VSC sodba Cp 268/2011

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem, zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da se zavrne zahtevek še za 315,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2005 dalje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 715,35 EUR stroškov postopka, tožeča stranka pa toženi 993,89 EUR stroškov postopka, vsaka v roku 15.dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V preostalem delu pa se pritožbi tožene stranke in v celoti tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 27,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, ostale pritožbene stroške pa pritožnika sama nosita.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel kot pripadnik slovenske vojske, ko je sodeloval z ostalimi vojaki pri obvezni jutranji vadbi 1. 8. 2005, ko je iz višine 1,5 m skočil iz gredi na tla v pesek si poškodoval desno koleno. Sodišče mu je priznalo odškodnino v skupni višini 2.426,12 EUR in sicer za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem 1.800,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR in za strah 500,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR. Kar je tožnik zahteval več je sodišče zavrnilo. Kot premoženjsko škodo je tožniku prisodilo za prevoze na pregled v času zdravljenja 66,12 EUR in za zdravstvene storitve za nadstandardni progam 60,00 EUR, skupno 126,12 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti. Ker je tožena stranka ugovarjala, da se mora tožniku od odškodnine odšteti izplačano pogodbeno dogovorjeno dnevno zavarovalnino za 60 dni v višini 275,41 EUR, je sodišče ta ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za dva različna temelja. O stroških postopka je odločilo glede na tožnikov uspeh v pravdi.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Obe pravdni stranki sta na pritožbo druge stranke vložili tudi odgovor na pritožbo.

Tožeča stranka s pravočasno pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (načela kontradiktornosti postopka), ki jo je sodišče storilo s tem, ko ni določilo novega izvedenca, čeprav je pravočasno in argumentirano zahtevala postavitev drugega izvedenca. Prvi izvedenec je bil res dodatno zaslišan, vendar se z njim ni strinjal, saj je napačno navedel, da je marca 2006 doživel še eno nesrečo, kar pa ni res. Pritožuje pa se tudi zoper prisojeno višino odškodnine in v tem delu ponavlja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, navaja da je utrpel zvin desnega kolena s posledičnim izlivom krvi v desno koleno in da bi mu moralo sodišče glede na trajanje bolečin in ob neugodnostih priznati vso zahtevano odškodnino. Prav tako bi mu moralo sodišče priznati celotno zahtevano odškodnino za strah. Upravičen pa je tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je v posledici poškodbe prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nezgodo je utrpel pri starosti 20 let in bo te duševne bolečine prenašal še veliko časa. Pri tem navaja nekaj sodnih odločb. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je napačno izračunalo uspeh v pravdi, saj bi moralo deliti uspeh glede na temelj in glede na višino. Prav tako bi mu morali priznati celotne stroške, ki jih je plačal za izvedenca. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se mu prizna celotna odškodnina in vsi priglašeni stroški. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke ponavlja svoje navedbe. Navaja, da tožena stranka neutemeljeno izpodbija temelj odškodninske odgovornosti, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je temelj v celoti podan. Sodišče tudi pravilno ni upoštevalo odškodnine, ki jo je prejel iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Zato predlaga, da se ta pritožba tožene stranke zavrne in zahteva povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je v tej zadevi ostalo sporno ali je res pri organizaciji usposabljanja vojakov opustila zahtevano skrbnost, ki izhaja iz drugega odstavka 6. člena OZ. To je za njo pomembno, ker bo lahko v bodoče to pomanjkljivost odpravila. Sodišče tega dejstva ni razčistilo. Strinja se z obrazložitvijo sodišča o tem, da škoda ni nastala pri izvajanju nevarne dejavnosti, ne soglaša pa z oceno, da je bilo ravnanje kritičnega dne, ko je organizirala usposabljanje vojakov, protipravno. Takšna obrazložitev sodišča je zmotna in jo je potrebno kritično oceniti. Tega dne je organizirala vadbo vojakov strokovno korektno. Tla na doskočišču so bila posuta s peskom, ki je bil na začetku vadbe prekopan, med vadbo pa so vojaki, zaradi doskokov, pesek steptali. Dopušča možnost, da se je to res zgodilo, vendar je potrebno ugotoviti ali je tožnikova poškodba nastala izključna zato, ker je doskočil na steptana tla. Tožnik bi namreč moral doskočiti sonožno tako, da bi obremenil obe nogi istočasno. Doskoka z eno nogo pa vojaki kritičnega dne niso vadili. Trdnost doskočišča pa ne vpliva na varnost doskoka. Sicer je po svojih osebah odredila, da se je doskočišče pred vadbo prekopalo, vendar pa to ni bilo nujno potrebno. Sonožni doskok z višine 1,5 m je varen tudi, če tla niso prekopana, saj je bistvena tehnika doskoka, s katero so bili vojaki seznanjeni. Zato meni, da ni storila ničesar narobe, saj je šlo za odrasle, polnoletne in poslovno sposobne ter psihofizične utrjene subjekte, ki so se dnevno utrjevali v različnih športnih aktivnostih. Tudi če bi bila tla prekopana bi takšna poškodba nastala, morda le ne v takšni obliki. Sodišče se ni vprašalo ali je do te poškodbe prišlo zato, ker tožnik ni izvajal pravilne tehnike doskoka. Pritožuje se tudi zoper odločitev sodišča o primerni višini odškodnine za strah in meni, da je sodišče v tem delu arbitrarno povzelo mnenje izvedenca. Sodišče pa bi moralo tudi od zavarovalne vsote, ki jo je tožniku iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja izplačala pristojna zavarovalna ustanova, odšteti od prisojene odškodnine v valoriziranem znesku. Zato predlaga, da se tej pritožbi ugodi ter se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v povrnitev stroške postopka ali pa da se sodba razveljavi in sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov za sestavo pritožbe v višini 750 točk.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke ponavlja svoje dosedanje navedbe in prereka tožnikovim navedbam o tem, da je treba tožniku priznati odškodnino tudi za škodo, ki mu je nastala kasneje. Predlaga, da se ta pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni v delu, ko izpodbijata temelj odškodninske odgovornosti in višino. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena v tistem delu, ko sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava, ko od prisojene odškodnine ni odštelo zneska, ki ga je tožnik dobil na podlagi kolektivnega zavarovanja.

