravilna ugotovitev, da je tožnik neustrezen oziroma neprimeren, ker nima izkušenj z vodenjem organa podobnega obsega kot je Agencija A. Od osmih kandidatov, od katerih je le eden izmed njih imel izkušnje z vodenjem organa podobnega obsega kot je Agencija A., je bil le tožnik ocenjen za neustreznega. V nadaljevanju se sklicuje na 27. člen ZJU, po katerem morajo vsi kandidati na javnem natečaju biti obravnavani enakopravno ter na 49. člen Ustave RS, ki vsakomur pod enakimi pogoji zagotavlja dostopnost do vsakega delovnega mesta. Ob upoštevanju enakopravnosti in prepovedi diskriminacije bi morala tožena stranka tudi tožnika oceniti z oceno ustrezno, če je ocenila kot ustrezne ostale kandidate, ki so vodili organe z bistveno manj zaposlenimi kot tožnik. Sam je vodil organ z 10 do 15 zaposlenimi (Center za informacijski sistem B.). V postopku pa je bil kot primeren spoznan kandidat, ki je vodil organ, v katerem je bilo le 6 zaposlenih. Da tožena stranka dejansko diskriminira tožnika, izhaja že iz dejstva, da je v sklepu z dne 31. 3. 2011 na podlagi istih podatkov in istih standardov strokovne usposobljenosti, tožnika ocenila drugače kot v tem postopku. Tožena stranka enostavno ne želi uvrstiti tožnika v naslednji krog izbirnega postopka, čeprav je po strokovni usposobljenosti in glede na raven izkušenj najprimernejši kandidat izmed vseh prijavljenih kandidatov.

3Odločitev tožene stranke je nezakonita in zgrešena tudi zaradi bistvenih kršitev pravil natečajnega postopka. V nadaljevanju se sklicuje na 116.a člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) in Poslovnik o delu posebnih natečajnih komisij (v nadaljevanju Poslovnik). Posebno natečajno komisijo je v skladu z zakonodajo imenoval Uradniški svet. Ta je bila imenovana v sestavi C.C., D.D. in E.E. V taki sestavi je komisija tudi izdala izpodbijani sklep. Ne glede na to, pa je na razgovoru s tožnikom dne 12. 9. 2011 poleg naštetih članov komisije sodeloval še F.F., ki je član Uradniške sveta, ni pa član Posebne natečajne komisije. Slednji je tožniku postavil veliko večino vprašanj, člani komisije pa so nato po opravljenem razgovoru sprejeli oceno, da tožnik ni primeren za položaj direktorja. V konkretnem primeru tako postopka ni vodila postavljena komisija, saj se je razgovora s tožnikom udeležila še četrta oseba, ki ni član nobene od imenovanih komisij. Tudi na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko postopek vodi le za to pooblaščena oseba in le oseba, ki je postopek vodila, lahko sprejme odločitev. F.F. ni sodeloval pri izdaji izpodbijanega sklepa, je pa sodeloval v samem postopku ocenjevanja. Bil je namreč tisti, ki je tožniku postavljal večino vprašanj, na podlagi katerih je bila sprejeta ocena tožnika.

