VSC sodba Cp 143/2011

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da se v prisodilnem delu sodbe znesek 1.237,55 EUR nadomesti z zneskom 1.200,00 EUR, v stroškovnem delu sodbe pa se znesek 730,56 EUR nadomesti z zneskom 308,27 EUR.
Pritožbi, tožeče stranke v preostalem delu, tožene pa v celoti, se zavrneta in se sodba sodišča v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.
Toženec mora sam kriti stroške tega pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedenima sodbama je prvo sodišče tožencu naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 1.237,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 287.568,00 SIT od 20.11.2004 do 31.12.2006 in od zneska 1.200,00 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, materialne stroške v višini 37,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.000,00 SIT od 16.10.2004 do 31.12.2006 in od zneska 37,55 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, ter mu povrne pravdne stroške v višini 730,56 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti. V preostalem delu, ki presega prisojeni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Oba pritožnika v pravočasnih pritožbah, in sicer tožnik v pritožbi zoper prisodilni del sodbe, toženec pa v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe, uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Toženec priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnik se v odgovoru na toženčevo pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Toženec pritožbenega odgovora ni podal.

Pritožba toženca je delno utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi, saj je z izrekom tožencu prisojena odškodnina v višini 1.237,55 EUR in materialni stroški v višini 37,55 EUR, iz razlogov pa izhaja, da bila tožencu prisojena odškodnina za nematerialno škodo v višini 1.200,00 EUR za materialno škodo pa v višini 37,55 EUR. Toženec pojasnjuje, da mu je z izrekom nepravilno naloženo plačilo zneska 1.237,55 EUR namesto 1.200,00 EUR, ter zato prvemu sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Gornja postopkovna kršitev je podana le v primeru, ko sodbe zaradi ugotovljene pomanjkljivosti ni moč preizkusiti. Velja, da preizkus sodbe ni možen takrat, ko pravice do pritožbe ni moč uresničiti iz razloga, ko niti polemika niti dialog s protislovnostjo sodbe nista možna. Iz izpodbijane sodbe, navkljub nasprotju med izrekom in razlogi sodbe, jasno in razumljivo izhaja, da bi moral biti tožencu pravilno naložen v plačilo znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 1.200,00 EUR in znesek odškodnine za materialno škodo v višini 37,55 EUR. Ker je sodba prvega sodišča zato toliko razumljiva in smiselna, da je možen njen preizkus, očitek gornje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Toženec trdi, da je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi iz razloga, ker naj bi prvo sodišče zaključek, da tožencu in pričam S. B., S. H. in S. N. ni verjeti, preveč pavšalno in neustrezno obrazložilo.

V obrazložitvi sodbe se nahajajo razlogi za takšen zaključek (na tretji in četrti strani),kateri zaradi jasnosti in razumljivosti povsem omogočajo preizkus sodbe. Zato tudi ta postopkovna kršitev ni utemeljeno očitana.

