VSM sodba I Cp 307/2012

I. Pritožba in dopolnitev pritožbe se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prva tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova odškodninske odgovornosti odvetnika, s katerim je od prvega toženca – odvetnika A.K. in druge toženke – Z.T. d.d., pri kateri je imel prvi toženec zavarovano svojo poklicno odgovornost, zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 200.000,00 EUR (zavarovalna vsota) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2008 do plačila, od prvega toženca pa še plačilo presežka odškodnine v višini 428.893,71 EUR in 34.151,89 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2010 do plačila. Zaradi neuspeha s tožbo je sodišče prve stopnje zavrnilo še stroškovni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka) ter ji naložilo, da v roku 15 dni prvemu tožencu povrne pravdne stroške v znesku 7.124,40 EUR, drugi toženki pa v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko uvodoma zavrne ugovor zastaranja, pojasni, da z ozirom na to, da tožeča stranka ni izkazala, da je od odvetnika zahtevala vložitev pritožbe oziroma, da se niso dogovorili, da pritožbe ne bodo vložene (215. člen ZPP), opustitev vložitve pritožb zoper določbi Upravne enote št. 321-36/93-4/8 z dne 30. 7. 2002 in št. 321-36/93-4/8 z dne 11. 9. 2002, s katerima je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega H.D., zavrnjena (v nadaljevanju zavrnili odločbi), ni bila nedopustna, zato odškodninska odgovornost prvega toženca, posledično pa tudi obveznost druge toženke, ni podana.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje (1) tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi tista iz 15. točke drugega odstavka tega člena, saj je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi prvega toženca, ki je po prepričanju pritožbe neresnično izpovedal, da sta tožeča stranka in priča A.D. soglašali, da se pritožbe ne vložijo. Iz drugih listinskih dokazov in pričanja A.D. ter ostalih zaslišanih prič namreč izhaja drugače, teh dokazov pa sodišče prve stopnje po naziranju pritožbe ni ocenilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno, kar ne more biti podlaga materialnopravno pravilni odločitvi. Pričevanja prvega toženca tudi ni ocenilo glede na izjavo tožeče stranke, pokojne M.J.,(2) temveč le v razmerju do izpovedbe A.D., ki je v zadevi zgolj priča. Tudi ta pa je povedala, da nihče ne bi bil tako neumen, da bi se, če bi le bila še kakšna možnost, odrekel vložitvi pritožb, tudi sicer pa je o tem nihče ni spraševal. Na osnovi njene izpovedbe in drugih posamičnih dokazov pa je po prepričanju pritožbe mogoče sklepati celo, da priča A.D. z zavrnilnima odločbama niti ni bila seznanjena, kaj šele da bi obstajal dogovor, da se pritožbe ne vložijo. Neresnična in brez osnove je tudi ugotovitev, da naj bi tožeča stranka ob preklicu pooblastila odvetniku odnesla spis, iz katerega bi lahko izhajali dogovori med tožečo stranko in prvim tožencem glede vložitve pritožb. Napačen je tudi zaključek, da ravnanju odvetnika pred odpovedjo pooblastila ni v ničemer nasprotovala, to namreč izhaja iz dopisa M.J. z dne 1. 3. 2005 na list. št. 259 denacionalizacijskega spisa, o ustni graji med denacionalizacijskim postopkom pa bi lahko izpovedali tudi priči M.Je. in A.T., zaslišanje katerih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Prvi toženec se je svoje strokovne napake zavedal šele, ko premoženja, ki je bilo odvzeto H.D., ob uporabi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni bilo mogoče vrniti njegovi ženi M., za kar se je sicer vseskozi zavzemal. Pritožba sicer pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe o vezanosti mandatarja na naročiteljeva navodila, vendar ob tem izpostavlja, da je bilo temeljno navodilo odvetniku v denacionalizacijskem postopku v tem, da uspe z vrnitvijo vsega podržavljenega premoženja upravičencema ali vsaj enemu izmed njih oziroma njunim pravnim naslednikom, kako bo to naročilo odvetnik izvedel, pa je stvar njegove strokovne presoje. Zagotovo pa ob tem ni mogoče izhajati iz interesa tožeče stranke, da se denacionalizacijski postopek brez vložitve pritožb čim prej zaključi brez vrnitve nacionaliziranega premoženja, A.D. in tožeča stranka pa nista profesionalki s pravnim znanjem, da bi lahko dajali svojemu odvetniku strokovna navodila, kje in kdaj naj se pritožba vloži in kdaj ne. To mora namreč strankama svetovati odvetnik sam. Tega pa prvi toženec, ker ni uvidel, da z upravnima odločbama ugotovljen status likvidiranega avstrijskega premoženja onemogoča, da bi se premoženje H.D. po določbi 12. člena ZDen vrnilo njegovi ženi, ni storil s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je ravno v tem kršitev mandatnega razmerja. V kolikor bi se prvi toženec zoper zavrnilni odločbi pritožil, bi bilo v pritožbenem postopku upoštevaje stališča Ustavnega sodišča RS (Up-547/02 z dne 8. 10. 2003) ugotovljeno, da premoženje odvzeto H.D. ne predstavlja likvidiranega avstrijskega premoženja in bi bilo to premoženje na temelju 12. člena ZDen vrnjeno njegovi ženi, ne glede na to, da H.D. ni imel jugoslovanskega državljanstva. Ker pa pritožba zoper zavrnilni odločbi ni bila vložena in sta odločitvi upravnega organa o pozitivnem statusu likvidiranega avstrijskega premoženja postali pravnomočni, vrnitev tega premoženja ženi H.D. ni bila mogoča, v posledici česar je tožeča stranka oškodovana. Glede na navedeno zato sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo pravdnih oziroma pritožbenih stroškov.

3Na pritožbo tožeče stranke je odgovor vložil prvi toženec. V tem prvostopenjsko odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno, vendar pa prereka zavrnitev ugovora zastaranja odškodninske terjatve. Sicer dodaja še, da je sodišče prve stopnje dokazna predloga za zaslišanje M.Je. in A.T. utemeljeno zavrnilo, kot nepravilne pa ocenjuje še očitke pritožbe, da naj bi prvi toženec napačno ocenil, da H.D. ni imel jugoslovanskega državljanstva, saj je to pravnomočno ugotovljeno. V tej posledici bi imel možnost uveljavljanja odškodnine od tuje države, zato temelj za vrnitev premoženja v postopku denacionalizacije v nobenem primeru ne bi bil podan. Glede na navedeno se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba in dopolnitev pritožbe nista utemeljeni.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, podane pa niso zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka ter prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je pritožbeno sklicevanje na procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP usmerjeno v grajo prvostopenjske dokazne ocene (8. člen ZPP) in na tej osnovi sprejetih dejanskih zaključkov, velja izpostaviti, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, in je klub dejstvu, da metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP ni povsem realiziralo tako, da bi oblikovalo popolni dejanski substrat sodne odločitve, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Le-to sodišče druge stopnje zato sprejema ob tem, ko z ozirom na določilo 355. člena in 3. alineje 358. člena ZPP še dodaja in na izvajanja pritožbe odgovarja, kot je razbrati iz obrazložitve v nadaljevanju.

6Pri presojanju odvetnikove odškodninske odgovornosti v okviru izvajanja njegove poklicne dejavnosti sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o mandatni pogodbi, Zakona o odvetništvu ter Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki narekujejo presojanje spornega ravnanja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ali je ta pravni standard izpolnjen, pa je potrebno presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Ob tem ne gre prezreti, da se v okviru pravočasne trditvene podlage tožeče stranke prvemu tožencu ne očita, da tožeče stranke (ter njene sestre, priče A.D.,) naj ne bi seznanil s spornima zavrnilnima odločbama in tožeča stranka tudi po tem, ko je prvi toženec v odgovoru na tožbo izrecno izpostavil, da pritožba, ker H.D. vendar ni izpolnjeval pogoja državljanstva, ni bila vložena v soglasju s tožečo stranko, navedenemu ne nasprotuje in ne zatrjuje, da dogovor o nevložitvi pritožb med strankami mandatnega razmerja ni bil dosežen. Ravno v tej povezavi prvemu tožencu namreč očita neskrbno ravnanje in bistvo njenih tožbenih trditev odraža ravno njeno prepričanje, da je strokovna napaka odvetnika v tem, da je v posledici pomanjkanja strokovnega znanja oziroma zmotnih strokovnih stališč, napačno presodil, da vložitev pritožb ni potrebna. To nedvoumno izhaja tudi iz trditev tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2011, kjer navaja, da odvetnik ne more krivde sedaj prevaliti nanjo, češ da je bilo povedano, da pravna sredstva zoper nekatere odločbe ne bodo vložena in je s tem soglašala, saj tožeča stranka ni pravni strokovnjak, da bi lahko sama odločala, kdaj in kje je potrebno pravno sredstvo vložiti in je zaupala v strokovnost odvetnika. Že predhodno v tožbi (vključno z razširitvijo tožbenega zahtevka na prvega toženca z dne 3. 9. 2010) in njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2010 pa tožeča stranka jasno opredeli, da odvetnik pritožb ni vložil, ker je bil zaradi pomanjkanja strokovnega znanja prepričan, da bo premoženje, odvzeto H.D., četudi ni bil jugoslovanski državljan, po določbi 12. člena ZDen vrnjeno njegovi ženi, ni pa uvidel, da zaradi ugotovitev o likvidiranem avstrijskem premoženju (v zavrnilnih odločbah) uporaba zgoraj citiranega določila sploh ne bo več mogoča. Prav s tem, ko je prvi toženec napačno sklepal, da bo mogoče zahtevek po H.D. uveljaviti v denacionalizacijskem postopku po njegovi ženi M., je po prepričanju tožeče stranke, pri katerem vztraja še tudi v pritožbi (čeprav v tej predhodno zatrjuje tudi, da priča A.D. z zavrnilnima odločbama sploh ni bila seznanjena ter da dogovora o nevložitvi pritožb ni bilo), storjena strokovna napaka, zaradi česar je v predmetnem postopku potrebno prvenstveno presoditi, ali je prvi toženec kot odvetnik tožeči stranki kot njegovi klientki v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev zoper zavrnilni odločbi svetoval kot dober strokovnjak. Sploh ob tem, ko tožeča stranka ob že zgoraj izpostavljenem zatrjuje tudi, da bi pritožbo vložila sama, v kolikor bi za strokovno napako vedela, kar pa, ker nima strokovnega znanja, ni mogla presoditi in je ravno zato poiskala odvetnika, je odškodninsko odgovornost prvega toženca potrebno presojati ravno v zgoraj predstavljenem kontekstu, ki tudi odraža procesno aktivnost pravdnih strank (določila o trditvenem in dokaznem bremenu - prvi odstavek 7. člena in 212. člena ZPP).

7Zaradi zgoraj navedenega pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe dokaznega postopka z zaslišanjem prič M.Je.M. ter A.T. ni potrebno dopolniti in je ta dokazna predloga pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Razlogi, iz katerih je bila zahteva za denacionalizacijo po H.D. zavrnjena, odvetnikovo dojemanje le-teh ter njegova pravna naziranja v kritičnem času jasno izhajajo že iz spornih zavrnilnih odločb z dne 30. 7. 2002 in 11. 9. 2002 (A22, A23) ter delne (pozitivne) odločbe Upravne enote v denacionalizacijski zadevi po M.D. z dne 18. 11. 2002 (A29), pritožbe zoper to odločbo (A28) in odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 7. 11. 2003 (A27), s katero je bila ta pritožba zavrnjena. Presoja o pravilnosti v zavrnilnih odločbah sprejetega pravnega stališča in s tem ocena možnosti za uspeh s pritožbo pa je v pristojnosti sodišča, zato v zvezi z izpostavljenimi okoliščinami zaslišanje uradne osebe, M.Je.M., ki je vodila denacionalizacijski postopek, ni potrebno. Priča A.T. naj bi po trditvah tožeče stranke izpovedala o tem, kako in predvsem kdaj je tožeča stranka prišla do spoznanja, da je zaradi ravnanja prvega toženca nastala ogromna škoda, vendar pa je o tem, kdaj je tožeča stranka spoznala zatrjevano strokovno napako svojega odvetnika oziroma vse elemente, potrebne za uveljavljanje odškodninske obveznosti, kar je relevantno v zvezi z vprašanjem zastaranja te obveznosti, mogoče zanesljivo sklepati že na podlagi v postopku na prvi stopnji izvedenih dokazov, o čemer več v nadaljevanju.

