UPRS sodba I U 1219/2011

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za „odpravo in razveljavitev“ gradbenega dovoljenja št. 351-122/2009-P2 z dne 25. 1. 2010. V obrazložitvi navaja, da je bilo to gradbeno dovoljenje izdano Občini A. ter B.B. in C.C., za gradnjo parkirišč „D.“ in rekonstrukcijo „E.“ na tam navedenih zemljiščih ter pod tam navedenimi pogoji. Tožnik je vložil zahtevek za razveljavitev tega gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici, kar pa lahko po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stori le državni tožilec, državni pravobranilec, inšpektor ali stranka v postopku. Tožnik v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja ni bil stranka, zato ni upravičena oseba za vložitev zahteve za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ter je bilo treba njegovo zahtevo zavreči.

Tožnik se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da Občina A. za predvideni poseg ni dobila ustreznega kulturnovarstvenega soglasja, in to kljub temu, da gre za gradbeni poseg v „varovano nacionalno dediščino“, da je občina pri pripravi projekta hudo kršila Aarhuško konvencijo, saj občanov ni seznanila s projektom, mnenj strank v postopku pa kljub enotnemu odklonilnemu stališču do gradnje ni upoštevala. Gre za naklepno uničenje varovane kulturne krajine tisočletnega mesta A.

Tožnik meni, da ob takem posegu ukrepanje in opozarjanje na nezakonitosti ni le državljanska pravica, temveč tudi dolžnost, ter posebej poudarja, da ne varuje svojih pravnih interesov, temveč izključno javni interes. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko pristojni organ odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi iz razlogov, naštetih v prvem odstavku 274. člena ZUP, oziroma razveljavi izdano odločbo, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). Glede na določbo prvega odstavka 275. člena ZUP pristojni organ to stori po uradni dolžnosti, lahko pa tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca ali inšpektorja.

Glede na navedeno zakonsko ureditev lahko osebe, ki niso naštete v prvem odstavku 275. člena ZUP, pristojni organ sicer opozorijo na obstoj razlogov za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar pa jim zakon ne daje podlage za to, da bi jo tudi zahtevale. Po ugotovitvi toženke tožnik ne spada med navedene osebe, v tožbi pa česa takega tudi ne zatrjuje. Tudi po presoji sodišča je zato odločitev toženke, ki je njegovo zahtevo zavrgla, ker je ni vložila upravičena oseba, pravilna in zakonita.

Sodišče pripominja, da bi tožnik lahko dosegel vsebinsko obravnavo svojih ugovorov zoper navedeno gradbeno dovoljenje le tako, da bi izposloval status stranke v postopku, oziroma posredno, z pobudo za vložitev ustreznega pravnega sredstva pri katerem od organov, naštetih v prvem odstavku 275. člena ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu, je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.