79. člen ZVojI

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Dokazno pravilo o resničnosti tega, kar potrjuje javna listina, ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotno stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, mora sodišče prosto oceniti izvedene dokaze, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard. Slednje v predmetni zadevi ni podano. Izkazano dejansko stanje v predmetni zadevi potrjuje, da upravni organ ni imel osnove presojati pravilnosti izdanega potrdila, saj tožena stranka v predsodnem postopku temu ni ugovarjala.

Drži, da je bil način izpolnitve obveznosti Italije iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe v Sporazumu dogovorjen tako, da ta obveznost s 15. 9. 1947 preide na Jugoslavijo, za kar je Italija zagotovila tudi sredstva. Vendar pa je datum 15. 9. 1947 iz 1. člena Sporazuma upošteven le za pokojnine iz 8. točke priloge XIV, to je za upravičenja do pokojnin, ki so jih osebe pridobile z delom za Republiko Italijo ali za njene lokalne oblasti oziroma z delom v italijanski državni upravi. 1. člen Sporazuma se tako ne more nanašati na vojne pokojnine, do katerih bi bile civilne osebe upravičene zaradi okoliščin, kot jih je uveljavljala stranka v svojem zahtevku. Sodišče je zato zaključilo, da je treba zavrniti tudi sklepanje, da je zaradi Akta o notifikaciji nasledstva na Republiko Slovenijo prešla odgovornost zaradi neizvršenih obveznosti nekdanje Jugoslavije glede sprejetja pravnih podlag, na podlagi katerih bi civilni invalidi vojne lahko uveljavili zahtevke za ugotovitev statusa in izplačilo invalidnin za čas od 15. 9. 1947 do datuma, ko jim je bil na podlagi predpisov, sprejetih v nekdanji skupni državi, ta status priznan, invalidnine pa izplačevane.

Slovenija ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Republiko Italijo, ampak le tistih iz Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, konkretno iz njegovega 1. člena. Revizija zahtevek, ki ga je revidentka vložila v upravnem postopku, in pomanjkljivo ureditev v ZVojI dejansko utemeljuje z drugimi določbami Pariške mirovne pogodbe, konkretno s 7. točko priloge XIV in točko B 74. člena, ne pa z 8. točko, ki je bila konkretizirana v 1. členu z aktom o nasledstvu notificiranega Sporazuma. Ker s temi revizijskimi navedbami ni bil vzpostavljen dvom v skladnost ZVojI s Sporazumom, niti ta očitno ne izhaja iz določb v tej zadevi uporabljenih predpisov, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral zakonodajalec v ZVojI urediti vprašanje pridobitve pravice do vojne pokojnine že za obdobje od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje. Odgovor na postavljeno pravno vprašanje (ali je ZVojI v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov ne

Z Meddržavnim sporazumom se je nekdanja Jugoslavija zavezala, da bo nekdanjim italijanskim državljanom v okviru svoje zakonodaje zagotovila izplačevanje tako zapadlih kot tudi nezapadlih civilnih in vojaških pokojnin. Dejstvo, da do leta 1978 v svojo zakonodajo ni sprejela rešitev glede civilnih invalidov vojne, na sedanji položaj tožnice, ki ji je bil v času vložitve zahteve priznan status in pravice vojnega invalida vojne, ne vpliva. Pri tem sodišče dodaja, da je pravica do invalidnine socialna pravica, ki se podeli z zakonom, njen obseg pa ni ustavno določen in ni samoumeven, pač pa odvisen od družbenih razmer in ekonomske moči države. Enako velja po mnenju sodišča tudi za retroaktivno priznanje statusa in pravic iz tega naslova.

Člen 14 Ustave RS zagotavlja vsakomur enakost pred zakonom, z izpodbijano odločbo pa v to pravico ni bilo poseženo, saj določilo, da se priznanje pravice do mesečne rente veže na datum vložitve vloge, ne pomeni, da so zato upravičenci v neenakopravnem položaju.

Do doživljenjske mesečne rente je tožnik po določbi 79. člena ZVojI upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Na datum ne more vplivati čas vložitve prve zahteve, glede katere je bil postopek odločanja pravnomočno končan, niti v tistem postopku morebitno storjene kršitve, ki so imele za posledico nezakonito odločitev, saj je te mogoče uveljavljati le v pravnih sredstvih zoper odločbo po določbah ZUP in v nadaljevanju s tožbo v upravnem sporu.

Upravičencem gredo pravice po Zakonu o vojnih invalidih od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Če je tožnik vložil novo vlogo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja potem, ko na v reviziji odpravljeno odločbo ni vložil tožbe, mu gredo pravice iz tega statusa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

V določbah ZVojI ni podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Tožena stranka, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo organa prve stopnje, izdano po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 123. člena ZVojI, ne v tem členu, ne v drugih zakonskih določbah ni imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.