8V okviru opredeljevanja do odločilnih pritožbenih navedb (3) (prvi odstavek 360. člena ZPP) sodišče druge stopnje tudi samo vztraja v prepričanju, da sta bili tožeča stranka kot tudi priča A.D. z zavrnilnima odločbama seznanjeni ter je bil sporazum o nevložitvi pritožb zoper ti upravni odločbi dosežen, saj ob že zgoraj izpostavljeni pravočasni trditveni podlagi pravdnih strank zaradi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP), sklep o nasprotnem ni mogoč. (4) Tudi sicer pa že iz izjave prvotne tožeče stranke M.J. (list. št. 50, 51) (5) izhaja, da sta v letu 2002 od odvetnika prispeli še dve odločbi, ki sta se nanašali na zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka po starem očetu (H.D.), in je bila z zavrnilnima odločbama torej seznanjena. Tudi priča A.D., s katero sta s tožečo stranko denacionalizacijski postopek usmerjali skupaj, pa je ob svojem zaslišanju na izrecno vprašanje povedala, čeprav je to v zvezi z zavrnilnima odločbama kasneje neskladno in neprepričljivo zanikala, da je odvetnik pošiljal dopise upravnega organa, tako da so s temi že bili seznanjeni in so bili seznanjeni z vsemi postopki, ki so se vodili. Denacionalizacijske odločbe so praviloma dobili po pošti, po telefonu so redkeje komunicirali, so se pa zaradi urejanja zadev oziroma poizvedb o napredovanju postopka večkrat oglasili pri prvemu tožencu v odvetniški pisarni. Končno pa je tudi na vprašanje prvega toženca, ali ji je bilo, ko je bilo odločeno o zahtevku za H.D., poznano, da bodo postopek nadaljevali za njegovo ženo M.D. in bodo potem pri odločitvi o končni zadevi uveljavljali vračilo za H.D., odvrnila, da se ne spomni, da pa možno, da je bilo tako in da se je postopek po pravnomočnosti (zavrnilnih) odločb nadaljeval samo še za staro mamo (M.D.). Že ob navedenem in ko tožeča stranka, nasprotno kot sedaj v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP), v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da je vložitev pritožb zoper zavrnilni odločbi pri odvetniku izrecno zahtevala (6) (navajala je zgolj, da odvetnik pritožb ni vložil, ker je glede na zmotno pravno prepričanje menil, da to za vrnitev H.D. odvzetega premoženja ni potrebno), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo prvemu tožencu, da sta tožeča stranka in njena sestra, priča A.D., po prejemu zavrnilnih odločb soglašali, da se pritožbi ne vložita, saj bi to, ker H.D. ni imel jugoslovanskega državljanstva, le še dodatno zavleklo postopek,(7) da pa bodo vrnitev njemu odvzetega premoženja uveljavljali v postopku po njegovi ženi M. kot denacionalizacijski upravičenki. Drži pa, kot zatrjuje pritožba, da prvi toženec pritožb zoper zavrnilni odločbi ni vložil, ker je bil prepričan, da bo vrnitev H.D. odvzetega premoženja, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, glede na določbo 12. člena ZDen dosegel v postopku denacionalizacije po njegovi ženi M.D., prav pa ima tožeča stranka tudi, da je bilo to prepričanje glede na razloge zavrnilnih odločb pravno zmotno.

9Da se je prvi toženec v denacionalizacijskem postopku po prejemu zavrnilnih odločb zavzemal za vrnitev H.D. odvzetega premoženja njegovi ženi kot denacionalizacijski upravičenki (na podlagi ugotovitvene odločbe Oddelka za notranje zavede št. 208-50/93-6/3 z dne 20. 10. 1993 je štela za državljanko RS in jugoslovansko državljanko – list. št. 96 denacionalizacijskega spisa) ob uporabi 12. člena ZDen, jasno izhaja iz pritožbe zoper delno (pozitivno) odločbo Upravne enote št. 321-36/93-4/8 z dne 18. 11. 2002 (A28). V tej namreč prvi toženec navaja, da se pritožujejo zato, ker z izpodbijano delno odločbo ni bilo odločeno, da se premoženje H.D., ki ni bil jugoslovanski državljan in državljan RS, upoštevaje 9. in 12. člena ZDen vrne v last in posest njegovi ženi M.D., saj so druga upravičenka (M.D.) in njeni pravni nasledniki (tožeča stranka M.J. in A.D.) šteli, da bo upravni organ po pravnomočnosti zavrnilnih odločb izdal prav tako odločbo. Prvi odstavek 9. člena ZDen upravičenje do vrnitve nacionaliziranega premoženja veže na jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja in je to pravno pomembno dejstvo upravni organ v postopku denacionalizacije zato ugotavljal kot predhodno vprašanje. To je bilo glede H.D. pravnomočno negativno rešeno z odločbo Vrhovnega sodišča RS št. U 193/95-6 z dne 4. 9. 1997, izdano v upravnem sporu, pri čemer velja poudariti, da je za tožečo stranko v predmetnem postopku nesporno, da H.D. ni bil jugoslovanski državljan in prvemu tožencu nestrokovnega postopanja v postopku ugotavljanja državljanstva ne očita. Pravilno je bilo razumevanje prvega toženca, da 12. člen ZDen glede na določilo prvega (in drugega) odstavka 9. člena ZDen predstavlja izjemo, s katero je zakonodajalec že glede na prvotno dikcijo (8) tega člena zakoncu ali dediču prvega dednega reda oseb nemške narodnosti, ki jim zardi določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ) oziroma po noveli FLRJ (v nadaljevanju ZDrž) državljanstvo nove povojne Jugoslavije ni bilo priznano, izjemoma priznal položaj upravičenca za vrnitev tej osebi podržavljenega premoženja, seveda le, če je bil zakonec oziroma dedič sam jugoslovanski državljan. Ustavno sodišče pa je v odločbi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 kasneje, z razveljavitvijo 12. člena ZDen glede dikcije »drugega odstavka,« zakonca ali dediča iz prvega dednega reda kot upravičenca do denacionalizacije opredelilo ne glede na to, zakaj fizična oseba iz 9. člena ZDen ni postala državljan povojne Jugoslavije. (9) Izhajajoč zgolj iz navedenega bi zato vrnitev H.D. odvzetega premoženja, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, kot denacionalizacijska upravičenka, ki je v času podržavljenja sama bila jugoslovanska državljanka, lahko uveljavljala njegova žena M.D.. Vendar pa ne, v kolikor so bile z zavrnilnima odločbama ugotovljene pravno pomembne okoliščine, v primeru katerih je ZDen v drugem odstavku 10. člena osebam odrekal položaj denacionalizacijskega upravičenca, posledično pa tudi uporabo določbe 12. člena ZDen. Prav te okoliščine pa so bile pozitivno ugotovljene z zavrnilnima odločbama, pritožba pa pravilno izpostavlja, da je prvi toženec razloge za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo po H.D., kot ti sicer jasno izhajajo že iz zavrnilnih odločb, zmotno razumel. Tako kot že v postopku na prvi stopnji, še tudi sedaj v odgovoru na pritožbo zmotno izhaja iz prepričanja, da je bil zahtevek za denacionalizacijo po H.D. zavrnjen zgolj iz razloga, ker ta ni bil jugoslovanski državljan.