O pritožbi tožene stranke glede pravne podlage odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja krivdno odgovornost. Tisti, ki povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožeča stranka mora dokazati škodo (le-ta ni bila sporna), protipravno ali nepravilno ravnanje (storitev ali opustitev) tožene stranke ter vzročno zvezo; dokazno breme o tem, da ni podana krivda, pa je na strani tožene stranke.

Dejstvo, kako se je tožnik poškodoval, ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe te okoliščine natančno opisalo in povedalo kako je potekala vadba premagovanja ovir, kot tudi ugotovilo, da so takšne vaje pred tem že večkrat opravljali. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala, da bi tožnik doskočil na eno nogo in ne sonožno, zato pritožbene trditve v tem delu predstavljajo pritožbeno novoto. Pritožbeno sodišče takšnih trditev ne more upoštevati (ZPP člen 337).

Tožeča stranka je zatrjevala, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker so bila tla, na katere je moral tožnik doskočiti neravna in poteptana ter da vojaški škornji, v katere je bil obuta, niso primerno obuvalo za takšne doskoke. Pred tožnikom je skočilo že deset kandidatov, zato je bil pesek poteptan, ker ga ni vmes nihče rahljal, v pesku pa so bile tudi luknje. Tako je tožeča stranka toženi stranki očitala nepazljivost in da bi morala poskrbeti, da bi se doskočišče med temi vajami rahljalo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo doskočišče pripravljeno, urejeno z mivko, ravno in brez grbin. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da takšne trditve tožene stranke niso bile dokazane, saj je prepričljivo ugotovilo, da je bil pesek (in ne mivka) zbit (potlačen), da takšna podlaga ni ublažila njegovega v vojaških škornjih in pri hitrosti izvedenega doskoka na tla. Tožena stranka pa trditvam tožeče stranke o tem, da vojaški škornji niso primerna obutev za doskoke na takšna tla, ni nikoli ugovarjala.

