UPRS sklep I U 546/2012

Tožba se zavrže.

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je odločba gradbenega inšpektorja št. 06122-4694/2006/15-4207 z dne 23. 4. 2008 postala izvršljiva 29. 6. 2008 in dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Če tožnik v naknadnem roku do 10. 5. 2011 ne bo izpolnil odrejene obveznosti, bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da bo tožnik o datumu izvršbe pisno obveščen, s 4. točko, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep, s 5. točko pa, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da se njegove pritožbene navedbe ne nanašajo na samo izvršbo in jih zato v tem postopku ne more presojati.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se ukvarja s kmetijstvom in da si prizadeva za legalizacijo hleva in za njegovo širitev. Pojasnjuje, da so mu na oddelku za okolje in prostor odgovorili, da postopka za izdajo gradbenega dovoljenja ne morejo začeti, ker občina še ni sprejela prostorskega akta. Ker naj bi bil ta predvidoma sprejet septembra 2012 prosi, če se postopek do takrat „umakne v mirovanje“.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Ker z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da odstrani nelegalno zgrajene objekte, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 23. 4. 2008. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožnik ne zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnil. Na njegovo obveznost pa ne vplivajo niti zatrjevane možnosti o legalizaciji objekta po predvidenem sprejemu prostorskega akta.

V obravnavanem primeru ne gre za niti primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje namreč sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tako stališče je Vrhovno sodišče doslej potrdilo že v več svojih sklepih, med drugim I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009 in I Up 278/2010 z dne 21. 10. 2010.