UPRS sklep IV U 7/2011

Tožba se zavrže.

Upravna enota Velenje je z dopolnilno odločbo o odškodnini v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe in vračilu v naravi, številka 321-63/92 z dne 9. 9. 2009, v 1. točki odločila, da se parc. št. 124/5, pašnik v izmeri 1.448 m², vl. št. ... k.o. ..., kot last Republike Slovenije, za vrnitev katere v naravi sta zavezanca, v delu, ki se nanaša na stavbno zemljišče in je last Občine Šoštanj, Občina Šoštanj, v delu ki se nanaša na kmetijsko zemljišče in je last Republike Slovenije ter v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, vrne v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu A.A. (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da sta zavezani stranki dolžni v roku enega meseca od pravnomočnosti te odločbe izročiti zemljišče v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu; v 3. točki, da bo spremembo zemljiškoknjižnega stanja po tej odločbi po njeni pravnomočnosti opravilo Okrajno sodišče v Velenju; v 4. točki odločila, da mora Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD) v 3 mesecih od pravnomočnosti te odločbe izročiti v korist upravičenca do denacionalizacije obveznice Slovenske odškodninske družbe v višini 3,22 DEM; v 5. točki, da je SOD dolžna te obveznice izročiti kot odškodnino za del parc. št. 124/9 v izmeri 110 m² ter parc. št. 124/8 v izmeri 16 m². V 6. točki izreka je odločila, da mora obveznice izročiti denacionalizacijskemu upravičencu in da stroški postopka niso bili zaznamovani (7. točka izreka). O pritožbi B.B. (tožnika v tem upravnem sporu) in C. d.d. v stečaju, je zoper navedeno prvostopno odločbo odločalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je z odločbo, št. 490-43/2010/4 z dne 30. 11. 2010, v 1. točki izreka odločilo, da se pritožbi zavrneta. V 2. točki izreka je drugostopni upravni organ odločil, da se z dopolnilno odločbo RS, Upravne enote Velenje, št. 321-63/92 z dne 9. 9. 2009, nadomesti dopolnilna odločba RS Upravne enote Velenje, št. 321-63/92 z dne 30. 3. 2001 in v 3. točki, da se zahteva C. d.d. v stečaju, za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrne.

Zoper odločbo Upravne enote Velenje, št. 321-63/92 z dne 9. 9. 2009, je vložil tožbo tožnik, ker mu je z izdajo izpodbijane odločbe, kot pravnemu nasledniku C. d.d., nastala nepopravljiva škoda, saj je pritožbeni organ nekritično zaključil, da je bil postopek o določitvi funkcionalnega zemljišča končan in da pritožnika nista v zakonsko določenih rokih vložila rednega ali izrednega pravnega sredstva zoper to odločbo. Pojasnil je, da je prišlo v postopku izdaje drugostopne odločbe do bistvene kršitve določb postopka in utemeljuje tudi trditev, da je bilo v postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. V tožbi predlaga, da sodišče odpravi 2. točko izpodbijane odločbe, št. 490-43/2010/4, ki jo je 30. 11. 2010 izdalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije in prvostopno odločbo Upravne enote Velenje, št. 321-63/92 z dne 9. 9. 2009.

Stranke z interesom v tem upravnem sporu, A.A., Slovenska odškodninska družba d.d., in Občina Šoštanj, sodišču odgovora na tožbo niso poslale.

Odgovor na tožbo in upravne spise je posredovala tožena stranka, ki vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Skladno z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, kar pomeni, da je pravni interes bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oz. pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj.

V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožnik kot sporno izpostavlja odločitev upravnih organov, ki se nanaša na vrnitev podržavljene parcele št. 124/5 k.o. ... Sodišče prav tako ugotavlja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, s sodbo I U 66/2011-22 z dne 4. 5. 2011, odločilo, da se tožbi tožeče stranke C. d.d. v stečaju ugodi, da se odpravi 2. točka izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-43/2010/4 z dne 30. 11. 2010, 1., 2. in 3. točka izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Velenje, št. 321-63/92 z dne 9. 9. 2009 in dopolnilna odločba Upravne enote Velenje, št. 321-63/92 z dne 30. 3. 2001 ter zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Velenje v ponovni postopek. Sodišče je v sodbi z dne 4. 5. 2011, št. I U 66/2011, pojasnilo, da je bilo vprašanje lastninske pravice na parc. št. 124/5, ter posledično vprašanje, kdo je denacionalizacijski zavezanec, ob dejstvu, da o lastništvu teče pravdni postopek, sporno ves čas denacionalizacijskega postopka, kar po določbi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) predstavlja predhodno vprašanje. Vprašanje lastništva zahtevajoče parcele namreč pomeni v denacionalizacijskem postopku odločilno dejstvo, od katerega je odvisna določitev zavezanca oziroma odločitev o obliki denacionalizacije; za odločanje o lastninskem sporu, kot vrsti spora iz premoženjskih razmerij, pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti po pravilih pravdnega postopka (1. člena Zakona o pravdnem postopku). V nadaljevanju se je sodišče sklicevalo na ugotovitev, da upravni organ kljub trditvam tožeče stranke, da za prenos lastništva parc. št. 124/5, ki je v pretežnem delu stavbno zemljišče, na Republiko Slovenijo ni bilo podlage, da je torej lastništvo sporno, tega vprašanja ni reševal kot predhodno vprašanje. Glede na to, da je Okrožno sodišče v Celju prekinilo pravdni postopek, v katerem je tožeča stranka uveljavljala lastninsko pravico na tej parceli, je denacionalizacijski postopek nadaljeval in odločil, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe, kar pomeni, da ob sprejetju le te lastništvo parc. št. 124/5 ni bilo rešeno niti kot predhodno vprašanje v upravnem postopku, niti v izvirni sodni pristojnosti in tako upravni organ ni imel razrešenega vprašanja kdo je denacionalizacijski zavezanec in je bila njegova odločitev vsaj preuranjena. Ker sodišče, ki odloča v upravnem sporu o zadevi ne more odločiti, če o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom, sodni postopek v tem primeru prekine. Ne glede na navedeno določbo tretjega odstavka 48. člena ZUS-1 sodišče v tem primeru postopka v upravnem sporu ni prekinilo, ker je pravdni postopek tekel že v času denacionalizacijskega postopka in bi že upravni organ moral upoštevati, da se je v denacionalizacijskem postopku postavilo predhodno vprašanje. Zadevo je po odpravi odločb, s katerim je prvostopni organ odločil o vrnitvi parc. št. 124/5 (dopolnilna odločba z dne 9. 9. 2009 in dopolnilna odločba z dne 30. 3. 2001) vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo to dejstvo moral upoštevati.

Upravno sodišče v Ljubljani je odločitev sprejelo 4. 5. 2011, kar pomeni, da je sodba I U 66/2011-22 tega dne postala tudi pravnomočna. Navedeno sodišče je izpodbijani akt odpravilo, torej je vzpostavilo pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo izpodbijane odločbe, kar v obravnavanem upravnem sporu IV U 7/2011 pomeni, da tožeča stranka v času odločanja sodišča ne izkazuje za dopustnost upravnega spora zahtevanega pravnega interesa. Svojega pravnega položaja v tem postopku si namreč ne more izboljšati, ker je bila izpodbijana odločba v spornem delu odpravljena, kar pomeni, da so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.