VSRS Sodba II Ips 901/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek 22. maja 2001, ko se je tožnik poškodoval v prometni nesreči (zavarovanec toženke je vozil po levi strani ceste in se zaletel v tožnika, ki se je peljal s kolesom z motorjem). Tožniku je prisodilo 37.469,01 EUR zadoščenja (od tega 20.000 EUR za telesne bolečine, 20.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 4.500 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 1.800 EUR za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2003 dalje do plačila, upoštevaje valorizirano toženkino plačilo 8.392 EUR in plačilo zavarovanca 438,99 EUR. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (tožnik je zahteval skupaj 95.000 EUR zadoščenja) je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi, tako da je tožniku prisodilo še dodatnih 2.000 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2003 dalje, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovih višjih zahtevkov za plačilo odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti ter za strah. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da je bila tožniku odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 40.000 EUR in ne 20.000 EUR. Sodbe se v tem delu me da preizkusiti oziroma ni jasno, ali je bilo sodišče druge stopnje mnenja, da tožniku pripada odškodnina v višini 40.000 EUR ali 20.000 EUR. Tožnik v reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Odškodnina je prenizka. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/98, II Ips 527/2001 in II Ips 212/2001.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP) ni podana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na četrti strani obrazložitve res zapisalo, da znaša odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 42.000 EUR, vendar iz razlogov, ki so navedeni pred tem in v nadaljevanju sodbe sodišča druge stopnje (da je pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 20.000 EUR, za strah 1.800 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.500 EUR, da znaša celotna odškodnina 48.300 EUR, da je tožnik za telesne bolečine postavil zahtevek v višini 40.000 EUR, da so pritožbene trditve o prenizko odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti delno utemeljene in da ugotovljene duševne bolečine utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino), izhaja, da je pomotoma zapisalo 42.000 EUR namesto 22.000 EUR in da torej ni v celoti (oziroma celo preko) ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodba se kljub napačnemu zapisu lahko preizkusi in ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki je prestala pritožbeni preizkus) je, da je tožnik utrpel odprt zlom stegnenice, odprt zlom obeh kosti goleni, zlom in zdrs v predelu rastnega hrustanca koželjnice v zapestju, delno raztrganje pogačnične vezi, raztrganje vezi med akromialnim nastavkom lopatice in ključnico, udarninsko raztrganinska rana na hrbtišču roke, udarninsko raztrganinske rane po obeh podlahteh in oteklino leve spodnje okončine zaradi zastoja limfe. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano (osma do enajsta stran sodbe sodišča prve stopnje). Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 20.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske 22.000 EUR, 4.500 za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah 1.800 EUR pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja brez upoštevanja valorizirane akontacije in plačila zavarovanca toženke 48.300 EUR, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 54 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Primeri nepremoženjske škode iz sodb II Ips 24/98, II Ips 527/2001 in II Ips 212/2001, na katera se v reviziji sklicuje tožnik, s tožnikovim primerom niso primerljivi, zato ne gre za odstop od sodne prakse. Zaključiti je torej, da ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

8Uveljavljena revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).