VSL sodba I Cp 1348/2012

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni v znesku 95,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2009 dalje do plačila,
- v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 284,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v točki II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 107,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

1.Z izpodbijano sodbo je tožeči stranki prisojena civilna kazen v višini 95,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2009 dalje. Višji zahtevek je zavrnjen. Pravdni stroške tožene stranke v višini 487,10 EUR so naloženi v plačilo tožeči stranki.

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožeča stranka izpodbija zavrnilni in stroškovni del odločitve. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi v celoti, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prekoračilo postavljen zahtevek, saj toženec civilni kazni v višini 200 % ni konkretizirano ugovarjal. Višine civilne kazni sploh ni prerekal, zato sodišče ne bi smelo presojati ustreznosti višine zahtevka. Meni, da je kršeno razpravno načelo, tožniku pa odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da pri odmeri civilne kazni niso upoštevane vse okoliščine. Opozarja na svoje trditve, da je bila avtorska pravica kršena večkrat, z različnimi dejanji: toženec ni pridobil ustreznega predhodnega dovoljenja tožnika, tožniku ni posredoval popolnega obrazca s podatkom o avtorskem honorarju izvajalca, kljub temu, da je bil z njegove strani večkrat opozorjen, naj te pomanjkljivosti odpravi. Sodišče je mimo toženčevih trditev ugotavljalo neupravičeno uporabo varovanih avtorskih del. Navaja, da tožencu ne očita neposredovanja prijav prireditev, temveč protipravno uporabo varovanih del, saj za uporabo ni imel potrebnega dovoljenja. Sodišču, ki vsega tega ni upoštevalo, očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče se je pri odločanju o stopnji toženčeve krivde omejilo le na eno kršitev in sicer v zvezi z neposredovanjem podatkov o bruto honorarjih izvajalcev. Zaključek, da toženec ni namerno kršil sodelovalne dolžnosti, označuje za nepravilen in opozarja, da določbe 39. člena Zakona o gospodarskih družbah, na katero se sodišče sklicuje, ni mogoče uporabiti. Kot nepravilno označuje tudi opredelitev do tožnikovih opozoril o pomanjkljivostih pri posredovanju podatkov. Očita, da je prezrto dejstvo, da je med strankama odprtih več sporov z različnimi, precej visokimi zahtevki. Številčnost postopkov bi bilo treba upoštevati zaradi preventivnega namena civilne kazni. Upoštevana bi morala biti tudi dolgotrajnost kršitev, saj od leta 2007 dalje toženec kršitve ni odpravil. Ne strinja se, da je tožeča stranka sklenitev pogodbe odklanjala iz neupravičenega razloga. Takšna odločitev je pristranska; sodišče se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je pokazal pripravljenost za sklenitev nove pogodbe s tožencem, kar izkazujejo listine v spisu, ki jih je sodišče zmotno ocenilo. Meni, da ni podlage za zaključek, da je tožeča stranka pogojevala sklenitev pogodbe s plačilom vseh terjatev. Iz dopisa z dne 5. 12. 2007 je razvidno, da je vezala sklenitev pogodbe še na izpolnitev drugih obveznosti toženca. Opisane nepravilnosti utemeljujejo sklep, da je toženec hudo kršil dolžnost sklepanja pogodbe. Sklenitev pogodbe pa se lahko zavrne iz objektivnih razlogov. Sodišče je odmerilo 10 % civilno kazen, pri čemer pa ni obrazložilo, koliko je k temu prispevala posamezna okoliščina. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, ker tožeči stranki ni priznana nagrada za postopek in pritožbeni stroški, čeprav jih je v vlogah priglasila. Ker je glede civilne kazni po temelju uspela, svoj uspeh označuje za večji od uspeha, ki ga je upoštevalo sodišče.

