UPRS sodba II U 152/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Kranj, št. 351-37/2007 z dne 1. 7. 2010 (1. točka izreka); razveljavila odločbo Upravne enote Kranj, št. 351-37/2007-18 z dne 23. 4. 2007 (2. točka izreka); zahtevek družbe A. d.o.o. za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo večnamenske športne dvorane na zemljišču parc. št. 877 k. o. ... zavrnila (3. točka izreka) in odločila, da je družba A. d.o.o. dolžna plačati B.B. stroške ekspertnega mnenja v znesku 4.548,00 EUR (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje v obnovljenem postopku, v katerem je imel možnost sodelovanja tudi predlagatelj obnove B.B. (v tem postopku stranka z interesom), ugotovil, da obravnavana gradnja večnamenske športne dvorane ni v skladu z Odlokom o zazidalnem načrtu območja D 02/3- Šolski center Zlato polje (Uradni list RS, št. 82/02, 51/04, v nadaljevanju ZN). Objekt po določbah ZN leži v območju funkcionalne enote 13 in 14, ki sta namenjeni športu in rekreaciji (6. člen ZN). Na navedenem območju je dovoljena gradnja objektov, zunanje ureditve, ureditev prometne in komunalne infrastrukture ter postavitev zunanjih športnih igrišč v nivoju terena (7. člen ZN). Gradnja športne dvorane, kot je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem z dne 23. 4. 2007 tu ni predvidena, saj so predvidena le odprta igrišča. Če nek objekt v zazidalnem načrtu ni predviden, potem ni dovoljen. Organ prve stopnje je torej pri izdaji gradbenega dovoljenja kršil materialni zakon in izdal nezakonito gradbeno dovoljenje, ki je v nasprotju z veljavnim ZN. V skladu z določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) pa je upravni organ ob izdaji gradbenega dovoljenja dolžan preveriti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s prostorskim aktom. Ker gre v obravnavanem primeru za neskladnost, je bilo treba v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje razveljaviti in zavrniti zahtevek investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja. Organ prvi stopnje je sicer v obnovljenem postopku gradbeno dovoljene odpravil, vendar je takšno ravnanje napačno, ker je bilo gradbeno dovoljenje že izvršeno, objekt zgrajen in v uporabi ter je bilo zanj izdano uporabno dovoljenje dne 15. 4. 2008. Okoliščina, da je objekt že zgrajen, pa narekuje razveljavitev odločbe in ne njeno odpravo. Organ prve stopnje je v svoji odločbi investitorju tudi odredil, da mora v roku 30 dni po izvršljivosti odločbe vzpostaviti stanje pred izdajo gradbenega dovoljenja. S takšno odločitvijo pa je organ presegel svoje pristojnosti, ko je dejansko odredil odstranitev objekta, za kar pa je pristojen gradbeni inšpektor.

Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopni upravni organ zmotno uporabil materialno pravo, zmotno ugotovil dejansko stanje, prav tako so bila kršena pravila postopka. Obnova postopka je bila dovoljena iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Zato je treba v obnovljenem postopku upoštevati prepoved reformatio in peius v korist investitorja, saj se v tem postopku ne more posegati v ponovno odločanje, kolikor za to niso podana nova dejstva in novi dokazi, ki predstavljajo obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP. V konkretnem primeru pa ne gre za tak slučaj. Tako v nadomestitvenem postopku ni dopustno glede na naravo obnovitvenega razloga posegati v ugotovitve zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bila dovoljenja obnova postopka zgolj zaradi udeležbe stranke, je tema nadomestitvenega postopka omejena in se prejšnji postopek lahko dopolnjuje ali spremen le v tistem delu, na katerega se je nanašal razlog za obnovo postopka. V konkretnem primeru pa je tožena stranka drugače tolmačila zazidalni načrt, kar glede na izrek odločbe o dovolitvi obnove postopka ne predstavlja in tudi ne more predstavljati razloga obnove postopka. V času izdaje sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 12/2008 je tudi že veljal spremenjeni ZGO-1, ki ni več določal dopustne podlage za obnovo postopka po četrtem odstavku 70. člena ZGO-1, po katerem bi naj bila gradnja večnamenske športne dvorane v nasprotju z ZN. Prav tako je bil organ vezan na obnovitveni razlog zgolj zaradi vključitve v postopek predlagatelja obnove kot stranke. Obnovitveni razlog ne predstavlja revizijskega razloga, po katerem bi se presojala pravilnost in zakonitost že pravnomočne odločbe, temveč je omejen zgolj na razloge, ki predstavljajo v konkretnem primeru obnovitveni razlog. Tako določba 270. člena ZUP v postopku ponovnega odločanja upravnemu organu ne daje pooblastila, da presoja že izdano odločbo tudi stališča morebitnih drugih bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava. Postopek se lahko namreč obnovi zgolj v obsegu, kot je določen v sklepu o dovolitvi obnove. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se odločba Upravne enote Kranj z dne 1. 7. 2010 odpravi, gradbeno dovoljenje pa pusti v veljavi. Podredno tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik tožbo vložil pri krajevno nepristojnem sodišču v Ljubljani, krajevno sodišče v Mariboru pa je tožbo prejelo en dan po izteku roka. Tožba je vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako je bila tožba že v prejšnjem upravnem sporu U 12/2008 vložena pri krajevno nepristojnem upravnem sodišču. Tako je očitno, da je bilo to storjeno v slabi veri, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Sicer pa je stališče tožnika glede obsega obnove postopka zmotno. Določitev obsega obnove postopka se namreč nanaša na procesna dejanja, ki jih mora organ v obnovljenem postopku ponoviti. To pa v ničemer ne omejuje oziroma onemogoča drugačne presoje dejanskega stanja ali drugačnega pravnega naziranja organa v obnovljenem postopku. Po pravni teoriji se obnovljen postopek vrača v procesno situacijo, ko še dokončna odločba ni bila izdana. Prav tako organ pri ponovnem odločanju ni vezan na svoje prejšnje pravno naziranje. Tako mora v obnovljenem postopku vnovič ugotoviti dejansko stanje ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ponovno pretehtati pravno utemeljenost zahtevka za izdajo odločbe. Takšna presoja pa je lahko po naravi stvari zgolj celovita in je ni mogoče omejevati na način, da je organ vezan na v prejšnjem postopku ugotovljeno dejansko stanje in pravno naziranje. Če zbrani podatki narekujejo izdajo drugačne odločbe, organ odločbo, ki je bila predmet obnove, odpravi ali razveljavi in jo nadomesti z novo odločbo. Sklicevanje tožnika na prepoved reformatio in peius je brezpredmetno, saj je o prepovedi spremembe odločbe v škodo stranke možno govoriti le v primeru, da gre za spremembo odločbe v škodo tiste stranke, ki je edina vložila pravno sredstvo. V konkretnem primeru pa je predlog za obnovo vložila stranka z interesom in ne tožnik. Stranka z interesom predlaga, da sodišče primarno tožbo zavrže, podredno pa da jo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je treba tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Organizacija upravnega sodišča je določena v 9. členu ZUS-1. Upravno sodišče RS ima sedež v Ljubljani, sodi pa na sedežu in zunanjih oddelkih. Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče glede na prebivališče oziroma sedež tožnika. Po določbah Zakona o sodiščih je upravno sodišče enovit državni organ. Glede na navedene določbe je po presoji sodišča tožba v upravnem sporu vložena pravočasno, če je vložena na sedežu ali na zunanjem oddelku upravnega sodišča v 30 dneh od prejema izpodbijane odločbe, in jo je upravno sodišče prejelo znotraj navedenega roka. Pri tem pa se šteje dan oddaje tožbe priporočeno po pošti kot dan prejema s strani upravnega sodišča. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik vložil tožbo priporočeno po pošti dne 4. 4. 2011, rok za vložitev tožbe pa je potekel 7. 4. 2011. Oddelek upravnega sodišča v Mariboru je tožbo res prejel šele dne 8. 4. 2011, kar pa na pravočasnost tožbe ne vpliva. ZUS-1 namreč ne določa, da je tožba pravočasna, če je vložena v roku pri pristojnem oddelku upravnega sodišča. Takšno stališče je zavzelo že tudi Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. I Up 165/2011. Ker je bila torej tožba v obravnavanem primeru vložena pravočasno, sodišče ni sledilo predlogu stranke z interesom, da tožbo zavrže kot prepozno.