Sodišče prve stopnje je natančno opisalo nepravilno ravnanje tožene stranke, zato ne držijo pritožbene trditve o tem, da je tožena stranka storila vse kar je, kot profesionalec, bila dolžna storiti. Odgovornost tožene stranke se namreč presoja po strožjih pravilih (OZ člen 6). Tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, ko navaja, da bi lahko vojak tudi drugače doskočil, v isti sapi pa pove, da bi bilo to nesmiselno, ker bi vaja izgubila svoj smisel. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni zadoščalo, da je bilo doskočišče urejeno le na začetku vaje, pač pa bi ga morali rahljati tudi vmes, tako da bi bilo razrahljano in da v njemu ne bi bilo lukenj. Ne drži tudi, da trdnost doskočišča ne vpliva na varnost doskoka. Res je, da je bistvena tehnika doskoka, vendar pa tožena stranka pozablja, da so bili to vojaki na usposabljanju in da je sodišče prve stopnje ugotovilo, tega pa ne ugovarja, da je bilo potrebno vajo izvajati hitro in da se je izvajanje vaje tudi ocenjevalo. Na pritožbene očitke sodišču, da se ni ukvarjalo s tem, ali je tožnik izvajal pravilno tehniko doskoka, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da tožena stranka do zaključka prvega naroka tega dejstva ni zatrjevala.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti in zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi škoda nastala brez njene krivde. Zato njena pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v tem delu absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo (ZPP čl.353).

O pritožbi obeh pravdnih strank glede primerne višine odškodnine.

Pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče v tem delu ravnalo nepravilno, ko ni zaslišalo novega izvedenca, ni utemeljen. Pritožnik v pritožbi navaja, da je stališče izvedenca, ki je v tem postopku podal mnenje očitno zgrešeno, da je to mnenje pomanjkljivo, zato bi sodišče moralo zaslišati novega izvedenca. Pri tem se tožnik sklicuje na tisti del mnenja izvedenca v katerem je navedel, da poškodba, ki jo je tožnik utrpel kasneje, ni v vzročni zvezi s poškodbo, ki je nastala v tem škodnem dogodku. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca specialista kirurga A. K., ki je v mnenju natančno opisal poškodbe, kot tudi trajanje zdravljenja. Na tožnikovo pripombo o tem, da si je 12. 3. 2006 poškodoval koleno zaradi prve poškodbe, je izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi natančno obrazložil, da je bilo tožnikovo zdravljenje poškodbe zaključeno 1. 8. 2005, ko je bil odpuščen brez omejitev gibljivosti kolena in nato 6 mesecev ni imel nobenih težav s kolenom. Tako je izvedenec na zaslišanju odgovoril na tožnikove pripombe, zato sodišče ni kršilo načela neposrednosti. Na glavni obravnavi tožnik za izvedenca ni imel več vprašanj, šele potem, ko je izvedenec zapustil glavno obravnavo, je navedel, da predlaga zaslišanje novega izvedenca. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, tožnik pa je pravočasno ugovarjal kršitev postopka. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča takšna kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe natančno ocenilo izpovedbo izvedenca, povedalo zakaj izvedencu verjame in zakaj ni bilo potrebno, da se zasliši drugega izvedenca. Po mnenju pritožbenega sodišča je bila obrazložitev izvedenca, ki je bil dodatno zaslišan na glavni obravnavi jasna in prepričljiva, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno navajanje o tem, da je mnenje izvedenca dr. A. K. ni uporabno za to pravdo, ni utemeljeno. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi prepričljivo navedel, da takrat ko je tožnik 13.3.2006 začutil bolečino v kolenu je šlo za novo poškodbo, ki ni imela zveze s prvo. Takšne zaključke je tudi prepričljivo obrazložil.

