UPRS sklep II U 100/2012

Tožba se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je ministrstvo za pravosodje zavrglo pritožbo tožnika zoper oceno pisnega dela pravniškega državnega izpita iz področja civilnega materialnega in procesnega prava ter zoper oceno pisnega dela pravniškega državnega izpita iz področja kazenskega materialnega in procesnega prava. Iz obrazložitve izhaja, da je Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju tožnika dne 23. 12. 2011 obvestilo, da je bil na pisnem delu pravniškega državnega izpita pri civilni nalogi ocenjen z oceno 7 ter pri kazenski nalogi z oceno 5. Glede na to, da po prvem odstavku 26. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI), ki določa, da je pozitivno ocenjen pisni del izpita pogoj za opravljanje ustnega dela izpita ter glede na to, da je ena izmed pisnih nalog ocenjena negativno, ni možen pristop na ustni del izpita, določen za dne 18. 1. 2011. Ker je kandidat izpit neuspešno opravljal že dne 6. 7. 2011 in 5. 10. 2011, je v svoji vlogi pravilno ugotovil, da mu v skladu z 20. členom ZPDI ni več dovoljen ponovni pristop. ZPDI in Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnim izpitu ne urejata možnosti in postopka pritožbe kandidata, ki s svojo oceno na pravniškem državnem izpitu ni zadovoljen. Zato je ministrstvo tožnikovo pritožbo na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrglo.

Tožnik izpodbija takšno odločitev in navaja, da ima pravico do pritožbe že na podlagi 25. člena Ustave RS. Po dikciji tega člena je vsakomur zagotovljena pritožba zoper akt, s katerim državni organ odloča o njegovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih, razen, če jo izključuje zakon. Res ZPDI in Pravilnik ne urejata pravice do pritožbe zoper oceno doseženo na pisnem delu pravniškega državnega izpita, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da se pravniški državni izpit opravlja v upravnem postopku na podlagi ZUP. Ta pa dopušča možnost pritožbe zoper vsak akt, s katerim se odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih razen, če jo zakon izrecno izključuje. Ker pritožba zoper oceno na pravniškem državnem izpitu ni izrecno izključena, je torej dovoljena in bi morala tožena stranka uporabiti določila ZUP. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožba ni dovoljena.

Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Drugi odstavek 5. člena ZUS-1 pa glede izpodbijanja sklepov še posebej določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo samo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Po presoji sodišča pri ocenjevanju pisne naloge s strani ocenjevalca ne gre za upravno odločanje. Gre za strokovno opravilo (strokovno oziroma akademsko presojo), ki glede presoje strokovnosti ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Je pa zato lahko predmet upravnega spora upravna odločba, ki jo izda upravni organ, če kandidat po neuspešno opravljenem preizkusu znanja zahteva izdajo odločbe, s katero naj upravni organ odloči o opravljanju ustnega dela izpita. Kolikor kandidat uspešno opravi pisni in nato še ustni preizkus znanja se namreč po določbi 29. člena ZPDI potem izda potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Ker pa brez uspešno opravljenega ustnega dela izpita do izdaje omenjenega potrdila ne more priti, kandidat pa brez uspešno opravljenega pisnega dela ne more pristopiti k ustnemu delu izpita, je že zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva potrebno, da se o pristopu k ustnemu delu izpita na njegovo zahtevo izda upravna odločba, ne glede na to, da ZPDI in podzakonski akti izdani na njegovi podlagi tega izrecno ne določajo. Gre za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z analogno uporabo obstoječih predpisov. Izdajo odločbe na zahtevo stranke je mogoče utemeljiti z določbo drugega odstavka 2. člena ZUP, kadar to zaradi varstva javnega interesa zahteva narava stvari. Po 128. členu ZUP pa je lahko po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke (načelo dispozitivnosti), pri čemer je lahko kriterij tudi predmet odločanja ali se stranki priznava pravica ali obveznost. Če se kandidat z oceno pisnega dela izpita strinja, izdaja odločbe ni potrebna. Kadar pa postane sporno, ali kandidat izpolnjuje pogoje za pristop k ustnemu delu izpita, ima pravico zahtevati, da upravni organ oziroma nosilec javnega pooblastila o tem odloči z odločbo, zoper katero ima nato na voljo tudi sodno varstvo. Gre namreč za nasprotje med zasebnim in javnim interesom, odločba pa je potrebna tudi zaradi možnosti kandidatovega sodnega varstva v upravnem sporu.

Veljavna ureditev upravnega spora temelji na zakonsko natančno opredeljenih tožbah. Po določbi prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko zahteva izdaja upravnega akta (tožba zaradi molka) oziroma se lahko izdani akt izpodbija ali zahteva njegovo spremembo. Pri tožbi zaradi kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin po drugem odstavku 33. člena ZUS-1, kar v tožbi kot možno podlago svojega zahtevka navaja tožnik pa gre za subsidiarno sodno varstvo, ki je na voljo takrat, kadar stranka nima na voljo drugega sodnega varstva. Po stališču sodišča bi moral tožnik izrecno zahtevati izdajo upravne odločbe, da se mu omogoči pristop k ustnemu delu izpita. Šele ta je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Če upravni organ odločbe ne bi izdal, bi imel tožnik na voljo tožbo zaradi molka organa. Poudariti velja, da mora biti presoja sodišča v tovrstnih upravnih sporih zelo zadržana. Razlog je v tem, da že po naravi stvari ne gre za klasično upravno odločanje, pri katerem organ zgolj uporabi splošni predpis temveč samo ocenjevanje, ki mu sledi izdaja odločbe, temelji na pravilih stroke. Enako stališče je sodišče že zavzelo v zadevi U 1244/2007.

Po zgoraj obrazloženem izpodbijani sklep (in ocena pisne naloge) nista bila izdana o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v okviru izvrševanja upravne funkcije (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), zato bi sodišče o njuni zakonitosti odločalo samo, če bi tako določil zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Vendar pa zakonodajalec v takšnem primeru ni predvidel sodnega varstva. Ker sodno varstvo za takšen primer z zakonom ni določeno, sodišče v upravnem sporu o tem ne more odločati.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more pripeljati do drugačne odločitve. Tožeča stranka se sicer sklicuje na 25. člen Ustave, ki ureja pravico do pritožbe ali drugega pravnega varstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, sodišče pa je zgoraj pojasnilo, da je tožniku zagotovljeno pravno varstvo, vendar zoper odločbo o opravljanju ustnega dela izpita, izdajo katere mora tožnik zahtevati. Tožnik tudi s sklicevanjem na določila ZUP ne more biti uspešen, saj, kot je zgoraj obrazloženo, pri ocenjevanju pisne naloge ne gre za upravno odločanje.

Izpodbijani sklep torej ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena).