UPRS sodba I U 281/2012

Tožba se zavrne.

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavitev in vložitev izjave o prekršku v postopkih o prekršku, ki se vodita pred Policijsko postajo Kamnik št. 223-3/2011/2 in št. 223-3/2011/3.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je pristojni organ prejel tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v dveh postopkih, ki se vodita zaradi suma storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, skupaj s prilogami, sam pa je vpogledal še Centralni register prebivalstva in spis z opr. št. Bpp 3018/2011. Na tej podlagi in na podlagi določb 1., 25. in 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pristojni organ ugotavlja, da v postopku, ki se vodi pred Policijsko postajo, še ne gre za sodni postopek in da zato glede na določbe ZBPP, po katerih je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva, ni pravne podlage za dodelitev zahtevane BPP. Ne glede na navedeno pa tožnik tudi ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih pristojni organ za BPP ugotavlja, da je tožnik kot samska oseba v obdobju treh mesecev pred mesecem, ko je vložil prošnjo, torej od oktobra do decembra 2011, skupno prejel dohodek (pokojnino) v višini 2 471,49 EUR. Povprečni mesečni dohodek tožnika tako znaša 823,83 EUR in presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v prvem odstavku 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 in ki znaša 260,00 EUR, oziroma 2-kratnik 520,00 EUR. Zato je prošnja tožnika za dodelitev BPP neutemeljena in zato je pristojni organ za BPP na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP odločil tako, kot sledi iz izreka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). V tožbi navaja, da je iz splošno znanih razlogov brez socialne in pravne varnosti ter žrtev zlorab upravne in sodne oblasti. Tožnik je brez premoženja, brez procesne in pravne sposobnosti, od prihodkov pa mu država od leta 2005 pušča le 70% zakonsko določene minimalne plače, ki trenutno znaša 520 EUR. S tem si tožnik ne more zagotoviti odvetniškega zastopanja in s tem enakih možnosti v številnih upravnih in sodnih postopkih, ki so jih sprožili njegovi nasprotniki. Čeprav tožnik vedno prosi za nujno BPP, to tožena stranka in naslovno sodišče vedno spregleda. Spregleda pa tudi procesno in pravdno nesposobnost ter določbe ZUP, kar je razvidno iz upravnih spisov. Zato so napadene odločbe po določbah ZUP nezakonite in celo nične. Tožnik navaja še, da je v vseh zadevah prosil za nujno BPP ter da je kljub temu na odločitev v zadevah Bpp 3039/2010 in Bpp 3211/2010 čakal dobro leto in da zato od sodišča pričakuje, da o nevestnem delu seznani organe pregona.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Tožbeni ugovori ne prepričajo o nasprotnem. V čem so ugotovitve pristojnega organa za BPP v izpodbijani odločbi nepravilne oziroma neskladne s podatki spisov, tožnik ne pove. Namesto tega se sklicuje na okoliščine, ki za odločitev niso pomembne ali pa so celo v očitnem nasprotju s podatki spisov. Tako je v konkretnem primeru očitno, da v zadevnih postopkih o prekršku ne gre za „postopke, ki so jih sprožili tožnikovi nasprotniki“, temveč gre za postopke, ki jih je s svojim ravnanjem sprožil tožnik sam. Predvsem pa v konkretnem primeru ne gre (še) za sodne postopke, kot to tožniku pravilno pojasni že tožena stranka in na tej podlagi pravilno zaključi, da že iz tega razloga ni zakonske podlage za dodelitev BPP ter s tem za ugoditev tožnikovi prošnji. Kolikor tožnik napada s tožbo še druge (sodne in upravne) odločitve sodišč, pa sodišče pojasnjuje, da je predmet tega postopka le odločba, navedena v uvodnem delu sodbe, medtem ko se o pravilnosti in zakonitosti ostalih odločitev, ki jim tožnik nasprotuje v tožbi, v tem postopku ne odloča in zato sodišče tožbenih ugovorov v tej zvezi ne presoja.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.