10Drugi odstavek 10. člena ZDen kot denacionalizacijske upravičence izključuje tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, pristojni upravni organ ugotavlja po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Takšno ureditev, in posledično tudi tisto v 9. in 12. členu ZDen, so narekovale posebne zgodovinske in politične okoliščine, ki segajo v posledice druge svetovne voljne. Države zmagovalke, med katere kot pravna naslednica prejšnje države sodi tudi Republika Slovenija, premaganih držav in njenih državljanov, ki so z vojnimi napadi po svetu povzročale veliko in nepopravljivo škodo ter kršile pravila veljavnega mednarodnega prava, niso obravnavane enakopravno kot svojih državljanov in so poraženim državam naložile tudi povračilo vojne škode. Odškodninske zahtevke so urejale s pogodbami o globalni in pavšalni odškodnini in reparacijami, pa tudi z dvostranskimi pogodbami med posameznimi državami. V takšno pogodbeno razmerje je Jugoslavija stopila tudi z Avstrijo s pristopom k Državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (avstrijska državna pogodba – v nadaljevanju ADP) dne 28. 11. 1955. Drugi odstavek 27. člena ADP je Jugoslaviji izrecno, ne glede na prehodne določbe, dal pravico, zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe, hkrati pa se je avstrijska vlada obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Po tej določbi, ki je imela reparacijski značaj, je Jugoslavija torej imela pravico obdržati avstrijsko premoženje, ne glede na to, ali je to premoženje do uveljavitve ADP že podržavila ali ne. (10) Vprašanje, ali je oseba, ki zahteva vrnitev premoženja, za odvzeto premoženje dobila odškodnino od tuje države ali jo je imela pravico dobiti oziroma povedano drugače, ali ji je bilo odvezo likvidirano avstrijsko premoženje, slovenski upravni organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije rešujejo kot predhodno vprašanje in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe. Prav to vprašanje pa je obravnavano tudi v spornih zavrnilnih odločbah in iz teh izhaja, da H.D. položaja denacionalizacijskega upravičenca ob uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče priznati iz razloga, ker je premoženje, ki mu je bilo odvzeto še pred uveljavitvijo ADP 28. 11. 1955, glede na to, da je že pred uveljavitvijo ADP postal avstrijski državljan (25. 11. 1954), šteti za likvidirano avstrijsko premoženje, v posledici česar je upravičen do odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. V primeru, ko je bilo torej ugotovljeno, da je bilo H.D., ki v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, nacionalizirano avstrijsko likvidirano premoženje in je imel pravico odškodnino za odvzeto premoženje uveljavljati od tuje države – Republike Avstrije, je bilo temu status denacionalizacijskega upravičenca ob uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen potrebno odreči. Enako pa bi mu bilo pravico do denacionalizacije potrebno odreči tudi, v kolikor bi bilo v zgornjem primeru ugotovljeno, da je v času podržavljenja H.D. štel za jugoslovanskega državljana (primeri dvojnega državljanstva). (11) V kolikor je bilo potrebno določeni osebi upravičenje do denacionalizacije odreči ob uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen, ker je ta torej imela pravico do odškodnine za odvzeto premoženje v tujini, pa nasprotno kot je sklepal prvi toženec, tudi izjeme iz 12. člena ZDen, skladno s katero bi vrnitev lahko uveljavljal zakonec ali dedič prvega dednega reda, če je sam izpolnjeval pogoj jugoslovanskega državljanstva, ni bilo mogoče uveljaviti. V kolikor bi prvi toženec kot odvetnik izhajal prav iz tega pravnega stališča, ki je v kritičnem času, to je v času izdaje zavrnilnih odločb in teka pritožbenega roka, že bilo uveljavljeno in ga je v odločbi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 izrecno izpostavilo tudi Ustavno sodišče RS, hkrati pa je izhajalo že iz same zakonske ureditve, bi lahko sklepal, da je priznanje denacionalizacijskega upravičenja za H.D. mogoče doseči le še v primeru, če se po prejemu zavrnilnih odločb glede na njihovo vsebino s pravnim sredstvom izpodbije odločitev upravnega organa o statusu likvidiranega avstrijskega premoženja ter posledičen zaključek, da je imel H.D. pravico odškodnino za podržavljeno premoženje uveljavljati od Republike Avstrije.

11Tega strokovnega stališča prvi toženec, četudi bi to od njega ob postopanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka utemeljeno pričakovali, po prejemu zavrnilnih odločb ni zavzel in iz tega razloga k vložitvi pritožb zoper zavrnilni odločbi ni svetoval. Izhajal je namreč iz prepričanja, da bo kljub ugotovitvi o »avstrijskem statusu« odvzetega premoženja, ker H.D. v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, vrnitev njemu odvzetega premoženja ob uporabi 12. člena ZDen lahko uveljavil v postopku denacionalizacije po njegovi ženi M.D., ki je pogoj državljanstva iz prvega odstavka 9. člena ZDen izpolnjevala. Da je bilo pravno naziranje prvega toženca prav takšno, nedvoumno izhaja že iz pritožbe zoper delno odločbo o denacionalizaciji po M.D. z dne 18. 11. 2002, kot že zgoraj izpostavljeno. Enako tudi njegove trditve v okviru predmetnega pravdnega postopka kot tudi njegova izpovedba kažejo, da še vedno vztraja pri stališču, da je razlog za zavrnitev upravičenja do denacionalizacije iskati zgolj v dejstvu, da H.D. v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, status odvzetega premoženja (ali to predstavlja likvidirano avstrijsko premoženje ali ne) pa je po trditvah prvega toženca (pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2011) v zvezi s tem vprašanjem irelevanten. V tem prepričanju pa prvi toženec vztraja še tudi v odgovoru na pritožbo, ko zmotno meni, da mu tožeča stranka očita, da je kot odvetnik nepravilno ocenil, da H.D. nima jugoslovanskega državljanstva (že tudi v postopku na prvi stopnji je izpostavljal, da tožeča stranka ni dostavila listin, na osnovi katerih bi bilo jugoslovansko državljanstvo H.D. mogoče ugotoviti). V predmetnem postopku, kot že povedano, je za tožečo stranko že vseskozi nesporno, da H.D. v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan ter da je avstrijsko državljanstvo pridobil šele 25. 11. 1954 in nestrokovnega postopanja odvetnika v postopku reševanja tega predhodnega vprašanja, kjer jo je prvi toženec prav tako zastopal, niti ne zatrjuje. Ko se po obrazloženem torej kot pravilno pokaže prepričanje pritožbe, da bi prvi toženec ob dolžni skrbnosti moral ugotoviti, da se vrnitev H.D. odvzetega premoženja njegovi ženi kot denacionalizacijski upravičenki po 12. členu ZDen lahko doseže le, v kolikor se izpodbije status likvidiranega avstrijskega premoženja, ugotovljen v zavrnilnih odločbah, pa je za vzpostavitev vzročne zveze med opustitvijo odvetnika (nevložitev pritožb) in nastalo škodo zaradi nevrnitve podržavljenega premoženja potrebno presoditi še, ali je bilo v zavrnilnih odločbah zavzeto stališče, da je bilo odvzeto premoženje avstrijsko likvidirano premoženje in je imel H.D. zanj pravico odškodnino uveljavljati od Republike Avstrije, pravno pravilno in hkrati oceniti, ali bi prvi toženec, če bi bili pritožbi vloženi, z njima tudi uspel.

