UPRS sodba II U 1/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor tožniku, ki ima priznan status žrtve vojnega nasilja – prisilni mobiliziranec, za obdobje od 7.7.1942 do 19.7.1944 (24 mesecev) priznala pravico do doživljenjske mesečne rente v višini 49,92 EUR od 1.8.2010 dalje. Doživljenjska mesečna renta se usklajuje v skladu z Zakonom o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 16.7.2010 vložil zahtevek za priznanje pravice do doživljenjske mesečne rente za čas prisilne mobilizacije v nemško vojsko. Upravni organ je ugotovil, da ima tožnik na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Maribor št. 593-163/01 z dne 28.6.2002 priznan status žrtve vojnega nasilja kot prisilni mobiliziranec od 7.7.1942 do 19.7.1944 in na podlagi tega podlago za priznanje pokojninske dobe do datuma dejanske vrnitve v domovino, to je do 19.7.1944. Pravico do doživljenjske mesečne rente, kot oblike denarnega materialnega zadoščenja iz 8. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN, Uradni list RS, št. 63/1995 s spremembami) ima v skladu z noveliranim 16. členom ZZVN (Uradni list RS št. 72/2009) tudi žrtev vojnega nasilja iz 4. člena tega zakona, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja, vendar glede na začetek uporabe novele zakona le od 1.1.2010 dalje. Doživljenjska mesečna renta za prisilnega mobiliziranca v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZZVN znaša za vsak mesec nasilja 0,835 EUR oziroma po vseh uskladitvah 2,080 EUR mesečno. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je upravni organ ugotovil, da tožnik na podlagi 16. člena ZZVN od 1.8.2010 dalje izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do doživljenjske mesečne rente za 24 mesecev prestanega nasilja v višini 49,92 EUR mesečno. Prejemki se usklajujejo v skladu z Zakonom o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ker meni, da je upravičen do mesečne rente od 1.2.2010 dalje, ne pa šele od 1.8.2010 dalje, kot izhaja iz prvostopne odločbe. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve je kot drugostopni organ z odločbo št. 13002-1292/2010 z dne 8.12.2010 njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik v prisilni mobilizaciji polnih 24 mesecev, zato je v skladu s 5. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 72/09) v povezavi s 16. členom ZZVN upravičen do doživljenjske mesečne rente. V skladu z določbo 79. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI, Uradni list RS, št. 63/1995 s spremembami), ki se v skladu z določbo 20. in 24. člena ZZVN uporablja tudi v postopku uveljavljanja statusa in pravic po tem zakonu, upravičencu pripada mesečna renta od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Po 9. členu istega zakona pa ima žrtev vojnega nasilja pravico do rente, ko dopolni 50 let starosti ali je pri njej nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Tožnik je oddal vlogo za pridobitev mesečne rente dne 16.7.2010, zato se mu doživljenjska mesečna renta za čas prisilnega ukrepa prisilne mobilizacije prizna od 1.8.2010 dalje v mesečnem znesku 49,92 EUR.

Tožnik je zoper zgoraj navedeno odločbo vložil tožbo v tem upravnem sporu, ker vztraja pri stališču, da je upravičen do doživljenjske mesečne rente od 1.2.2010 dalje, ne pa šele od 1.8.2010, kot je odločeno s prvostopno odločbo. Po mnenju tožnika so s tem kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami), obligacijska zakonodaja in 14. člen Ustave Republike Slovenije, ker so s tem upravičenci do predmetne rente v neenakopravnem položaju. Upravna enota je namreč upravičencem posredovala vloge, ki pa jih je pošiljala po različnih časovnih obdobjih, svoje odločbe pa je nato vezala na odgovor upravičencev. Zato je prišlo do različnih datumov, od katerih so bile prisojene rente posameznim upravičencem. Tožnik tako s predmetno tožbo zahteva, da se mu izplača še 6 mesečnih rent za obdobje 1.2. do 1.8.2010, kar pomeni 299,52 EUR.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da imajo pravico do mesečne rente tudi prisilni mobiliziranci na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 72/2009. Vlogo za pridobitev mesečne rente je tožnik vložil 16.7.2010, zato je prvostopni upravni organ pravilno odločil, ko je tožniku priznal mesečno rento za obdobje od 1.8.2010 dalje v pripadajoči mesečni višini, to je od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve, kar je v skladu z 20. in 24. členom ZZVN in 79. členom ZVojI. Tožena stranka še pojasnjuje, da se je navedeni Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja pričel uporabljati 1.1.2010, vendar pa organ o tem ne odloča po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo upravičencev.

Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je v svoji odločbi odgovoril že drugostopni organ in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

V predmetni zadevi upravičenost tožnika do doživljenjske mesečne rente ni sporna, prav tako ni sporna njena mesečna višina. Tožnik pa meni, da bi mu morala biti ta priznana že od 1.2.2010 dalje in ne šele od 1.8.2010, kot je o tem odločil prvostopni organ. Kot izhaja iz predloženega upravnega spisa, je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do doživljenjske mesečne rente dne 16.7.2010. Po določilu 79. člena ZVojI, ki ga je glede na 20. in 24. člen ZZVN treba uporabiti tudi v predmetni zadevi, gredo upravičencem njihove pravice od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Glede na to, da je tožnik zahtevo vložil 16.7.2010, je torej prvostopni organ pravilno uporabil zgoraj navedena določila in odločil, da je tožnik upravičen do doživljenjske mesečne rente od 1.8.2010 dalje.

Tožnik tudi s svojimi tožbenimi navedbami ne more pripeljati do drugačne odločitve. Status in pravice po tem zakonu se uveljavljajo na zahtevo upravičenca (prvi odstavek 21. člena ZZVN), tožnik pa očitno zmotno meni, da upravni organ o tovrstnih zahtevkih odloča v postopku, ki steče po uradni dolžnosti. Tako je postopal upravni organ tudi v obravnavani zadevi in ko je prejel tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do doživljenjske mesečne rente o njej odločil z izpodbijano odločbo, kot datum, od katerega je tožniku priznana mesečna renta, pa glede na zgoraj citirano določilo ZVojI določil prvi dan naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Po presoji sodišča je bila torej izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi, s tem pa niso bila kršena določila ZUP ali obligacijska zakonodaja. Prvi odstavek 125. člena ZUP določa, da se upravni postopek začne pred pristojnim organom na zahtevo stranke, po uradni dolžnosti pa pristojni organ začne postopek le, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP). V obravnavani zadevi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti ni bilo in se je postopek pravilno začel na zahtevo stranke. Ker v tej zadevi ne gre za obligacijskopravno pravico, tudi obligacijska zakonodaja ni bila kršena.

Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na to, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v pravico iz 14. člena Ustave RS. Ta zagotavlja vsakomur enakost pred zakonom, z izpodbijano odločbo pa v to pravico ni bilo poseženo, saj to, da se začetek pridobivanja pravice do mesečne rente veže na datum vložitve vloge, ne pomeni, da so bili upravičenci v neenakopravnem položaju.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).