UPRS sodba IV U 32/2011

Tožbi se zavrne.

Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, kot prvostopenjski organ, je z odločbo, št. 06122-373/2010-10-1217 z dne 27. 5. 2010, v 1. točki izreka odločil, da je inšpekcijska zavezanka, družba A., ki jo zastopa direktor B.B., takoj po prejemu odločbe dolžna ustaviti gradnjo ograje na zemljišču s parc. št. 564/1 in 564/5 k.o. …. V 2. točki izreka je bilo določeno, da mora inšpekcijski zavezanec v roku 3 mesecev po prejemu odločbe odstraniti ograjo iz žične mreže na kovinski stebrih, v skupni dolžini 22,5m in višini 1,8m, na zemljišču s parc. št. 564/1 in 564/5 k.o. ... ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške, sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi. V 3. točki izreka so bile določene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), v 4. točki odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 5. točki, da stroškov postopka ni. Odločitev je utemeljena z ugotovitvijo, da je sporna ograja v višini 1,8 m zgrajena brez gradbenega dovoljenja, kar je izjavil zastopnik investitorja, torej gre za objekt nelegalne gradnje. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je bila namreč kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, zato so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Prav tako je bilo skladno z določbo tretjega odstavka 148. člena ZGO-1 izdano opozorilo glede izvršbe inšpekcijskega ukrepa po drugi osebi ter skladno z določbo 158. člena zakona izrečene prepovedi. Drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo, številka 0612-193/2010-2 z dne 9. 12. 2010, odločilo, da se 3. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja odpravi in nadomesti z novo 3. točko, iz katere izhajajo izrečene prepovedi iz te določbe, v ostalem pa se pritožba zavrne.

Tožnik odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Navaja, da bi odstranitev ograje v slepi ulici ogrozila varnost stanovalcev, predvsem otrok, saj bi bila s tem dejanjem strankam dana možnost, da bi se sprostil lokalni promet po tej ulici, predvsem pa bi bila omogočena vožnja motoristom. Izhod iz stanovanja je namreč oddaljen od vozišča cca 2m, zato je odprtje slepe ulice smrtno nevarno, predvsem za manjše otroke in tudi ostale stanovalce. Z MO C. že vodijo razgovore o nastali situaciji in bodo poskušali to zaporo legalizirati.

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakon utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja:

Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Kot izhaja iz ugotovitev upravnega postopka, ki med strankama niso sporne, je tožeča stranka na zemljišču parc. št. 556/1 in 556/5 k. o. ..., postavila ograjo, v dolžini 22,5 m in višini 1,8 m, čeprav za takšno gradnjo ni imela dovoljenja. Navedena ugotovitev, ki ji tožeča stranka ne oporeka, pomeni, da je glede na določilo prvega odstavka 2. člena ZGO-1 to nelegalna gradnja.

Ker je prvostopni organ pravilno ugotovil, da gre v zadevi za nelegalno gradnjo, je tudi pravilno odredil ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. Slednji predpis v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajen objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno, saj tožeča stranka ni izkazala, da je za sporni poseg, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobila, samo dejstvo, da so v teku razgovori za legalizacijo objekta, ki je postavljen zaradi varnosti stanovalcev, pa po presoji sodišča na izrek inšpekcijskega ukrepa ne vpliva. Zato je inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1 izrečen utemeljeno.

Glede na navedeno je sodišče, po ugotovitvi, da je torej izpodbijani upravni akt pravilen in na zakon utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.