12Kot že zgoraj obrazloženo je upravni organ ob presojanju upravičenja do denacionalizacije o tem, ali je imel H.D. pravico odškodnino za odvzeto premoženje uveljaviti od tuje države, torej o tem, ali so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, kot o predhodnem vprašanju odločal na temelju drugega odstavka 27. člena ADP. Pri tem je v zavrnilnih odločbah z dne 30. 7. 2002 in 11. 9. 2002 zavzel stališče, da je H.D., ker je v času uveljavitve ADP dne 28. 11. 1955 že bil avstrijski državljan (državljanstvo je pridobil 25. 11. 1954, predhodno pa ni štel za jugoslovanskega državljana), njegovo premoženje pa je prešlo v last FRL) (12) še pred ratifikacijo ADP (28. 11. 1955), šteti kot likvidirano avstrijsko premoženje in je zato upravičen dobiti odškodnino zanj od Republike Avstrije, zato na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije. Glede na izražena pravna stališča Ustavnega sodišče v kasnejši ustavni odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (v nadaljevanju ustavna odločba) sodišče druge stopnje sicer pritrjuje prepričanju pritožbe, da je v zavrnilnih odločbah zavzeto pravno stališče o statusu likvidiranega avstrijskega premoženja oziroma pravici H.D., da odškodnino za odvezo premoženje uveljavlja od Republike Avstrije, pravno nepravilno.

13V ustavni odločbi je zavzeto stališče, da zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj za to, ker so na dan uveljavitve ADP, to je dne 28. 11. 1955, imele avstrijsko državljanstvo. Tako zavzeto pravno stališče sicer obravnava primere, ko so osebe v času podržavljenja štele za jugoslovanske državljane, vendar ne gre prezreti, da bi v denacionalizacijskem postopku po H. in M.D., okoliščino, da H.D. v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, lahko za njune pravne naslednike ugodno rešili ob uporabi 12. člena ZDen. Zaradi navedenega se je na zgoraj predstavljeno stališče Ustavnega sodišča RS mogoče opreti tudi v primeru, ko oseba, ki je v času uveljavitve ADP sicer imela avstrijsko državljanstvo, v času podržavljenja ni bila jugoslovanski državljan, prav tako pa ne državljan kake tretje države. Za uporabo 12. člena ZDen je namreč bistveno zgolj, da oseba ni imela jugoslovanskega državljanstva, pri čemer glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 ni merodajno, kaj je razlog za to. Hkrati pa je za uporabo te določbe nujno ugotoviti, da ta oseba ni imela pravice do odškodnine za odvzeto premoženje v tuji državi, te pa H.D. izhajajoč iz stališč ustavne odločbe z dne 8. 10. 2003 ni mogel imeti.

14Iz odločbe Ministrstva na notranje zadeve RS z dne 19. 12. 1994 (B7), s katero je zavrnjena pritožba zoper ugotovitveno odločbo Občine R., oddelka za notranje zadeve Občine R. o državljanstvu z dne 30. 6. 1993 (B9), izhaja, da je bil H.D. resnično državljan bivše Kraljevine Jugoslavije in domovinsko prisoten na dan 6. 4. 1941, vendar mu državljanstva povojne Jugoslavije ni mogoče priznati, ker so podani razlogi iz drugega odstavka 35. člena ZDrž,(13) kar enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišče U 193/95-6 z dne 4. 9. 1997 (upravni spor). Glede na navedeno in ob tem, ko je nesporno, da je avstrijsko državljanstvo pridobil šele 25. 11. 1954, je bil torej v času podržavljenja dejansko brez državljanstva. (14) Da bi H.D. odvzeto premoženje lahko šteli kot likvidirano avstrijsko premoženje, bi skladno s stališči ustavnega sodišča ob tem, da je bil avstrijski državljan v času uveljavitve ADP, avstrijsko državljanstvo moral imeti tudi na dan 13. 3. 1938 (dan »Anschlussa«) in na dan 28. 4. 1945 (dan vzpostavitve Avstrije), vendar pa H.D. po zgoraj obrazloženem tega ni imel, prav tako pa v času podržavljenja ni imel državljanstva kakšne tretje države, kjer bi imel pravico uveljavljati odškodnino za odvzeto premoženje. (15) Pravo stališče, zavzeto v zavrnilnih odločbah, je torej pravno zmotno, saj po obrazloženem H.D. nacionalizirano premoženje ni predstavljalo likvidiranega avstrijskega premoženja in torej ni imel pravice do odškodnine za odvzeto premoženje v Republiki Avstriji, prav tako pa te pravice ni imel kot državljan kakšne tretje države, zato mu je bilo upravičenje do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen neupravičeno odklonjeno.