4Glede na to, da je bil tožnik očitno diskriminiran, tožena stranka pa je kršila pravila enakopravnega obravnavanja vseh kandidatov, tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in naloži toženi stranki, da ponovi celoten postopek javnega natečaja, pri čemer naj postopek ponovi pred drugo Posebno natečajno komisijo. Meni, da je imenovana komisija pristranska in da je že dvakrat sprejela napačen sklep, pri čemer je načrtno diskriminirala in šikanirala tožnika. Pri tem naj se odpravijo tudi vse odločbe in sklepi, ki jih je izdala tožena stranka v tem postopku ter tudi odločba o izbiri kandidata G.G. za direktorja Agencije A. in akt o njegovem imenovanju. V vmesnem času je namreč pristojni minister že opravil izbiro in vladi predlagal v imenovanje kandidata G.G. Zato je potrebno odpraviti tudi odločbo o izbiri in imenovanju G.G., saj se mora celotni postopek zaradi nastalih nezakonitosti ponoviti. Tožena stranka pa naj tožniku povrne tudi nastale stroške upravnega spora.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v prvem in v ponovljenem postopku tožnika ocenila kot neprimernega pri elementu kakovosti izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju. V izpodbijanem sklepu je svojo odločitev tudi obsežno utemeljila. Vsi kandidati so bili ocenjeni na podlagi Standardov. Do navedb tožeče stranke v zvezi s prvim postopkom pa se tožena stranka ne bo opredeljevala, ker je predmet tega tožbenega postopka zgolj izpodbijani sklep. Prav tako se ne bo opredeljevala do ocen ostalih kandidatov, saj se vsakega kandidata oceni posebej, neodvisno od ocen ostalih kandidatov. Tožnik pa v okviru 65. člena ZJU s tožbo ne more izpodbijati primernosti ostalih kandidatov za navedeni položaj. Znotraj elementa kakovosti izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju se ocenjuje delovne izkušnje, vodstvene izkušnje in sposobnost upravljanja, pri čemer k oceni ustrezno pripomore čim večji obseg delovnih in vodstvenih izkušenj ter višja stopnja izkazane sposobnosti vodenja. To pa pomeni, da na oceno vpliva več dejavnikov, zato ni mogoče kategorično primerjati vseh kandidatov. V okviru te tožbe mora, po mnenju tožene stranke, tožeča stranka izkazati svojo strokovno usposobljenost s konkretnimi podatki. Ne glede na to tožeča stranka očitno meni, da bo diskreditacija ostalih kandidatov doprinesla k njegovi strokovni usposobljenosti. Tožena stranka tudi ugotavlja, da želi tožnik izsiliti pozitivno oceno tako, da išče postopkovne napake. Kandidata je v spornem elementu v obeh postopkih javnega natečaja ocenila z oceno neustrezno, obrazložitvi pa nista bili v nasprotju. Tudi navedbe tožnika o tem, da mu ni bil omogočen vpogled v prijave, so neresnične. Tožnik je namreč po elektronski pošti zaprosil za podatke dne 28. 9. 2011. Ker je bil G.G. imenovan šele 6. 10. 2011, je bila tožniku pojasnjena vsebina 63. člena ZJU. Tožena stranka vztraja na tem, da je vse kandidate obravnavala enakopravno, sam postopek pa vodila transparentno v skladu z veljavno zakonodajo in običajno prakso. Tožnik ne navede niti enega verjetnega razloga oziroma vzgiba, zaradi katerega bi ga trije med seboj neodvisni in nepovezani člani Posebne natečajne komisije namerno diskriminirali oziroma motiv takšnega ravnanja Posebne natečajne komisije. Tožena stranka je svojo odločitev podrobno obrazložila in ni očitno nerazumna.

6V zvezi s sestavo Posebne natečajne komisije pa tožena stranka pojasnjuje še naslednje. V celoti držijo navedbe tožene stranke o sestavi komisije in o prisotnosti F.F. na seji Posebne natečajne komisije. Omenjeni je član Uradniškega sveta in bi bil s strani Uradniškega sveta lahko imenovan v Posebno natečajno komisijo. V praksi pa je, zaradi poenotenja prakse dela posebnih natečajnih komisij zaželeno, da se člani Uradniškega sveta udeležijo tudi posebnih natečajnih komisij, ki jih vodijo drugi člani Uradniškega sveta. Navedenih razgovorov se je udeležil z dovoljenjem H.H., predsednice Uradniškega sveta. Prisotnost četrte nepristranske osebe je bila kandidatu, ki članom Posebne natečajne komisije očita načrtno diskriminatorno odločitev, samo v korist. F.F. je bil prisoten pri razgovorih z vsemi kandidati za navedeni položaj, ki še niso imeli veljavnega sklepa o primernosti. Dejstvo, da je bil omenjeni prisoten na razgovorih in je sicer strokovnjak za izbor kadrov, po mnenju tožene stranke samo po sebi ne predstavlja kršitve postopka ocenjevanja. Končno odločitev je namreč sprejela tričlanska Posebna natečajna komisija. Tožnik tudi ne izkazuje v čem je različna sestava komisije vplivala na pravilnost odločitve. Prav tako ni mogoče govoriti o diskriminaciji, saj je bil tožnik izprašan pod popolnoma enakimi pogoji kot ostali kandidati, ki so se udeležili razgovora v konkretnem postopku. Tudi če bi eventualno šlo za procesno napako, tožnik ni izkazal, kako to vpliva na njegovo neprimerno oceno po elementu kakovosti izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju. Kandidati ne morejo izbrati kdo bo vodil njihov razgovor in kdo jih bo izprašal in trditi, da bi bil tožnik primeren, če bi bila posebna natečajna komisija v drugačni sestavi. Navedel namreč ni nobenega izločitvenega razloga, ki bi lahko vplival na nepristranost komisije. Navsezadnje bi tožnik lahko, ob smiselni uporabi 35. člena ZUP, zahteval izločitev člana posebne natečajne komisije, pa te možnosti ni izkoristil. Pavšalna obtožba vseh treh članov komisije je v konkretnem primeru absurdna in pretirana, saj gre za tri člane posebne natečajne komisije, ki so bili imenovani v skladu s 178. členom ZJU, in sicer predstavnik uradnikov, zunanji strokovnjak in član Uradniškega sveta. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeča stranka pa naj sama nosi svoje stroške upravnega spora.