Tožnik v svoji pritožbi trditve, „da je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnika in med samimi temi listinami in zapisniki“, torej očitka usmerjenega v uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega pritožbeno sodišče ne pazi uradoma, ni konkretiziral. Zato, ker pritožba torej nima kakšnih določnih trditev glede tega, med katerimi listinami in zapisniki in katerimi razlogi naj bi bilo podano nasprotje, je postopkovna graja uveljavljana preveč posplošeno, da bi bilo njeno utemeljenost sploh moč preizkusiti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Kršitve 7. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker je prvo sodišče izvedlo dokaz z izvedencem nevrologom, čeprav je tožnik predlagal izvedbo dokaza z izvedencem ortopedom, toženec pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče. Toženec je bil namreč že s sprejemom sklepa o odreditvi izvedeniškega dela z dne 7.5.2010 seznanjen z določitvijo izvedenca s področja nevrologije, ter tudi z razlogom za takšno postopanje. Iz tega sklepa izhaja, da je sodišče izvedeniško delo izvedencu nevrologu odredilo iz razloga, ker je prej določeni izvedenec s področja splošne medicine sodišču sporočil, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da posledice sodijo v izključno domeno nevrologije oziroma psihiatrije. Glede na naravo kršitve, ko je toženec skušal doseči, da ne bi bil angažiran izvedenec nevrološke stroke iz razloga, ker tožnik izvedbe tega dokaza ni predlagal, je prvo sodišče pravilno zaključilo, da bi moral toženec odpravo te procesne kršitve uveljavljati takoj po prejemu sklepa, ne pa šele po prejemu izvedeniškega mnenja. Poleg tega pa toženec v vlogi z dne 22.7.2010, v kateri je kršitev uveljavljal, kakšnih dejstev, zakaj te kršitve ni uveljavljal že prej, torej že takoj po prejemu sklepa z dne 7.5.2010, niti ni navedel. Toženec tudi v pritožbi ne navaja kakšnih dejstev, zakaj te kršitve ni uveljavljal takoj, ko bi jo ob ustrezni skrbnosti moral in mogel opaziti. Zato se nanjo ne more sklicevati (286.b ZPP). Kljub temu, da je toženec torej z uveljavljanjem postopkovne kršitve prekludiran, velja pojasniti, da se očitek kršitve 7. člena ZPP ne bi mogel izkazati za utemeljenega tudi iz razloga, ker v pritožbi sploh ne navaja kakšnih dejstev, zakaj bi lahko zatrjevana nepravilna uporaba te določbe vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Nadalje ni utemeljen niti toženčev procesni očitek, da je prvo sodišče tožencu z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ko ni ugodilo njegovemu predlogu za „dopolnitev izvedeniškega mnenja nevrologa“, s katerim je želel dokazati, “v kakšnem zdravstvenem stanju je bil 13.9.2004, ali je pred tem doživel možgansko kap in se v zvezi s tem zdravil ter kakšne so bile njegove fizične zmožnosti, da bi tožnika udaril z roko ter brcnil z nogo, torej ali je bil toženec takrat zmožen fizično udariti s pestjo z močjo in dvigniti nogo”.

V dokaz navedb, da toženec zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil fizično sposoben udariti tožnika, je toženec predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, vendar zneska potrebnega za stroške ni založil. Sankcija za nespoštovanje obveznosti plačila predujma v določenem roku je opustitev izvedbe dokaza. Dejstev, glede katerih je bil predlagan dokaz, z izvedencem ni več moč dokazovati, saj sodišče v primeru, ko predujem ni založen, glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima pasivnost stranke, na kateri je dokazno breme, na dokazovanje zatrjevanega dejstva (prim. 153. člen ZPP). Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko toženčevemu predlogu, naj se zatrjevano dejstvo razjasni s pomočjo izvedenca, ni ugodilo. Ker se je prvo sodišče opredelilo do toženčevih navedb glede sposobnosti, da v zdravstvenem stanju, v katerem je bil, tožniku ni bil sposoben zadati udarca (v zadnjem odstavku na četrti strani sodbe), pa toženčeva pravica do izjavljanja ni bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Toženec v pritožbi kritizira prvostopno ugotovitev, da je udaril tožnika. Meni, da je to dejstvo zmotno ugotovljeno, ker tega ni potrdila nobena od zaslišanih prič, sam tožnik pa ni navedel prav nikakršnega razloga, zakaj bi ga naj toženec, s katerim nista bila v nobenem sporu, udaril. Trdi, da so priče S. B., S. H. in S. N. izpovedale, da med tožnikom in tožencem ni prišlo do fizičnega kontakta, priči B. N. in N. B. pa, da udarca nista videli. Nadalje je priča N.l, ki je s tožnikom odšla s sejma, izpovedala, da ni videla nobenih sledov poškodb na tožniku, zato se je tožnik očitno poškodoval drugje. Tožnikovo izpovedbo bi moralo prvo sodišče bolj kritično oceniti, saj je tožnik različno izpovedoval o tem, kam je bil sploh udarjen, da je po dogodku „kolabriral“, pri izvedencu pa je navajal posledice poškodbe, čeprav je izpovedal, da nima več nobenih težav. Poleg tega pa njegove izpovedbe ni potrdila niti priča N., ki je izpovedovala drugače glede tega, kako sta s tožnikom prišla na sejem, s kakšnim namenom, kaj sta počela in kam sta šla. Meni, da bi moralo prvo sodišče slediti izpovedbam prič S. B., S. H. in S. N., ker so izpovedovale skladno s tožencem, saj zgolj zaradi sorodstvenega razmerja s tožencem ni moč zaključiti, da so njihove izpovedbe prilagojene potrebam tega postopka.