15Kljub temu, da je pravno stališče iz zavrnilnih odločb z vidika ustavne pravice do enakosti pred zakonom nesprejemljivo, pa sodišče druge stopnje ne glede na navedeno zaključuje, da prvi toženec, v kolikor bi zoper zavrnilni odločbi vložil pravočasni pritožbi, z njima ne bi uspel. Ne gre namreč prezreti, da je sporno pravno stališče, po katerem osebe, ki so bile ob uveljavitvi ADP avstrijski državljani, niso upravičene do denacionalizacije, kljub temu, da so bile v času podržavljenja jugoslovanski državljani oziroma jugoslovanskega državljanstva niso imele, Ustavno sodišče RS z vidika pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS kot (ustavno) pravno nevzdržno opredelilo šele po izdaji zavrnilnih odločb v kasnejši ustavni odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003. Zato prvi toženec s pritožbo zoper zavrnilni odločbi, izdani 30. 7. 2002 in 11. 9. 2002, tolmačenja ustavnega sodišča glede statusa likvidiranega avstrijskega premoženja in s tem razlage drugega odstavka 27. člena ADP, kot ta izhaja iz ustavne odločbe Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, na katero se opira tudi sodišče druge stopnje v zgornji obrazložitvi, ne bi mogel uveljaviti. V času izdaje spornih zavrnilnih odločb 30. 7. 2002 in 11. 9. 2002 ter ob izteku 15 dnevnega pritožbenega roka je bilo namreč v pri presojanju vprašanja, ali je imela oseba pravico odškodnino za odvzeto premoženje uveljavljati od Republike Avstrije, uveljavljeno stališče, da za zaključek o statusu likvidiranega avstrijskega premoženja zadošča, da je bila oseba v času uveljavitve ADP avstrijski državljan, okoliščina, kakšno državljanstvo je ta oseba imela v času podržavljenja, pa ni imela relevance. To stališče je takrat podpiralo tudi Vrhovno sodišče RS, o čemer je sklepati že na osnovi ustavne odločbe z dne 8. 10. 2003, saj je z njo vendar razveljavljena prav sodba Vrhovnega sodišča RS. (16) Da je bilo to stališče v spornem obdobju, ko je bilo z zavrnilnima odločbama odločeno tudi o upravičenju do denacionalizacije H.D., splošno uveljavljeno, pa kažeta tudi odločbi Upravnega sodišča RS, (17) na katere se že v postopku na prvi stopnji sklicuje tožeča stranka, obe pa sta bili izdani po izdaji ustavne odločbe Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 in se nanjo tudi izrecno sklicujeta. Ob logičnem sklepanju iz navedenega izhaja, da prvemu tožencu v ustavni odločbi z dne 8. 10. 2003 zavzeta pravna stališča niso mogla biti poznana, zato mu, v kolikor bi pravilno razumel, da je bil razlog za zavrnitev upravičenja do denacionalizacije po H.D. ravno v ugotovljenem statusu likvidiranega avstrijskega premoženja, postopanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo ne bi bilo mogoče očitati tudi, če ob pravilnem razumevanju zavrnilnih odločb pritožb zoper ti odločbi ne bi vložil. Iz tega razloga, četudi v obravnavanem primeru pritožb zoper zavrnilni odločbi ni vložil iz prepričanja, da bo H.D. odvzeto premoženje, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, v denacionalizacijskem postopku vrnjeno njegovi ženi po določbi 12. člena ZDen, vzročna zveza med opustitvijo odvetnikovega ravnanja (nevložitev pritožb zoper zavrnilni odločbi) ter nastankom škode ne more biti podana. Četudi bi pritožbi zoper zavrnilni odločbi vložil, prvi toženec z njima namreč ne bi uspel. Ker s tem manjka eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, odškodninska odgovornost prvega toženca kot odvetnika zaradi neskrbnega izvrševanja poklicnih obveznosti v okviru spornega mandatnega razmerja, kjer je sicer potrebno izhajati iz vezanosti mandatarja na naročiteljeva navodila, zato ni podana. Ker je skrbnost ravnanja prvega toženca kot odvetnika potrebno presojati v času, ko bi zoper zavrnilni odločbi še lahko vložil pravočasni pritožbi, pa razglabljanje o tem, ali bi bili pritožbi rešeni oziroma v morebitnem upravnem sporu odločeno šele po izdaji zgoraj obravnavane ustavne odločbe z dne 8. 10. 2003, mora izostati. V posledici navedenega, ker odškodninska odgovornost prvega toženca ni podana, tudi obveznost druge toženke za plačilo odškodnine do višine zavarovalne vsote, ker je imel prvi toženec pri tej zavarovano svojo poklicno odgovornost, ne more biti utemeljena.

16Tožbeni zahtevek pa je nenazadnje potrebno zavrniti že iz razloga, ker je odškodninska terjatev, ki se s tem uveljavlja, po prepričanju sodišča druge stopnje že zastarala. Le-to razlogov sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka za nastanek škode zavedla in njeno višino lahko ocenila šele po prejemu sklepa o dedovanju po M.D. Okrajnega sodišča v S.G. D 529/2004 z dne 20. 9. 2005, s katerim je bilo odločeno o dedovanju premoženja, ki ji je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, namreč ne sprejema. S citiranim sodnim sklepom je bilo sicer odločeno o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno upravičenki M.D., vendar pa je bil ta postopek zaključen z dokončnimi oziroma pravnomočnimi upravnimi odločbami, s katerimi je bilo odločeno o zahtevku za denacionalizacijo po H. in M.D.. Predvsem izhajajoč iz teh je zato potrebno presojati, kdaj se je tožeča stranka seznanila z vsemi potrebnimi podatki za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, pri tem pa je seveda potrebno vzeti v ozir, da sta bili tako tožeča stranka kot tudi njena sestra A.D. laični stranki in sta pri razumevanju v okviru denacionalizacijskega postopka sprejetih odločitev potrebovali določeno strokovno podporo.