7Tožena stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi ponovno utemeljuje svoje tožbene razloge. Meni, da ima tožena stranka sicer lahko pri določenih vprašanjih določeno mero diskrecije, vendar ne pri ocenjevanju kandidatov na podlagi standardov strokovne usposobljenosti in pri samem vodenju upravnega postopka. Vztraja pri svoji tožbi.

8Sodišče je tožbo poslalo tudi prizadeti stranki G.G., vendar slednji na tožbo ni odgovoril.

9Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi gre za izvedbo javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Agencije A., na podlagi javnega natečaja po določilu četrtega odstavka 60. člena ZJU. Ta določa, da javni natečaj za položaj generalnih direktorjev izvaja Posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje Uradniški svet. Posebna natečajna komisija, v konkretnem primeru tožena stranka, v tovrstnih zadevah po opravljenem javnem natečaju izda, na podlagi določbe prvega odstavka 64. člena ZJU odločbo o tem, kateri kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj. Kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, pa se o tem izda poseben sklep, kar se je zgodilo tudi v tem primeru tožniku. Z v izreku navedeno odločbo, ki po vsebini predstavlja sklep iz prvega odstavka 64. člena ZJU in ki je v tem primeru predmet spora, je tožena stranka v izreku odločbe ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za navedeni položaj, ni pa zanj primeren glede na svojo strokovno usposobljenost. Tožena stranka ima pravno podlago za sprejem odločitve v določbi prvega odstavka 64. člena ZJU. Ta določba namreč nalaga posebni natečajni komisiji iz četrtega odstavka 60. člena ZJU dolžnost, da ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. Tej dolžnosti je z izrekom izpodbijanega akta tožena stranka po presoji sodišča zadostila in v skladu s citirano določbo prvega odstavka 64. člena ZJU sprejela s pravnega vidika pravilno odločitev. Pri tem je potrebno upoštevati stališči, ki sta se doslej izoblikovali v upravno sodni praksi v tovrstnih zadevah. Najprej, da je strogost sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu lahko različna v odvisnosti od vrste javno pravne zadeve ter nato, da mora biti sodna presoja zakonitosti izbire zadržana glede pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položaja mesta javnega uslužbenca. Za tako situacijo gre tudi v danem primeru. Zadržana presoja skladno s sodno prakso pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, saj mora tožena stranka imeti zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje, pri čemer na področju kadrovanja javnih uslužbencev še posebej velja načelo delitve oblasti iz 3. člena Ustave. V tovrstnih sporih sodišče nadalje izhaja tudi iz predpostavke, da tožnik varuje ustavno pravico iz določbe tretjega odstavka 49. člena Ustave, po kateri je vsakomur, pod enakimi pogoji, dostopno vsako delovno mesto. Pravica dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji je ustavna pravica in se kot taka uresničuje neposredno na podlagi Ustave, kar pa še ne pomeni, da se uresničuje neodvisno od ureditve v ZJU. Dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji pomeni zagotavljanje enakih možnosti pri zaposlovanju in enako dostopnost glede na izpolnjene pogoje, ki tako enakopravnost omogočajo. Določba 49. člena Ustave torej zagotavlja le dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji, ne pa tudi vnaprejšnje pravice, da bo na razpisano delovno mesto izbran. Načelo enakosti na katerega se tožnik z vidika 14. člena Ustave in 27. člena ZJU prav tako sklicuje, pomeni splošno prepoved samovolje in arbitrarnega obravnavanja ter predstavlja univerzalno prepoved diskriminacije. Dejstvo, da tožnik ni bil spoznan kot primeren kandidat, po presoji sodišča še ne pomeni, da je bil neenakopravno obravnavan oziroma diskriminiran, niti da je odločitev tožene stranke nerazumna. Diskriminacija zaradi političnega prepričanja ali drugih osebnih okoliščin, je namreč podana le v primeru, če neizbira posledica teh okoliščin. Varstvo zoper diskriminacijo je zakonodajalec podrobneje uredil tudi v Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO). Kadar diskriminirana oseba zahteva, da se v upravnem ali sodnem postopku ugotovi kršitev in navaja dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora kršitelj dokazati, da ni kršil te prepovedi v smislu 22. člena ZUNEO. Tožnikove tožbene navedbe pa ne upravičujejo domneve, da je bila z dejanji Posebne natečajne komisije kršena prepoved diskriminacije. Zato v obravnavanem primeru dokazno breme nasprotnega, tudi ni prešlo na zatrjevanega kršitelja tožnikovih ustavnih pravic. Kot nosilec dokaznega bremena bi moral tožnik torej utemeljiti, da je bil zaradi svojih političnih ravnanj, vrednot, prepričanja ali osebnih lastnosti ter okoliščin s konkludentnimi ravnanji diskriminiran v primerjavi z ostalimi izbranimi kandidati, oziroma da so bili ti zaradi takih okoliščin v nasprotju z zakonom privilegirani. Tožnik pa, razen pavšalnih navedb, da je bil diskriminiran in neenakopravno obravnavan, ni navedel dejstev in dokazov, ki bi opravičevali domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije oziroma, da je bilo poseženo v njegovo ustavno pravico, določeno v 14. členu Ustave. Po mnenju sodišča ni podlage za ugotovitev, da je natečajna komisija odločala arbitrarno in samovoljno ter kršila tožnikove ustavne pravice, določene v 22. členu Ustave. Natečajna komisija je po mnenju sodišča ugotovila objektivne kriterije, na podlagi Standardov, med njimi tudi sposobnosti in izkušenost kandidatov. Tožnik niti ne trdi, da komisija vseh njegovih objektivnih kriterijev ne bi presojala. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja kakršnakoli nepravilnost pri uporabi Standardov. Po mnenju sodišča je sklop -izkušnje in menedžerske sposobnosti- v sklepu dovolj pojasnjen in prepričljiv. Sodišče se tudi strinja z mnenjem tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je omenjeni sklop večplasten in da ga zato zgolj po enem kriteriju ni mogoče primerjati z ostalimi prijavljenimi kandidati iz javnega razpisa.