Pritožbeno navajani vzroki, s katerimi se pravzaprav povzemajo le posamezni segmenti izpovedb oziroma podaja lastna dokazna ocena, na napačnost ugotovitve napadenega dejstva ne morejo kazati. Sprva zato, ker pritožba nasprotuje trditvam, s katerimi se je toženec branil v postopku pred sodiščem prve stopnje, pri tem pa niti ne pojasnjuje, zakaj sedaj zanika prej navajani vzrok konflikta in fizični kontakt (prim. tretji odstavek 214. člena ZPP). Tako je v zvezi z vzrokom spora in samim sporom toženec v odgovoru na tožbo trdil, da je tožnik takoj, ko ga je zagledal, pričel nanj kričati in se z njim prepirati. V svoji izpovedbi je toženec pojasnil, da mu je tožnik oponašal lepo lokacijo stojnice in veze. Glede fizičnega kontakta pa je toženec v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je toženca potem, ko ni nehal s prepiranjem, z roko odrinil in mu rekel, naj zapusti poslovni prostor. V delu, ko toženec navaja, da s tožnikom nista bila v sporu ter da med njim in tožnikom ni prišlo do fizičnega kontakta, gre zato tudi za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dejstvo, da priči N. in B. nista videli udarca, samo po sebi ne more dokazovati dejstva, da toženec ni udaril tožnika. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta se toženec in tožnik tako hudo sporekla, da so ju držali narazen in mirili ter da je tožnik priči N. takoj po odhodu s stojnice povedal za udarec ter da na resnost konflikta kaže tudi poizvedovanje policista. Ker je tudi mnenje izvedenca potrdilo zatrjevani čas in način nastanka poškodb, se izkaže ocena prvega sodišča, da ne pokloni vere pričam, ki so izpovedovale, da do fizičnega kontakta sploh ni prišlo, povsem pravilna. Pritožbena kritika dokazne ocene logične racionalne strukture sodbe tako ni omajala. Zato pritožba prvemu sodišču neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Materialnopravno izhodišče za prisojo denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika.

Zavrnitev zahtevane odškodnine za škodo, ki naj bi tožniku nastala v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je materialnopravno pravilna, saj je ta škoda praviloma trajne narave. Prisoja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je izjemoma sicer možna, vendar le, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ta pogoj za prisojo odškodnine za to obliko škode v konkretnem primeru ni izpolnjen, saj se je pri tožniku začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti kazalo le kot začasna zmanjšana zmožnosti opravljanja določenih del zaradi hipersenzibilnosti (delo pri pečeh in druga dela, pri katerih je bil tožnik bolj občutljiv na klimatske spremembe), vsa druga vsakodnevna opravila pa je bil tožnik zmožen samostojno opravljati.

Tožnikova pritožbena kritika ugotovljenega obsega tožniku nastale škode zaradi strahu ni utemeljena iz razloga, ker zmotno trdi, da prvo sodišče ni ugotovilo obstoja sekundarnega strahu. Ugotovitve o tej vrsti škode se namreč nahajajo v tretjem odstavku na šesti strani sodbe.

Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in neugodnosti ter zaradi strahu, kateri s pritožbama ni bil izpodbit, je razviden iz razlogov na šesti in sedmi strani prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče povzema le, da je tožnik utrpel kontuzijsko poškodbo glave po levi strani lica in levi zgornji ustnici, udarec pa je dobil tudi v področje mednožja.