Predmet tega postopka je odločba izdana v obnovljenem postopku potem ko je stranka z interesom na podlagi določbe 9. točke 260. člena ZUP v povezavi z določbo 70. člena ZGO-1 pridobila status stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožniku. Sklep o dovolitvi obnove postopka, ki je bil izdan dne 17. 10. 2007, je postal pravnomočen na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. II U 12/2008 z dne 3. 3. 2010, zato v zadevi ni relevantno, da določba četrtega odstavka 70. člena ZGO-1 zaradi spremembe navedenega zakona ne velja več.

Obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP je podan, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Navedeni obnovitveni razlog je podan s samim dejstvom, da organ, ki je vodil postopek, ni sam vključil v postopek osebe, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka ali kot stranski udeleženec. Zato po pravni teoriji ta obnovitveni razlog deluje absolutno, ker sam po sebi pomeni bistveno kršitev postopka.

Namen obnove postopka je odprava napake, do katere je prišlo v prejšnjem postopku. V obnovljenem postopku zato lahko stranka, ki ni bila vključena v postopek, zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi navaja vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v konkretni upravni stvari. Upravni organ pa je dolžan presoditi oziroma se opredeliti do vseh ugovorov stranke z interesom. Po določbi 270. člena ZUP namreč organ izda odločbo na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, s katero lahko pusti prejšnjo odločbo v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Ker se v obnovljenem postopku lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku, organ tudi ni vezan na svoje prejšnje pravno naziranje.

V obravnavanem primeru je stranka z interesom v obnovljenem postopku zatrjevala, da gradnja večnamenske športne dvorane na zemljišču parc. št. 877 k.o. ... posega v njen pravni položaj kot lastnika zemljišč parc. št. 823/6 in 830/6, obe k.o. ..., ker zmanjšuje funkcionalno uporabnost navedenih zemljišč s tem, ko ruši celoten zazidalni načrt in posega v možnost izvajanja vseh dejavnosti v preostalih delih funkcionalnih enot, ki jih tvorijo tudi njegova zemljišča. Vprašanje skladnosti gradnje oziroma projekta s pogoji ZN je v obravnavanem primeru torej relevantno za presojo, ali gradnja posega v individualne pravice in s tem v pravni interes prizadete stranke. V zvezi s tem se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je na območju obravnavanih funkcionalnih enot, kamor sodijo tudi zemljišča parc. št. 877, 823/6 in 830/6 k.o. ..., predvidena ureditev zunanjih športnih igrišč v nivoju terena, ne pa gradnja športne dvorane. Navedeni ugotovitvi tudi tožnik v tožbi ne ugovarja. V konkretnem primeru tako vprašanje skladnosti spornega objekta z ZN ni povezano le z javnim interesom, temveč tudi z zatrjevanim vplivom na funkcionalno okrnjenost zemljišč stranke z interesom. Na območju, ki ga ureja zazidalni načrt, je namreč možna le gradnja, ki jo zazidalni načrt izrecno dopušča, zato je tudi po presoji sodišča stranka z interesom izkazala, da je bilo s sporno gradnjo poseženo v njen pravno varovani položaj. Ugotovitev, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju z ZN, tako ne pomeni širitve obnovitvenega razloga, kot to zatrjuje tožnik v tožbi. V preostalem pa se sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi.

V postopku obnove postopka ne velja prepoved reformatio in peius. Navedeni pravni institut velja v primeru pritožbe, ko gre za pritožbo le ene stranke. Obnova postopka pa je izredno pravno sredstvo, kjer se v obnovljenem postopku lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku, zato je lahko odločba izdana v obnovljenem postopku, tudi manj ugodna od odločbe, ki je bila predmet obnove.

12Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna

in zakonita, zato je tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi

prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z

določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka sama trpi stroške

postopka.