4.Tožena stranka pa se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in posledično stroškovni del odločitve. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahtevka za plačilo civilne kazni. Opozarja, da je spoštovala zakonske določbe, saj je pravočasno sporočila in prijavila posamezne prireditve ter po njihovi izvedbi poslala sporede in podatke za obračun nadomestila, razen podatka o bruto honorarjih izvajalcev. Pravilnik 98 namreč določa, da je osnova za izračun nadomestila lahko tudi avtorski honorar izvajalca, če je ta višji od prihodkov od vstopnic in je le ena izmed možnosti za izračun nadomestila. Meni, da je posredovala vse potrebne podatke za izračun, saj je tožnik lahko izračunal nadomestilo, ki ga zahteva s tožbo. Znesek bruto honorarjev ni element, ki bi bil nujen za pravilen obračun. Opozarja na daljše obdobje, v katerem ni bilo jasno, katera tarifa se uporablja. V tem obdobju je toženec tožnika pozival k sklenitvi nove pogodbe in zavračal plačila po neveljavni tarifi, zaradi česar tedaj res ni plačeval honorarja. Kasneje ga je nakazoval kljub temu, da mu tožnik računa ni poslal. Zavrača zaključek, da je ravnal s hudo malomarnostjo, ker je tožnik odpovedal pogodbo in nato vztrajal pri plačilu nadomestil na podlagi neveljavne tarife.

5.Tožeča stranka je na toženčevo pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti.

7.Skladno s 3. odst. 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (4. odst. 168. člen ZASP).

8.Tožeča stranka je zahtevek za plačilo civilne kazni utemeljevala s tem, da je tožena stranka avtorska dela izvajala brez predhodno pridobljenega dovoljenja; da po izvedbi koncertov tožeči stranki, kljub večkratnim pozivom, ni posredovala vseh potrebnih podatkov za obračun avtorskega honorarja; poleg tega pa ni plačala avtorskega honorarja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožena stranka podala prijavo koncertov in prireditev oz. izvajanih avtorskih del. V dokaznem gradivu je prijava označena kot dokaz A4, predložila pa jo je tožeča stranka sama. Prijavo je tožeča stranka prejela 23.5.2007, torej pred uporabo avtorskih del – skladno s tožbenim opozorilom, da je uporabo avtorskih del treba priglasiti najmanj 8 dni pred začetkom uporabe. S to prijavo je tožena stranka zadostila svoji obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del (1. odstavek 159. čl. ZASP), saj tožeča stranka ne zatrjuje, da bi uporabi avtorskih del nasprotovala (14. čl. Pravilnika 98 (1)). Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, ker je civilna kazen po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki kot sankcija zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev (3. odstavek 247. čl. Obligacijskega zakonika).

9.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevaje tudi trditve pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje, ki niso bile sporne, in trditve, o katerih sta se stranki imeli možnost izreči in imajo podlago v listinah, ki jih je sodišče prve stopnje prebralo v dokaznem postopku in jih tako vključilo v procesno gradivo (2.-4. alineja 358. člena ZPP), je razvidno, da toženec ni zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del, saj je pravočasno (predhodno) in pravilno (na obrazcih) prijavil prireditve, po njihovi izvedbi pa posredoval tožniku tudi sporede (obrazec SAZAS-1) in podatke (po trditvah tožnika nepopolne) za razdelitev avtorskega honorarja (obrazec SAZAS-3). To med strankama ni bilo sporno. Posredovanje podatkov o izvajalcem plačanih honorarjih pa je toženec zavračal s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage za posredovanje teh podatkov in na poslovno skrivnost. Ocenjeval je, da je posredoval dovolj podatkov za izračun nadomestila, pri čemer je bilo sporno, na podlagi katerega od pravilnikov (Pravilnika 98 ali Pravilnika 06 (2)) je toženec sploh dolžan posredovati podatke. Že zgolj ta negotovost glede veljavnosti pravilnika, na osnovi katerega je tožeča stranka nadomestilo upravičena uveljavljati in posredovati podatke, je pomemben razlog, da toženi stranki hude malomarnosti pri posredovanju osnove za obračun avtorskega honorarja ni mogoče očitati. Razen tega toženčevo stališče, da iz ZASP ne izhaja obveznost posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, ni nerazumno. ZASP opredeljuje uporabnikovo dolžnost obveščanja, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (1. odstavek 159. čl.). V 82. čl., s katerim tožnik utemeljuje zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil z uporabo avtorskih del ustvarjen. Na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodek.