V zvezi z odmero višine odškodnine toženec v pritožbi navaja, da nima posebnih pripomb, tožnik pa trdi, da je prisoja nadalje zahtevane odškodnine utemeljena upoštevaje naravo telesnih poškodb, trajanje in intenzivnost bolečin, številne neugodnosti, ter intenzivnost in trajanje strahu.

Ob ugotovitvah prvega sodišča se tožnikove pritožbene navedbe izkažejo za nekoliko pretirane, saj hudih bolečin ni trpel, neugodnosti niso bile tako številne, primarni strah je bil hipen, ob napadu, sekundarni pa je tudi trajal od enega do dveh tednov, ko je imel večje zdravstvene težave. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine zato nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj je prvo sodišče pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Skupni odmerjeni znesek 1.200,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 1,24 takratne povprečne neto plače. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezni obliki nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Toženec glede odločitve o stroških pravdnega postopka utemeljeno izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče uspeh v pravdi presojati glede na končno višino zahtevka, saj uporaba metode (aritmetična sredina uspeha po temelju in uspeha po višini) glede na okoliščine primera, ko presoja podlage tožbenega zahtevka v primerjavi s presojo višine zahtevka ni zahtevala večjega števila procesnih dejanj, ni upravičena. Materialnopravno pravilno ovrednoten uspeh tožnika znaša tako 31%, saj je tožnik uspel s 1.237,55 EUR od zahtevanih 4.001,01 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Tožnik pravilno tudi trdi, da strošek, nastal v zvezi z dopolnitvijo tožbe (v višini 300 točk), za pravdo ni bil potreben, ter da je tožniku pripada zgolj ena nagrada za narok v višini 300 točk, in ne za dva. Tožnik namreč res ni imel kakšnega utemeljenega razloga, da je določene navedbe podal šele v dopolnitvi tožbe (155. člen ZPP). V zadevi pa so bili opravljeni trije naroki (16.12.2009, 1.2.2010 in 22.9.2010), pri čemer je bil prvi opravljen zaradi obravnave predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Nagrada za narok na dne 16.12.2009, na katerem so se torej obravnavala procesna vprašanja, po 3. točki Tar. št. 20 Odvetniške tarife znaša pravilno 75 točk, torej 225 točk manj kot jih je priznalo prvo sodišče.

Pritožba je prvostopno odmero stroškov izpodbila za nagrado v višini 535,5 točk (= 525 točk kot nagrada + 10,5 točk kot materialni stroški), povečano za davek na dodano vrednost. Stroške, odmerjene pred prvim sodiščem na 1.289,36 EUR, je bilo zato potrebno znižati za znesek 294,95 EUR (= 535,5 točk x 0,459 EUR + 20%). Po znižanju znašajo tako 994,41 (= 1.289,36 - 294,95) EUR. Upoštevaje pravilno višino tožnikovega uspeha v pravdi je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 308,27 EUR (= 31% od 994,41 EUR).

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno toženčevi pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem in stroškovnem delu delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Znesek 1.237,55 EUR je bilo potrebno nadomestiti z zneskom 1.200,00 EUR, kolikor znaša pravilna vsota tožniku prisojenih denarnih odškodnin za posamezni obliki nematerialne škode (1.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti + 200,00 EUR za strah). Znesek pravdnih stroškov 730,56 EUR pa je bilo potrebno nadomestiti z zneskom 308,27 EUR, kolikor pravilno znašajo potrebni pravdni stroški, ki jih mora toženec upoštevaje merilo uspeha povrniti tožniku. Toženčevo pritožbo je bilo potrebno v preostalem delu zavrniti, prav tako pa je bilo potrebno zavrniti tudi tožnikovo pritožbo, ter v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP). Zavrnitvi je botrovalo dejstvo, da niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Toženec glede na doseženi uspeh pritožbe ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu z vložitvijo pritožbe nastali, saj je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu. Zato mora te stroške trpeti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP, drugi odstavek 154. člen ZPP).