UPRS sodba I U 1030/2009

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02-28 (Uradni list RS, št. 36/03) po uradni dolžnosti odločila, da se šteje, da je tožnik imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od dne 26. 2. 1992 do 23. 11. 1993 in da je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. V obrazložitvi povzema citirano odločbo Ustavnega sodišča in sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-II-3/03-15 z dne 22. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 2/04). V nadaljevanju na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva ugotavlja, da je imel tožnik na dan 25. 2. 1992, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97), prijavljeno stalno prebivališče na omenjenem naslovu, na podlagi vpogleda v uradno evidenco o izdanih dovoljenjih za prebivanje pa ugotavlja, da mu je bilo 23. 11. 1993 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca, ki mu je bilo vročeno 15. 12. 1993. Po navedenem ugotavlja, da je na podlagi 8. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča potrebno tožniku priznati stalno prebivališče na naslovu, na katerem je imel prijavljeno stalno prebivališče pred dnem, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj.

Tožnik v tožbi izpostavlja dejstvo, da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji neprekinjeno najmanj že vse od 23. 10. 1962, ko je sklenil svoje prvo redno delovno razmerje v Republiki Sloveniji pri tedanjem podjetju B., kasneje pa v tovarni C., tako da je bil v Sloveniji neprekinjeno zaposlen več kot 30 let, zato zahteva, da se mu prizna stalno prebivališče vse od leta 1962 dalje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku prizna dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji neprekinjeno od 23. 10. 1962 dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnika pa so neutemeljene, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še navaja, da je navedbe tožnika preverila in ugotovila, da je tožnik stalno prebivališče prijavil v Republiki Sloveniji dne 19. 4. 1967 na naslovu Č. in nato je dne 11. 10. 1974 prijavil spremembo stalnega prebivališča na naslovu D., dne 21. 10. 1980 pa je bila evidentirana prijava njegovega stalnega prebivališča na naslovu: A., medtem ko drugi podatki iz evidence registra stalnega prebivalstva niso razvidni. Dodatno ob tem pojasnjuje, da je bilo vodenje registra stalnega prebivalstva po vojni vse do leta 1965 v pristojnosti okrajnih in mestnih odborov, potem pa je prešlo v pristojnost občinskih organov za notranje zadeve, zato podatki o prijavi tožnikovega prvega prebivališča niso razvidni iz registra stalnega prebivalstva. Navedene ugotovitve pa ne vplivajo na že izdano dopolnilno odločbo, saj tožnik ni vložil vloge za sprejem državljanstva na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I), zato so zanj dne 26. 2. 1992 ex lege pričele veljati odgovarjajoče določbe osamosvojitvenega Zakona o tujcih (2. odstavek 81. člena ZTuj). Tega dne mu je, ne glede na njegovo predhodno prijavljena stalna prebivališča v Republiki Sloveniji skladno z določbami Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO, Uradni list RS, št. 6/83 in nadaljnji), prenehala veljati prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva. Prenehanje prijave prebivališča je tako potekalo skladno z tedaj veljavnimi materialnimi predpisi, pred tem datumom pa tožnik posebnega dovoljenja za bivanje ni potreboval.

Tožnik posebnega odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki mu ga je posredovalo sodišče, ni podal.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena dopolnilna odločba tožene stranke, s katero je ugotovljeno, da se šteje, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 23. 11. 1993 na naslovu A.

Pri odločitvi se je tožena stranka oprla na 8. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, v dejanskem pogledu pa na podatke registra stalnega prebivalstva, da je imel tožnik na dan 25. 2. 1992 oz. pred tem dnem prijavljeno stalno prebivališče na navedenem naslovu ter mu je bilo dne 23. 11. 1993 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki mu je bilo vročeno 15. 12. 1993.

Navedenih podatkov tožnik v tožbi ne izpodbija, poleg tega pa ne uveljavlja nobenega izmed tožbenih ugovorov v smislu določil 1., 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010), na podlagi katerih se sme upravni akt izpodbijati v upravnem sporu. Okoliščine, ki se nanašajo na delovno razmerje tožnika pri različnih delodajalcih na območju sedanje Republike Slovenije vse od 23. 10. 1962 dalje pa na pravilnost odločitve tožene stranke ne morejo vplivati, kot je pravilno navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tako da sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta (2. odstavek 71. člena ZUS-1).