VSRS Sodba III Ips 1/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe drugemu tožencu povrniti 2.478,60 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji toženci solidarno plačajo 556.250,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 29.701,57 EUR od 18. 3. 2005 do plačila in od zneska 526.548,88 EUR od 30. 12. 2005 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da tožencem povrne njihove pravdne stroške v znesku 7.648,77 EUR skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka stroškov revizijskega postopka ni priglasila.

4Na revizijo je odgovoril le drugi toženec. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) revizijo kot neutemeljeno zavrne; tožniku pa naloži, da mu povrne stroške odgovora na revizijo v skladu s stroškovnikom in z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Iz podatkov Poslovnega registra Republike Slovenije izhaja, da se je 9. 8. 2010 nad drugim tožencem začel stečajni postopek. Za ta primer Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 4. točki 205. člena določa, da se pravdni postopek prekine po samem zakonu. Pravna posledica prekinitve pravdnega postopka je prepoved sodišču, da v času prekinitve postopka opravlja kakršnakoli pravdna dejanja. Izjemo pomeni situacija, ko prekinitev nastane po koncu glavne obravnave (drugi odstavek 207. člena ZPP), saj lahko tedaj sodnik na podlagi obravnave izda odločbo. Takšna situacija je podana tudi v tej zadevi, saj je prekinitev postopka nastopila, potem ko so bila opravljena vsa pravdna dejanja strank v zvezi z revizijo. Drugi toženec je namreč odgovor na revizijo vložil 1. 12. 2009.

6Revizija ni utemeljena.

7Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik upravičen zahtevati plačilo pogodbene kazni. Pravno podlago za to pomeni določba 05.03 člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki določa, da znaša pogodbena kazen 20 % vrednosti dogovorjenih letnih količin motornih goriv (količine v skladu s Prodajno pogodbo, vrednost po ceniku ... na dan izstavitve zahtevka), in določba tretjega odstavka 4. člena Prodajne pogodbe, ki določa, da je tožnik upravičen tudi do vračila odobrenih popustov za dobavljene količine goriva. Tožnik ni navedel, katero ceno goriv in kolikšne popuste glede na dobavljene količine je upošteval pri obračunu pogodbene kazni, zato sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da višina pogodbene kazni ni izkazana. Izpostavili sta, da sklicevanje na račune brez specifikacije ne zadošča. Pritožbeno sodišče je dodalo, da je v Pogodbi o poslovnem sodelovanju in Prodajni pogodbi dogovorjenih več vrst denarnih sankcij, in sicer (1) pogodbena kazen, (2) vračilo popustov, ki so bili prvemu tožencu priznani za dejansko odkupljene količine goriv, in (3) izplačilo neamortiziranega dela vlaganj tožnika v revalorizirani višini, vendar pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni navedel, na katero od možnih podlag se kateri znesek nanaša.

8Revident izpodbija zaključek sodišča druge stopnje, da „soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka višine svojega tožbenega zahtevka ni izkazala“. Ob dejstvu, da je tožbo vložil tožnik in ne toženec, takšno obrazložitev označuje za nerazumljivo in smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pa ni podana. Pri povzemanju zaključka sodišča prve stopnje je očitno prišlo do pisne pomote sodišča druge stopnje, kar nenazadnje izhaja že iz sodbe sodišča prve stopnje, ki v četrtem odstavku na 7. strani sodbe, ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala višine svojega tožbenega zahtevka.

9Revident sodišču druge stopnje v nadaljevanju očita, da je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Svoj očitek gradi na stališču, da je račun dokazna listina, ki jo mora sodišče upoštevati pri ugotavljanju dejanskega stanja, zaradi česar bi morala tožena stranka izkazati in dokazati dejstvo, da so tožnikovi računi nepravilni.

10Iz revizije izhaja, da tožnik utemeljuje del tožbenega zahtevka na določbi 05.03. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, v skladu s katero se višina pogodbene kazni določi glede na dogovorjene letne količine nakupov goriv po prodajni pogodbi, vrednost po ceniku tožnika na dan izstavitve zahtevka in število let neiztečenega pogodbenega obdobja. Materialno pravo, v tem primeru pogodbena določba, na katero tožnik opira svoj zahtevek, jasno določa, na podlagi katerih elementov se določi višina pogodbene kazni. Na tožniku je, da te elemente navede in jih tudi dokaže. Če tega ne stori, toženec nima učinkovite možnosti ugovarjati računu oziroma lahko le pavšalno ugovarja, da zahtevek za plačilo pogodbene kazni ni jasen, kar je tožena stranka tudi storila.

11Del tožbenega zahtevka pa se po navedbah revidenta nanaša na neamortizirani del vlaganj. Kot že izpostavljeno, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel niti, kolikšen znesek se nanaša na to podlago, niti ni to razvidno iz vsebine vtoževanih računov. Zato je tudi v tem delu utemeljen zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena glede višine tožbenega zahtevka.

12V podporo svojemu stališču, da so za presojo višine tožbenega zahtevka odločilni predloženi računi, se revident sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 75/1997 z dne 18. 3. 1999, iz katere izhaja, da je „račun, ki mu naslovnik v kratkem roku ne ugovarja, dokazna listina, ki jo mora sodišče upoštevati pri ugotavljanju dejanskega stanja in je odločilnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku.“ Revident pa spregleda nadaljevanje obrazložitve te odločbe, ki izrecno opozarja, da to ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati. Bistveno v tej zadevi je namreč, da zaradi skopih navedb tožnika, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, tožena stranka sploh ni imela učinkovite možnosti opredeliti se do dejstev, ki jih je tožnik dokazoval s spornimi računi. Z drugimi besedami: iz trditev tožnika, da vtožuje pogodbeno kazen po treh računih, ne izhaja, na kateri podlagi oziroma podlagah je zaračunal to pogodbeno kazen.

13S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev o reviziji. Ker se je izkazalo, da uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora drugemu tožencu povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Drugi toženec je stroške odgovora na revizijo priglasil v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki pa se glede na njegov 41. člen ne uporablja za sodne postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred 1. 1. 2009, ko je ZOdvT stopil v veljavo. Tožba je bila vložena 26. 5. 2006, zato se za odločitev o nagradi in izdatkih odvetnika uporabljajo določbe stare Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Vrhovno sodišče je zato drugemu tožencu namesto priglašene nagrade za odgovor na revizijo po tarifni številki 3300 ZOdvT priznalo nagrado za odgovor na izredno pravno sredstvo po 3. točki tarifne številke 21 OT, ki skupaj z 20 % davkom na dodano vrednost znaša 2.478,60 EUR. Ni pa drugemu tožencu priznalo stroškov fotokopiranja in stroškov poštnine, ker teh stroškov ni izkazal. Vrhovno sodišče je tako sklenilo, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.