VSRS Sodba I Ips 51620/2010-89

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Obsojeni D. K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojenemu je naložilo še povračilo stroškov kazenskega postopka, Višje sodišče v Mariboru pa je takšno odločitev potrdilo.

2Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (kršitev pravic obrambe) po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku“ (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje obrambi ni omogočilo zaslišanja obremenilne priče M. K., kljub temu, da je sodbo oprlo tudi na njeno izpoved.

6V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik dne 26. 8. 2009 kot pričo zaslišal M. K., ne obsojeni ne zagovornik pa o njenem zaslišanju, kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, nista bila obveščena. Obrambi tako ni bila dana možnost, da bi prisostvovala zaslišanju te priče. Sodišče prve stopnje je pričo po tem, ko je zagovornik obsojenca na glavni obravnavi zahteval njeno neposredno zaslišanje, dvakrat neuspešno vabilo, vendar njene navzočnosti kljub odrejeni prisilni privedbi ni moglo zagotoviti. Sodišče prve stopnje se je zato oprlo na določilo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ki dopušča odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov ter predstavlja izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi, ter prebralo zapisnik o zaslišanju priče v preiskavi. Vrhovno sodišče argumentaciji in postopanju nižjih sodišč pritrjuje, saj po dejanskih ugotovitvah priča sodišču ni bila dosegljiva. Policisti so ob izvrševanju odredbe za prisilno privedbo namreč ugotovili, da se priča nahaja v Španiji, kamor je odšla s prijateljem B., ker pa niti njeni materi razlog potovanja in čas vrnitve nista bila znana (zapisnik, list. št. 189), je sodišče ostalo v popolni negotovosti. Trditve, iz katerih vložnik izpeljuje drugačen sklep, ne pomenijo uveljavljanje kršitve kazenskega postopka, ampak ugotavljanja drugih okoliščin dejanskega stanja, kot jih je ugotovilo sodišče, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljeno.

7Po ustaljeni (ustavno)sodni praksi, ki temelji na določilu točke (d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Niti uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju s pravico obrambe, da izpodbija obremenilne izjave ter v zvezi z njimi zaslišuje njihovega avtorja v trenutku, ko so bile dane, ali pozneje in s tem poskusi omajati njeno verodostojnost. Zgolj dejstvo, da je obdolženec v postopku seznanjen z obremenilno izjavo, praviloma ne more zadostiti zahtevam jamstev citiranega določila EKČP. Tedaj, kadar pa obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izpovedi.(1) Odstop od navedenega načela je tako dopusten le, če izpovedba obremenilne priče, s katero se obdolženec ni mogel soočiti, ni ne edini ne ključni dokaz, ampak le eden od večih dokazov o krivdi obdolženca. Sodišče prve stopnje, stališču katerega je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, je ugotovitev, da je bil prav obsojeni poškodoval oškodovanca G. D. v sodbi obrazložilo na tretji in četrti strani. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je oprlo na izpovedi oškodovanca in priče A. H. ter kot ključni dokaz upoštevalo dejstvo, da je bil obsojeni z njune strani prepoznan v postopku sodne prepoznave, kot izhaja iz zapisnika o sodni prepoznavi pa še prej tudi natančno opisan. Izpovedi M. K., ki se tudi sicer večine podrobnosti dogajanja ni spomnila, tako v zvezi s presojo identitete napadalca niti ni dajalo posebne teže. Zato kljub temu, da se ni mogel soočiti s pričo M. K., o kršitvi pravice obsojenčeve pravice do obrambe ni moč govoriti, saj se sodba niti v odločilni meri ne opira na njeno izpoved.

8Pravilno pa je stališče zagovornika, da je stališče pritožbenega sodišča v 4. točki sodbe, da bi morala obramba v pritožbi konkretno navesti, kaj bi še želela slišati od priče M. K. in katerem delu je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, zato ker ni imela možnosti postavljanja vprašanj navedeni priči, v nasprotju z (ustavno)sodno prakso. Obramba namreč ne nosi bremena utemeljevanja dokaznih predlogov, kadar uveljavlja pravico do zaslišanja obremenilnih prič, saj ne gre za izvajanje dokazov v obdolženčevo korist, pač pa za pravico obdolženca, da z neposrednim soočenjem preizkusi oziroma poskuša izpodbiti verodostojnost obremenilnih izjav.

9Breme utemeljevanja dokaznih predlogov pa se, skladno s pogoji, ki jih je Ustavno sodišče postavilo že v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, naloži obrambi, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza. Zato je pravilno, v zahtevi sicer grajano, stališče pritožbenega sodišča, da zagovornik, ko je šele v pritožbi predlagal zaslišanje priče U. Č., dokaznega predloga ni zadovoljivo obrazložil. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek zaključilo, ko je po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno, da je stvar zrela za razsojo, zato bi moral zagovornik v fazi pritožbe pravno relevantnost predlaganega dokaza oziroma njegovo uspešnost izkazati z višjo stopnjo verjetnosti, in sicer glede na druge že izvedene in ocenjene dokaze, čemur pa s tem, ko je navajal, da je bila na kraju kaznivega dejanja prisotna tudi ona, ne da bi pojasnil, zakaj bi prav ona, ostalim pričam navkljub, izpovedala v korist obsojenega, res ni zadostil.

10Res je tudi, da se obramba s tem, ko ni imela vsebinskih pripomb na glavni obravnavi prebrano izpovedbo, ni odpovedala pravici do neposrednega zaslišanja priče, saj smejo, skladno s četrtim odstavkom 329. člena ZKP, stranke do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva, iz česar izhaja, da smejo v ta namen predlagati tudi ponovno zaslišanje prič, ki so že bile zaslišane, oziroma katerih izpovedbe so bile strankam prebrane.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

----

Op. št. (1): Prim. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 207/99 z dne 4. 7. 2002, Up 849/2005 z dne 18. 10. 2007 in Up 719/2003 z dne 9. 3. 2006.