12Po mnenju sodišča pa v danem primeru tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka iz razloga, ker naj bi bila Posebna natečajna komisija pristranska oziroma, ker je na njej sodeloval tudi F.F., ki ni član Posebne natečajne komisije. Zgolj zaradi dejstva, da je Posebna natečajna komisija odločila tako kot je, se ji po mnenju sodišča ne more očitati pristranosti. Tožnik konkretnih, v ZUP opredeljenih razlogov za pristranost, s tem pa tudi za izločitev iz 35. člena ZUP, ne navaja, niti jih sodišče ne najde. Tudi dejstvo, da je na razgovorih s kandidati sodeloval F.F., ne pomeni postopkovnih napak. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je F.F. sodeloval pri vseh razgovorih zainteresiranih kandidatov, ni pa sodeloval pri izdaji odločbe. V čem naj bi njegova vprašanja tožniku negativno vplivala na odločitev komisije, pa tožnik konkretno niti ne pove. Prav tako ne trdi, da so bila vprašanja kakorkoli diskriminatorna do tožnika oziroma so ga postavljala v neenakopraven položaj. Tožnik tudi ne navaja, za kakšno bistveno kršitev pravil upravnega postopka bi v danem primeru v smislu 237. člena ZUP lahko šlo, niti ni slednje razvidno iz podatkov spisa.

13Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek izvedbe javnega natečaja pravilen in zakonit, izpodbijani sklep Posebne natečajne komisije pa je pravilen in na zakonu utemeljen. Zato so neutemeljene tudi nadaljnje tožnikove zahteve, ko s tožbo uveljavlja, naj se celoten postopek javnega natečaja v tem upravnem sporu razveljavi ter opravi ponovno, v drugačni sestavi Posebne natečajne komisije. Za kaj takega, glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje, ni pravne podlage. Sodišče se namreč z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja tožena stranka, strinja. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče na omenjene razloge sklicuje. Ker tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14Izrek o stroških pravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.