Ob dejanskem stanju, ki ga je v zvezi s časom trajanja fizičnih bolečin ter neugodnostih v zvezi zdravljenjem ugotovilo sodišče prve stopnje je prisojena odškodnina za to obliko škode v višini 1.800,00 EUR primerna. Zato pritožba tožeče stranke ni utemeljena, niti ni utemeljena pritožba tožene stranke, ki sodišču očita, da je odločitev arbitrarna. Sodišče se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je v mnenju navedel, da tožnik bodočih bolečin ne bo prenašal, da je bolniški stalež trajal le 2 meseca, pa tudi neugodnosti niso bile velike. Sodišče je svojo odločitev obširno obrazložilo in pravilno uporabilo materialno pravo, določbo 169. člena Obligacijskega zakonika. Tudi odškodnina za strah je primerna, sodišče pa je pri njej pravilno upoštevalo tako primarni strah, ki je bil zelo kratek, kot tudi sekundarni strah, ki je trajal 4 do 5 tednov, pri tem pa se pravilno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Zato pritožbi v tem delu nista utemeljeni.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da pri tožniku ni podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato ne more trpeti psihičnih bolečin. Pri tem se je sodišče pravilno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke in svojo odločitev tudi temeljito obrazložilo.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ko je sodišče navedlo, da ne obstajajo razlogi za to, da bi se tožniku od prisojene odškodnine odštelo s strani zavarovalne družbe izplačano pogodbeno dogovorjeno dnevno zavarovalnino v višini 275,41 EUR. Sodišče je sicer navedlo, da gre za dva različna temelja odškodninske odgovornosti, vendar je v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo. Na osnovi 972. člena OZ je sodna praksa izoblikovala stališče, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, všteva v odškodnino le v primeru, če je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca oz. pravne osebe. V takšnem primeru se namreč domneva, da je bilo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, zato oškodovanec ne more imeti upravičenj iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega (glej tudi sodbo in sklep II Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009). Tožena stranka je takšen ugovor podala pravočasno na prvem naroku in tudi zatrjevala, da je tožeča stranka prejela na račun poškodbe odškodnino s strani zavarovalnice A., pri kateri ima tožena stranka sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje. Tako iz teh navedb izhaja, da je tožena stranka plačala premije kolektivnega nezgodnega zavarovanja, zato bi sodišče prve stopnje moralo v odškodnino všteti takšen znesek. Tožena stranka je tudi zahtevala, da se odškodnino revalorizira in v tem znesku odšteje od pravnomočno dosojene odškodnine. Tudi takšen njen ugovor je utemeljen, saj mora sodišče v primeru, ko odloča o odškodnini in ko v odškodnino všteje zneske, le-te spraviti na isti imenovalec. Tako odškodnina v višini 275,41 EUR, izplačana 29. 11. 2005 v valoriziranem znesku ( od 29.11.2005 do 26.10.2010) predstavlja znesek 315,34 EUR. V tem delu je bilo potrebno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se oškodovancu prizna ustrezno zmanjšana odškodnina tako, da se zavrne zahtevek še za ta znesek.

V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Zaradi spremenjene sodbe sodišča prve stopnje je uspeh tožeče stranke 20%, tožena pa 80 % in je bilo potrebno v tem delu spremeniti tudi stroškovno odločitev, kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožba tožeče stranke, v kateri navaja, da je sodišče napačno izračunalo uspeh ni utemeljena. Končni uspeh tožnika ob uveljavljeni odškodnini je bil 20% in ni pravne podlage, da bi se uspeh računal ločeno. Tudi stroški izvedenin se priznavajo glede na uspeh in ne v celoti, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena (ZPP čl. 154 in 155). Tožena stranka je s pritožbo uspela 12%, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov postopka ( 500 točk x 0,459- 12%) v višini 27,54 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovora na pritožbo nista pripomogla k rešitvi zadeve, zato stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov (ZPP čl. 155).