17Kot že obrazloženo, je bil sicer ob poznavanju prava že glede na vsebino zavrnilnih odločb, s katerima je bilo upravičenje do denacionalizacije pravnomočno zavrnjeno ob uporabi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ker je bilo ugotovljeno, da je imel H.D. pravico odškodnino za odvzeto premoženje uveljavljati od Republike Avstrije, mogoč sklep, da vrnitev H.D. podržavljenega premoženja v denacionalizacijskem postopku ne bo mogoča. Kljub navedenemu pa je potrebno zavzeti stališče, da sta tožeča stranka in njena sestra glede na dosežen dogovor z odvetnikom po prejemu zavrnilnih odločb utemeljeno pričakovali, da bo H.D. odvzeto premoženje ob uporabi 12. člena ZDen vrnjeno v denacionalizacijskem postopku po njegovi ženi M., ki je sama izpolnjevala pogoje denacionalizacijskega upravičenca iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Iz tega prepričanja je namreč izhajal odvetnik sam, in so se stranke mandatnega razmerja vendar ravno iz razloga, ker so imele pred očmi prav to opcijo, sporazumele, da se pritožbi zoper zavrnilni odločbi ne vložita. Dejstvo, da vrnitev H.D. podržavljenega premoženja v denacionalizacijskem postopku ne bo mogoča, pa je tožeča stranka, kljub temu, da ni bila prava vešča, po prepričanju sodišča druge stopnje lahko realizirala že po prejemu odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS št. 464-431/2002 z dne 7. 11. 2003, s katero je bila zavrnjena pritožba prvega toženca, vložena zoper delno pozitivno odločbo Upravne enote št. 321-36/93-4/8 z dne 18. 11. 2002 v denacionalizacijski zadevi po M.D.. V tej upravni odločbi je namreč povsem razumljivo izpostavljeno, da je bil zahtevek za vrnitev premoženja, ki je bilo odvzeto H.D., z zavrnilnima odločbama z dne 30. 7. 2002 in 11. 9. 2002, ker zoper njiju pravno sredstvo ni bilo vloženo, pravnomočno zavrnjen zato, ker je ta, z ozirom na to, da je bil ob uveljavitvi ADP avstrijski državljan, imel pravico odškodnino za podržavljeno premoženje uveljavljati od Republike Avstrije, in torej glede na določilo drugega odstavka 10. člena ZDen ni denacionalizacijski upravičenec. Še posebej pa je v isti odločbi pritožbeni organ opozoril, da glede na določilo 10. člena ZDen v nobenem primeru ne pridobijo položaja upravičenca do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države in je zato napačno mnenje pritožnic (M.J. in A.D.), da bi moral prvostopenjski organ po določbi 12. člena ZDen premoženje odvzeto H.D. vrniti njegovemu zakoncu, M.D.. Iz izpovedbe A.D. pa izhaja še, da jima je s sestro (tožečo stranko) tudi gospa Je., ki je vodila denacionalizacijsko zadevo pri upravni enoti, ko sta tam poizvedovali o stanju zadeve, v zvezi z zavrnilnima odločbama povedala, da je prvi toženec kot njun odvetnik vse roke zamudil, zato je odločba postala pravnomočna in se ne da nič več narediti. Navedenega dogajanja zaslišana priča ni zmogla natančneje časovno opredeliti in je izpovedala, da je to moglo biti leta 2002, 2003 ali 2004, po prepričanju sodišča druge stopnje pa je bila tožeča stranka z zgoraj opisanim stanjem zadeve neposredno pri upravni enoti zagotovo seznanjena že preden je na Ministrstvo za pravosodje naslovila dopis z dne 1. 3. 2005, v katerem je grajala delo prvega toženca kot njenega pooblaščenca v denacionalizacijskem postopku (list. št. 259 denacionalizacijskega spisa). V tem je izrecno navedla, da je po dolgoletnih poročilih, odločbah, cenitvah in sklepih, pri katerih jih je zastopal prvi toženec, zadeva prišla tako daleč, da je odvetnik zamudil rok za pritožbo na sklep in vsled tega je bila navedena vloga zaključena oziroma ni bila več mogoča pritožba ali nadaljevanje postopka po H.D., s čemer se tožeča stranka ne more sprijazniti. Ob tem, ko pa je tudi priča A.D. ob svojem zaslišanju na vprašanje prvega toženca povedala, da je v marcu ali aprilu 2005, ko je bil naveden dopis odposlan (predhodno je pritrdila, da je bila s tem seznanjena), vedela, da naj bi odvetnik storil strokovno napako in je tudi poudarila, da jo je vendar tudi naredil, pa sodišče druge stopnje ob vsem že predhodno navedenem lahko zaključi le, da se je tožeča stranka najkasneje v času, ko je z dopisom z dne 1. 3. 2005 pri Ministrstvu za pravosodje izrazila nezadovoljstvo z delom prvega toženca kot pooblaščenca v njihovi denacionalizacijski zadevi, zavedala, da je bila storjena zatrjevana strokovna napaka, ki je bila v tem, da pritožbi zoper zavrnilni odločbi zaradi zmotnih strokovnih naziranj prvega toženca nista bili vloženi in so bile s tem izčrpane vse možnosti za vrnitev H.D. odvzetega premoženja v denacionalizacijskem postopku. Z ozirom na to, da je bilo vseskozi znano, katero premoženje je bilo H.D. podržavljeno in je to tudi povzeto v zavrnilnih odločbah, pa je tožeča stranka lahko ocenila tudi, kakšen je obseg njenega oškodovanja. Sklepanje o višini nastale škode, ker to premoženje ni bilo uspešno vrnjeno, pa v ničemer ni bilo odvisno od premoženjske vrednosti, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku po M.D. zaradi njej podržavljenega premoženja. Ker je bila tožeča stranka glede na sprejete dokazne zaključke (18) z vsemi informacijami, potrebnimi za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, seznanjena ob času več kot petih let pred vložitvijo tožbe, je bila ta, ki je bila vložena 17. 5. 2010, vložena po poteku splošnega petletnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ, ki se glede na odsotnost posebne ureditve zastaranja v določilih OZ o mandatni pogodbi uporabi v zvezi z določbo tretjega odstavka 352. člena OZ.

18Po vsem obrazloženem pritožbi tožeče stranke (A.J.), vključno z njeno dopolnitvijo, torej ni mogoče priznati uspeha, zato jo je sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

19Ker tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, z ozirom, da ta ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, pa sam krije tudi prvi toženec (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka je pravočasno pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila 6. 2. 2012, nato pa je še pravočasno, 7. 2. 2012, to pritožbo dopolnila zgolj z navedbo svojega imena na koncu pritožbe in predloga za taksno oprostitev.

Op. št. (2): Prvotna tožeča stranka M.J. je v teku pravdnega postopka dne, 4. 9. 2011, umrla, v pravdo pa je stopil njen pravni naslednik, sin A.J., vendar pa je v jedru predmetne obrazložitve zaradi lažjega razumevanja, in ker je prvi toženec v denacionalizacijskem postopku zastopal prav njo, z navedbo tožeča stranka mišljena pokojna M.J., v kolikor ni potrebno individualizirati drugače.

Op. št. (3): Skladno s stališčem sodne prakse Ustavnega sodišča RS so to tista naziranja, »ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna« (Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, vsebinsko enako tudi Up-476/03 z dne 9. 9. 2004).

Op. št. (4): Trditev stranke o pravno relevantnih dejstvih izvedba dokazov (na primer zaslišanje prič) ne more nadomestiti.

Op. št. (5): Izjave prvotne tožeče stranke M.J., podane skladno z 236.a členom ZPP, sodišče prve stopnje v dokazni sklep sicer ni zajelo, vendar pa je bila toženima strankama vročena skupaj s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 7. 3. 2011, tako da je bila kontradiktornost v zvezi s to izjavo zagotovljena. Z ozirom na to, da je M.J. v teku pravdnega postopka umrla, njeno zaslišanje, pri katerem je prvi toženec v pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2011 sicer vztrajal, pa več ni bilo mogoče, ni videti razloga, da se na podano pisno izjavo prvotne tožeče stranke, glede vsebine katere toženi stranki sicer nista posebej zavzeli stališča, pri dokazni presoji ne bi bilo dopustno opreti.

Op. št. (6): Na tem mestu velja pojasniti, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem na dejstvo, da naj bi tožeča stranka po preklicu pooblastila prvemu tožencu iz odvetniške pisarne odnesla odvetniški spis, sklicuje glede na izpovedbo prvega toženca o tem, da se je evidenca o pisni komunikaciji s strankami hranila v (odvetniškem) spisu, ter glede na izpovedbo priče A.D., da je spis v njihovi zadevi pri odvetniku verjetno vzela njena sestra (tožeča stranka). Procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki se s tem dejansko uveljavlja, zato ni podana. Dodati pa velja, da tak dokazni zaključek za odločitev v predmetni zadevi, kjer se strokovna napaka odvetnika izhajajoč iz pravočasnih trditev tožeče stranke ne uveljavlja, ker naj bi njegova stranka zahtevala vložitev pritožb, pa odvetnik tega ni storil, temveč iz razloga, ker naj bi svoji stranki, ki kot laik nima ustreznega strokovnega znanja, strokovno nepravilno svetoval, da vložitev pritožbe ni potrebna, nima odločilnega pomena. Tudi sicer pa pritožba zatrjuje, da pisni dogovor glede (ne)vložitve pritožb ni obstajal.

