VDSS sodba Psp 385/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 11. 2008 in št. … z dne 17. 9. 2008 ter tožencu naloži, da mu mora izdati odločbo o novi odmeri pokojnine, v kateri bodo v pokojninsko osnovo upoštevani tudi izplačani osebni dohodki za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1974 do 1985 z veljavnostjo od 14. 8. 2008 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo in mu izplača razliko pokojnine med že odmerjeno in na novo odmerjeno pokojnino od 14. 8. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2008 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se z razlogovanjem sodišča prve stopnje ne strinja. V konkretnem primeru bi sodišče moralo ugotoviti, da je bilo njegovo delo v spornem obdobju od 1974 do 1985 opredeljeno kot posebni delovni pogoj v aktu in da je opravljal delo preko polnega delovnega časa izključno iz razloga, ker je bilo nujno potrebno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se dokončal delovni proces, da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin in materiala. Dela, ki ga je opravil v delu preko polnega delovnega časa tudi glede na naravo samega dela, niso mogli opraviti drugi delavci. Na podlagi izrecnega določila 27. člena Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci, so bili vsi pogoji, da bi toženec moral pri izračunu pokojninske osnove upoštevati tudi tako opravljene ure, ki so razvidne iz potrdila o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 13. 2. 2008 in se nahaja v spisu. Tožnik sam je v tem postopku navajal, da je nadurno delo opravljal le izjemoma v izjemnih primerih, kar je razvidno iz že same okoliščine, da je v vseh letih, ko je bil zaposlen pri podjetju M., teh nadur malo. Nadure so bile vedno opravljene v času, ko so nastopile nepredvidljive okoliščine, ko se dela ni dalo opraviti na drugačen način in ga tudi ni mogel opraviti drug delavec, na primer zaradi nenadne potrebe po določeni surovini, zaradi nenadnega naročila ali zaradi pokvarljivosti surovine oziroma vremenskih razmer. Tožniku so bile nadure preko polnega delovnega časa odrejene le v takih primerih in katere so bile nato tožniku tudi obračunane in izplačane kot nadure. Iz potrdila o opravljenih urah preko polnega delovnega časa od 1974 do 1985 je razvidno, da je v 12 letih opravil povprečno manj kot 10 ur dela preko polnega delovnega časa na mesec. Odrejeno in nato tudi plačano nadurno delo, je bilo opravljeno v okviru zakonsko dovoljene 12-urne kvote nadurnega dela. Zaslišana priča B.P. je na obravnavi dne 25. 3. 2010 navajala, da je bilo tožniku kot šoferju odrejeno opravljanje dela preko polnega delovnega časa, ker ga je bilo potrebno nujno in neodložljivo opraviti in da naj bi bile od navedenih zneskov plačane tudi dajatve. Nadalje je tudi navajala, da je prihajalo do nepredvidljivih situacij in do izjemnega dela in so bile tudi nujne nadure. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da ni sledilo izpovedi tožnika in priče B.P., pri tem pa ne poda obrazložitve, zakaj je njuni izpovedi štelo za neverodostojni. Navedeno je še toliko bolj nerazumljivo, ker je tudi priča V.V. izrecno navajal, da je pri podjetju M. kot tedanjemu delodajalcu tožnika prihajalo do izrednih dogodkov, da se ni vedelo in se tudi ni moglo vedeti, da bo prišlo do takšnega izrednega dogodka in se je navedena situacija reševala z obstoječimi šoferji in vse navedeno je bilo razlog, da je prihajalo do nadur. Izpoved priče V.V. se v celoti sklada z izpovedjo tožnika in B.P.. Sodišče protispisno navaja, da naj bi se vedelo, kaj obsega delo voznika pri delodajalcu. Lahko se je vedelo, kaj je delo tožnika kot šoferja, vendar pa so vse zaslišane priče v zvezi z opravljenimi nadurami nesporno izpovedovale, da je do nadurnega dela prihajalo zaradi izrednih dogodkov, da se ni vedelo vnaprej za takšne izredne dogodke in se dela tudi ni moglo opraviti na drug način. Iz izvedenega dokaznega postopka je mogoče nedvoumno zaključiti, da je tožnikovo delo potekalo praviloma v rednem delovnem času, le ob izjemnih in izrednih dogodkih pa se je dogajalo, da je prihajalo do dela preko polnega delovnega časa. Delo tožnika se je v času preko polnega delovnega časa opravilo zato, ker je potreba nastopila nenadoma in da bi se odpravila škoda. Res je, kar navaja sodišče, da delo preko polnega delovnega časa ni bilo posebej pisno odrejeno in je obstajal le potni nalog. Vendar je zaslišana priča V.V. na izredno vprašanje predsednice senata navajal, da so bile nadure odrejene z navadnim potnim nalogom, da se je vedelo, da je šofer opravil nadure, ko je že opravil svojo delovno obveznost. Potrebno je tudi opozoriti, da z veljavno zakonodajo ni bil zahtevan dodatni pogoj, da se vštevanje dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo priznava le v primeru, če je delo preko polnega delovnega časa posebej pisno odrejeno. Navajanje sodišča, da naj bi bilo zaradi okoliščine, da tožniku ni bilo posebej pisno odrejeno opravljanje dela preko polnega delovnega časa, delo tožnika predvidljivo in naj ne bi šlo za izjemno in nepredvidljivo in nujno delo, je protispisno. Za sklepanje, da v primeru tožnika ni šlo za delo preko polnega delovnega časa, ni imelo niti enega dokaza. Iz tožnikovih plačilnih list in listinske dokumentacije izhaja ravno nasprotno, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa le v izjemnih primerih, nadur je bilo malo in do katerih je prihajalo zaradi narave del v prehrambeni industriji pri podjetju M.. Tožnik je v spis vložil dopis M. z dne 22. 2. 2010 s priloženo vlogo z dne 15. 7. 1987. Iz navedene vloge je razvidno, da je bilo že tedaj toženi stranki oziroma njegovemu pravnemu predniku posredovanih osem zahtevkov za ponovno odmero pokojnine delavcev in družinskim članom, vključno s fotokopijami določil samoupravnih splošnih aktov, vključno z zapisnikom inšpektorja dela medobčinskega inšpektorata občin A., N. in T. z dne 26. 6. 1987, ki je ugotovil, da so delavci upravičeni, da se jim opravljene ure preko polnega delovnega časa upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Tožnik je v spis vložil tudi plačilne liste za julij 1987, november 1988 in april 1993. Tudi v spornem obdobju se je tožniku plača obračunavala na enak način, s predloženimi plačilnimi listi pa je tožnik izkazoval, na kakšen način se mu je obračunavala plača. Tožnikove ure, ki jih je opravil na vožnji, so se obračunavale kot redne ure, vendar po ceniku, ki je veljal pri podjetju M. za posamezno vrsto vožnje. Vztraja, da je na izvedeni dokazni postopek nesporno ugotoviti, da je tožnik v obdobju od 1974 do 1985 opravil delo preko polnega delovnega časa, kot je razvidno iz potrdila podjetja M. z dne 13. 2. 2008, v okoliščinah, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da se je dokončal delovni proces in navedenega dela niso mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnega postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče dodatno navaja naslednje.