10.Navedeno in dejstvo, da je po odpovedi prejšnje pogodbe toženec želel skleniti novo pogodbo o neizključnem prenosu pravic (priloga B3, B4, B5, B11) in ni nasprotoval obveznosti plačila nadomestila kot taki, utemeljuje sklep, da toženčeva odklonitev posredovanja podatkov o izplačanih avtorskih honorarjih ni namerno ali iz hude malomarnosti storjena kršitev materialne avtorske pravice. Ker podlage za izrek civilne kazni ni, je pritožbi toženca ugodeno in sodba spremenjena tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni v znesku 95,01 EUR z obrestmi zavrne (358. člen ZPP). Pritožba tožeče stranke pa je na osnovi 353. člena ZPP v delu, v katerem nasprotuje odločitvi o glavni stvari, zavrnjena in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrjena.

11.Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je sprememba stroškovnega dela sodbe (2. odst. 165. člena ZPP). Po odločitvi sodišča druge stopnje je tožnikov uspeh v pravdi 20 %, toženčev uspeh pa 80 %. Primerjava zahtevka, s katerim je tožnik uspel, z zahtevkom, ki se mu je toženec uspel ubraniti, ustrezno izraža uspeh strank v postopku, zato sta stranki skladno s tem rezultatom upravičeni do povračila stroškov; kakršenkoli korektiv (npr. upoštevanje uspeha po temelju) ni potreben. Tožnik pa pravilno opozarja, da je pri odmeri treba upoštevati tudi njegove ostale priglašene stroške - nagrado za postopek na prvi stopnji in stroške v zvezi s pritožbenim postopkom. Tožnikovi potrebni pravdni stroški torej so: nagrada za narok 234,00 EUR, potni stroški 42,00 EUR, parkirnina 4 EUR, nagrada za postopek na prvi stopnji 253,50 EUR, (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT); nagrada za postopek na drugi stopnji 254,40 EUR (po tar. št. 3210 ZodvT), materialni stroški 20 EUR, 20 % DDV 165,60 EUR, sodna taksa za postopek na prvi stopnji in pritožbeni postopek 240,00 in 240,00 EUR (po tar št. 1111 in 1121 Zakona o sodnih taksah – ZST-1) in torej znašajo 1.453,50 EUR; vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku I Cp 203/2011 je bila 3.880,00 EUR. Upoštevaje uspeh v postopku je tožnik upravičen do povrnitve 290,80 EUR. Potrebni pravdni stroški tožene stranke znašajo 719,26 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz prvostopenjske odločbe. Upoštevajoč njen uspeh v postopku je upravičena do 575,20 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan tožencu povrniti 284,40 EUR pravdnih stroškov.

12.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. člena ZPP in 1. odst. 154. člena ZPP. Toženec je s pritožbo uspel (vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je 95,01 EUR), zato mu mora tožnik povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka: nagrada za postopek 27,20 EUR (po tar. št. 3210 ZOdvT), materialni stroški 20 EUR, 20 % DDV 9,44 EUR in sodna taksa za pritožbo 51 EUR, skupaj 107.64 EUR. Tožnikov uspeh v pritožbenem postopku je minimalen, saj je s pritožbo uspel le glede pravdnih stroškov (stranske terjatve), ne pa glede glavne stvari, zato do stroškov, ki jih je imel z vložitvijo pritožbe ni upravičen.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del – Ur. list RS 29/1998

(2)Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del – Ur. list RS 138/2006