Op. št. (7): Da je bila dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka tako tožečo stranko kot tudi pričo A.D. precej moteča, izhaja tako iz izpovedbe prvega toženca kot tudi priče A.D., slednja pa je tudi izpovedala, da je bila seznanjena, da vložitev vsake pritožbe zadrži odločanje vse do njene rešitve pri instančnemu organu.

Op. št. (8): 12. člen ZDen (prvotna dikcija): »Če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi in prvega odstavka 9. člena tega zakona.«

Op. št. (9): Tako tudi Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 155, 156.

Op. št. (10): Večina predpisov, ki so bili podlaga za podržavljenje premoženja v Jugoslaviji, je bila namreč sprejeta že pred letom 1955 (22. točka ustavne odločbe Up-547/02 z dne 8. 10. 2003).

Op. št. (11): Mogoči so torej primeri, da je tuja država prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja štela za svojega državljana in mu priznala pravico do odškodnine, v postopku reševanja predhodnega vprašanja o državljanstvu pa je bilo ugotovljeno, da je bila oseba v času podržavljenja tudi jugoslovanski državljan. Ugotovitev pristojnega slovenskega organa, da je oseba imela oziroma štela za jugoslovanskega državljana, ne pomeni, da ni hkrati imela državljanstva druge države. Če je državljanstvo druge države imela, obstaja možnost, da je imela tudi pravico dobiti odškodnino od te države, kar je bilo v denacionalizacijskih postopkih potrebno ugotavljati (tako Up-547/02 z dne 8. 10. 2003).

Op. št. (12): Premoženje je bilo H. in M.D. podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije opr. št. 715 z dne 27. 8. 1945 in sklepom Okrajnega sodišča II. št. Z 449/54-5 z dne 2. 10. 1954 na temelju Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (predpis iz 20. točke 3. člena ZDen).

Op. št. (13): ZDrž je v prvem odstavku določal, da so se štele za jugoslovanske državljane vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve zakona o državljanstvu DFJ (28. 8. 1945) jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih, to je po zakonu o državljanstvu z dne 21. 10. 1928. Isti zakon je z novelo leta 1948 v drugem odstavku 35. člena določil (retroaktivna veljavnost tega določila izhajajoč iz 45. točke ustavne odločbe Up-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 ni nedopustna), da niso postali državljani nove Jugoslavije osebe nemške narodnosti, ki so bile na dan 28. 8. 1945 v tujini, med vojno ali pred njo pa so se s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narodne in državne interese FLRJ (trije kumulativni pogoji). Pogoja nelojalnosti skladno s tretjim odstavkom 63. člena ZDen v postopku ugotavljanja državljanstva ni bilo potrebno ugotavljati, Ustavno sodišče RS pa je v odločbi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 v postopku ocene ustavnosti prvega in drugega odstavka 9. člena in tretjega odstavka 63. člena ZDen zavzelo stališče, da je s tem vzpostavljena domneva o nelojalnem ravnanju, vendar ni mogoče prepovedati posamezniku, da v postopku uveljavljanja svojih pravic dokazuje nasprotno, torej gre za izpodbojno zakonsko domnevo (Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 124-146). H.D. državljanstvo povojne Jugoslavije ni bilo priznano, saj je bilo ugotovljeno, da je bil iz države odsoten, da je bil nemške narodnosti (o tem je bilo mogoče sklepati, ker je bil član Kulturbunda), zakonska domneva nelojalnosti iz tretjega odstavka 63. člena ZDen pa v postopku ugotavljanja njegovega državljanstva kot predhodnega vprašanja ni bila izpodbijana (izhajajoč iz obrnjenega dokaznega bremena niti ni bilo trditev v tej smeri), kakor vse izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS U 193/95-6 z dne 4. 9. 1997.

Op. št. (14): Iz potrdila Urada štajerske deželne vlade, Referata za državljanstvo z dne 11. 8. 2005 (A24) izhaja, da je H.D. avstrijski državljan postal 25. 11. 1954, predhodno pa je bil glede na zapriseženo izjavo z dne 21. 9. 1953 jugoslovanski državljan.

Op. št. (15): Osebi, ki je v času uveljavitve ADP imela avstrijsko državljanstvo, v času podržavljenja pa je imela državljanstvo kakšne druge države, je mogoče odreči upravičenje do denacionalizacije le v primeru, ko je imela pravico pridobiti odškodnino od države, katere državljan je bila v času podržavljenja (44. točka ustavne odločbe Up-547/02 z dne 8. 10. 2003).

Op. št. (16): Z ustavno odločbo Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 sta razveljavljeni sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002 in sodba Upravnega sodišča U 2794/97 z dne 16. 2. 2000 in je bila zadeva Upravnemu sodišču vrnjena v novo odločanje.

Op. št. (17): S sodbo U 94/2003 z dne 20. 4. 2004 je odpravljena odločba upravna odločba z dne 10. 12. 2002, s sodbo U 313/2001 z dne 6. 11. 2003 pa upravna odločba z dne 19. 1. 2001.

Op. št. (18): Glede na vsebino dopisa tožeče stranke Ministrstvu na pravosodje z dne 1. 3. 2005 pritožba pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da tožeča stranka dela odvetnika v denacionalizacijskem postopku pred odpovedjo pooblastila ni grajala (ne gre za napačno povzemanje vsebine te listine, temveč za dokazni zaključek, v zvezi s katerim dopis tožeče stranke ni bil dokazno ovrednoten). Z ozirom na to, da sodišče druge stopnje ob presoji izvedenih dokazov (8. člena ZPP) zaključuje, da je bila tožeča stranka z dejstvom, da so možnosti za vrnitev H.D. odvzetega premoženja izčrpane, seznanjena že po prejemu odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS št. 464-431/2002 z dne 7. 11. 2003 oziroma najkasneje od naslovitvi dopisa z dne 1. 3. 2005 na Ministrstvo za pravosodje, je sicer verjeti, da je delo prvega toženca pri upravnem organu ustno grajala že tudi takrat, vendar to na zgoraj sprejete dokazne zaključke v ničemer ne vpliva. Kvečjemu le še utrjuje prepričanje, da je bila tožeče stranka z elementi za uveljavljanje odškodninske odgovornosti svojega pooblaščenca seznanjena že bistveno prej, kot izhaja iz njene trditvene podlage (z nastankom škode se je seznanila šele leta 2007, ko je prvemu tožencu hkrati odpovedala pooblastilo). Zaslišanje prič M.Je.M. in A.T. o ustnem grajanju dela odvetnika pri upravnem organu je zaradi navedenega nepotrebno. Kot v tej obrazložitvi že predhodno pojasnjeno pa, ko že drugi izvedeni dokazi zanesljivo pokažejo, da je tožeča stranka nastanek škode realizirala najkasneje 1. 3. 2005, ne glede na to, ali je strokovna stališča s strani A.T. pridobila še tudi kasneje, zaslišanje le-te zaradi razjasnjevanja teh okoliščin ni več potrebno.