VSL sodba II Cp 276/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zneska 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 698,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je tožnik med postopkom spreminjal kraj in način obravnavanega dogodka. V tožbi je namreč trdil, da je padel z vrha pa vse do dna stopnic, ker se bile te mokre in mu je zato zdrsnilo. Izvedenec pa je na podlagi ogleda kraja škodnega dogodka, kjer mu je tožnik pokazal kraj padca, ugotovil, da je tožnik na prvem podestu stopnic stopil pregloboko čez rob in tako padel. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedeno ugotovitev izvedenca, da je torej tožnik padel na vmesnem podestu stopnic, kar pa, kot rečeno, ni bilo zatrjevano. Nadalje navaja, da je na podestu večja ravna površina, zato izguba ravnotežja ni verjetna, če človek hodi s povprečno skrbnostjo, poleg tega pa je tožnik stopnice dobro poznal. Meni, da je vzrok padca v tožnikovi nepazljivi hoji. Izvedenec je namreč ugotovil, da tla oziroma stopnice niso bile drseče, neoznačenosti nivojev stopnic pa tožnik ni zatrjeval. Meni tudi, da držalo za roke ni v vzročni zvezi s padcem. Glede na navedeno zaključuje, da je tožnik v celoti oziroma vsaj v večjem delu odgovoren za nastalo škodo. Pritožuje se tudi zoper višino dosojene odškodnine, saj meni, da je ta glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke previsoka. Poudarja, da je izvedenec dopustil možnost, da bi se tožnikovo stanje lahko izboljšalo, če bi se odločil za ortopedsko obdelavo. Ker se tožnik za to ni odločil, meni, da odgovornosti za svoje stanje ne more prelagati na druge. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo tudi nadaljnjo ugotovitev izvedenca, in sicer, da zmanjšana gibljivost tožnikovega ramena ni posledica padca, pač pa dokazanih degenerativnih sprememb v rami. Pri tožniku so bile torej že pred nezgodo prisotne degenerativne spremembe, ki so prispevale k kasnejšemu nastanku utesnitvenega sindroma.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženka v pritožbi sicer pravilno ugotavlja, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je padel med hojo po nezavarovanih mokrih stopnicah, in sicer z vrha pa vse do dna stopnic, da pa je kasneje, ob ogledu kraja škodnega dogodka izvedencu pokazal, da je padel na podestu v sredini stopnišča. Vendar pa navedena razlika v kraju padca (padec z vrha stopnišča ali s podesta stopnišča) v tej zadevi ni bistvena. Tožnik nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (212. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Odločilni dejstvi, ki ju je tožnik zatrjeval, sta: tožnikov padec po stopnicah v prostorih njegovega delodajalca (toženkine zavarovanke) in odsotnost ograje na teh stopnicah (za katero bi se tožnik ob zdrsu lahko prijel in tako preprečil padec). Toženka pa nobenega od teh dveh odločilnih dejstev ni prerekala, torej ju je priznala in ju zato tožniku sploh ni bilo treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

6Toženka v nadaljevanju pritožbe pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage zaključilo, da bi morala toženkina zavarovanka označiti prehode med nivoji spornih stopnic. Tožnik te opustitve toženkine zavarovanke ni zatrjeval, zato se sodišče prve stopnje na to ugotovitev izvedenca, ki temelji na določilih Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 s spremembami), ne bi smelo opreti (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Vendar pa ta kršitev v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženkina zavarovanka kršila omenjeni Pravilnik tudi s tem, ko ob spornih stopnicah ni namestila ograje, in je na to ugotovitev vezalo tudi nadaljnji zaključek o obstoju vzročne zveze med navedeno protipravno opustitvijo in nastalo škodo.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v času škodnega dogodka manjkajoča ograja na stopnišču toženkine zavarovanke ni v vzročni zvezi s tožnikovim padcem in s tem nastalo škodo. Vsakemu, še tako skrbnemu posamezniku se lahko zgodi, da mu pri hoji po stopnicah zdrsne oziroma da stopi pregloboko čez rob stopnice ali podesta, kot se je to zgodilo tožniku. Velika verjetnost pa je, da si posameznik v takem primeru, če se drži ali se ima možnost prijeti za stopniščno ograjo, povrne ravnotežje, kot je to pojasnil izvedenec za varstvo pri delu, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, in kar je nenazadnje tudi splošno znano. Ograja na spornem stopnišču bi torej lahko preprečila tožnikov padec, zato je bila njena odsotnost z njim v vzročni zvezi. Toženkina zavarovanka bi s postavitvijo stopniščne ograje morala omejiti nevarnost takšnega dogodka, kar ji nenazadnje nalaga tudi že omenjeni Pravilnik (prvi odstavek 56. člena). Delavec ima namreč pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu (8. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami – v nadaljevanju ZVZD). Delodajalec je torej dolžan poskrbeti za varno delovno okolje. Ker toženkina zavarovanka v času škodnega dogodka ni omejila nevarnosti padca po stopnicah s postavitvijo ograje, mora za škodo odgovarjati (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

8Upoštevaje navedeno in dejstvo, da mora tudi delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje (drugi odstavek 9. člena ZVZD), pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta tožnik in toženkina zavarovanka soodgovorna za nastalo škodo, in sicer vsak do ene polovice (171. člen OZ v zvezi s 185. členom OZ).

9Toženka se pritožuje tudi zoper višino tožniku odmerjene odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Meni, da je ta previsoka. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da višina odškodnine ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Konkretizacijo slednje zahteve omogoča sodna praksa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v skupnem znesku 6.000,00 EUR brez upoštevanja tožnikovega soprispevka oziroma 6 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS) ustreza navedenim merilom 179. člena OZ in je materialnopravno pravilna.

11Toženka v pritožbi v zvezi z višino odmerjene odškodnine izpostavlja, da je izvedenec medicinske stroke dopustil možnost, da bi se tožnikovo stanje lahko izboljšalo, če bi se odločil za nadaljnjo ortopedsko diagnostično in eventuelno terapevtsko obdelavo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to izvedenčevo ugotovitev sodišče prve stopnje upoštevalo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da se je zadosti odrazila v višini odmerjene odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo, da so bile pri tožniku že pred škodnim dogodkom prisotne degenerativne spremembe, ki so prispevale k nastanku utesnitvenega sindroma. Izvedenec medicinske stroke sicer res ni izključil možnosti, da so degenerativne spremembe v ramenskem sklepu pri tožniku povzročile začetek razvoja utesnitvenega sindroma. Vendar pa je hkrati ugotovil, da te spremembe pred poškodbo tožniku niso povzročale večjih težav oziroma ga niso ovirale pri vsakdanjem delu ter da je obravnavana poškodba tisti dodatni dejavnik, ki je bistveno prispeval k razvoju utesnitvenega sindroma. Pri tožniku gre torej za tako imenovane neme degenerativne spremembe, torej take, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic in ki zato po ustaljenem stališču sodne prakse niso pravnorelevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode, zaradi katerega bi bilo potrebno znižati odškodnino (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 934/2007, II Ips 1173/2008, II Ips 636/2005, II Ips 948/2006 in druge).

13Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).