VSC sodba Cp 376/2011

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremeni tako, da se znesek 492,48 EUR nadomesti z zneskom 132,48 EUR.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR pp. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki nastale pravdne stroške v znesku 492,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik ter pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je že s tožbo z dne 8. 12. 2003, torej v okviru splošnega zastaralnega roka, zahteval plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S tem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjeval še psihične težave v obliki PTS, je skladno s 184. členom ZPP le natančneje opredelil svoj tožbeni zahtevek. To trditveno podlago je glede na 286. člen ZPP podal pravočasno, prav tako je pravočasno predlagal dokaze. Na naroku pa je tudi navedel, da vse navedene duševne bolečine uveljavlja že v obstoječem zahtevku, pridržal pa si je pravico do prilagoditve tega zahtevka po pridobitvi izvedenskega mnenja. Navedeni zahtevek tako ni zastaral glede na 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), saj je tožnik to obliko škode pravočasno uveljavljal že s primarno tožbo, podrobneje pa jo je opredelil na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker sta izvedenca podala mnenji s časovnim razmikom, je navedeni zahtevek najprej prilagodil izvedenskemu mnenju izvedenca ortopeda dr. M. K., kar je v pripravljalnem spisu z dne 26. 1. 2009 izrecno navedel, kasneje pa je zahtevek prilagodil še izvedenskemu mnenju kliničnega psihologa mag. D. T. Zato so zmotne trditve tožene stranke, da je tožnik s prilagoditvijo zahtevka izvedeniškemu mnenju izvedenca ortopeda v bistvu umaknil svoj zahtevek, čemur pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno sledilo. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je s sklicevanjem na 376. člen ZOR zavrnilo tožnikov zahtevek, v posledici očitane kršitve pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo oziroma sploh ni uporabilo določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP ter določbe prvega odstavka 286. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, katera sploh nima razlogov in ima takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Glede stroškovne odločitev navaja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov iz naslova sestave nadzorstvene pritožbe ter sestave prošenj za razpis glavne obravnave, saj gre za nujna pospešitvena sredstva, ki jih predvideva ZVPSBNO in EKČP. Prav tako sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati plačanega predujma pri priznanih stroških tožene stranke, ampak bi ji moralo založeni znesek samo vrniti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetnem postopku je tožnik svoj tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti z dne 8. 12. 2003 utemeljeval s posledicami omejene gibljivosti vratne hrbtnice, omejene gibljivosti levice, levega kolena in levega kolka ter posledicami posttravmatske stresne motnje. Neutemeljeno se pritožnik protivi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti umaknil. Pri tem so protispisne pritožbene navedbe, da je svoj tožbeni zahtevek v pripravljalnem spisu z dne 26. 1. 2009 le prilagodil izvedenskemu mnenju izvedenca dr. M. K. Iz jasnega zapisa tožnika v tej vlogi (l. št. 70 spisa) je razvidno, da je tožnik zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, izrecno umaknil.

Tožbeni zahtevek iz tega naslova je samostojen zahtevek, zato je umik takšnega tožbenega zahtevka umik tožbe. Pri tem pa na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o umiku tožbe ne vpliva dejstvo, da sta izvedenca izdelala izvedenski mnenji v časovnem razmiku ter da je tožnik v predmetni pripravljalni vlogi navedel, da svoj zahtevek prilagaja izvedenskemu mnenju izvedenca ortopeda, saj ga je prilagodil le glede zahtevanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter glede strahu, glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ga je umaknil (prvi stavek drugega odstavka l. št. 70 spisa), ne pa znižal zaradi mnenja izvedenca ortopeda o nepodanosti trajnih posledic v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Skladno s prvim in drugim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ( v nadaljevanju: ZOR) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Zaključka sodišča prve stopnje, da je tožniku bil znan obseg škode najkasneje z vloženo tožbo dne 9. 12. 2003, pritožnik ne izpodbija. Ker je tožnik ponovno zahteval plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dne 18. 12. 2009 je ob dejstvu, da je dne 26. 1. 2009 tožbo v tem delu umaknil ter da se zato glede na prvi odstavek 389. člena ZOR šteje, da zastaranje z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek z dne 18. 12. 2009 iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zastaral. Ob navedenem pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrne.

Pri tem pa je pritožniku pojasniti, da predmetni zahtevek ni bil zavrnjen zato, ker tožnik ne bi pravočasno zatrjeval dejstev v zvezi s posledicami posttravmatske stresne motnje ali ker bi sodišče prve stopnje štelo, da gre za spremembo tožbe, zato z očitanimi kršitvami prvega odstavka 286. člena ZPP ter tretjega odstavka 184. člena ZPP pritožnik ne more uspeti, saj za predmetni pritožbeni preizkus niso pravno relevantne.

Prav tako neutemeljeno pritožnik meni, da so bili za predmetni pravdni postopek stroški v zvezi s sestavo nadzorstvene pritožbe ter sestavo prošenj za razpis glavne obravnave, potrebni. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da nagrada pooblaščencu za sestavo nadzorstvene pritožbe ne predstavlja strošek tega postopka in ker sodišče razpisuje glavne obravnave v skladu s Sodnim redom, tudi niso bili potrebni stroški sestave dveh prošenj za razpis glavne obravnave.

Utemeljeno pa pritožnik izpostavlja, da dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, v zvezi s katerim je predujem v višini 600,00 EUR založila tožena stranka, ni bil izveden. Ob navedenem pa je sodišče prve stopnje nepravilno ta znesek štelo kot potreben strošek tožene stranke in ga upoštevalo pri odločitvi o stroških v breme tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je navedeni znesek odštelo od celotno priznanih stroškov tožene stranke (2.310,69 EUR – 600,00 EUR) ter ustrezno temu toženi stranki glede na njen uspeh v postopku priznalo stroške le v višini 1.026,41 EUR. Po pobotanju stroškov pravdnih strank je tako tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 132,48 EUR. Pritožbi, ki se je v tem delu izkazala za utemeljeno, je zato sodišče druge stopnje ugodilo ter odločitev v stroškovnem delu spremenilo tako, da je znesek 492,48 EUR ustrezno znižalo.

Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo, ki se je tako v preostalem delu izkazala za neutemeljeno, je sodišče druge stopnje zavrnilo ter izpodbijano sodbo v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu in ne glede odločitve o glavni svari, je v skladu z drugim odstavkom 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, dolžan svoje pritožbene stroške kriti sam.