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje sta bili odločbi toženca št. ... z dne 18. 11. 2008 in št. ... z dne 17. 9. 2008, s katero je bilo odločeno, da ima zavarovanec, sedaj tožnik, pravico do starostne pokojnine v znesku 517,07 EUR na mesec od 14. 8. 2008 dalje z obrazložitvijo, da je pokojninska osnova izračunana po 39. in 406. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove, ker je šlo v tožnikovem primeru za redno obliko dela in ni bilo opravljeno zaradi izjemnih, kratkotrajnih in nepredvidljivih okoliščin.

V tej zadevi je spor o tem, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v obdobju od 1974 do 1985 pri podjetju M., upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Po navedbah pritožbe so vse ure, ki so bile opravljene z delom preko polnega delovnega časa, razvidne iz potrdila njegovega delodajalca z dne 13. 2. 2007, iz katerega je tudi razvidno, da so bile opravljene v okviru zakonsko dovoljenih 12 ur, od njih pa so bili plačani tudi prispevki.

Glede vprašanja, ali se sporna izplačila upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, je potrebno uporabiti določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V citirani določbi je torej določeno, da se plače za delo preko polnega delovnega časa, izplačane do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upoštevajo v pokojninsko osnovo pod pogojem, če se je to delo štelo za poseben delovni pogoj po predpisih o delovnih razmerjih.

V spornem obdobju je bilo še od začetka leta 1974 urejeno delo preko polnega delovnega časa v Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70), nato pa od 18. 5. 1974 z Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74, v nadaljevanju ZMRDZD). Ta zakon je v 27. členu določil izjemnost dela preko polnega delovnega časa, ki se ga v skladu s samoupravnim sporazumom lahko uvede, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se delovni proces dokončal, katerega ustavitev ali ukinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo, ali bi spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, nadalje, da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti ali urejenosti prometa, ali da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, pa tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah. Razen takšne določbe je zakon pogoje izjemnosti in uvedbo dela preko polnega delovnega časa preciziral tako, da je določil, da se delo preko polnega delovnega časa lahko uvede samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi tako delo moral opraviti. Časovna omejenost dela preko polnega delovnega časa izhaja iz določbe, po kateri je delo lahko trajalo samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Dne 7. 1. 1978 je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 in naslednje, v nadaljevanju ZDR/77), ki je v 79. členu predpisal, da lahko delavci določijo s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacijo dela povzročila precejšnjo materialno škodo, ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine, ali zagotovi varnost ljudi in premoženja, ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Zakon je nadalje določal, da se takšno delo delavca šteje kot poseben delovni pogoj. V 81. členu pa se je nadurno delo maksimalno omejilo na 12 ur na teden. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR/77 (Ur. l. SRS, št. 27/82) z začetkom veljavnosti 31. 7. 1982 je besedilo zgoraj navedenega 81. člena spremenil tako, da je dodal nov 1. odstavek in sicer, da delo preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu tega zakona ni mogoče uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih in izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev nadurnega dela 12 ur pa je nadomestil z omejitvijo največ 30 ur na mesec.

Na podlagi takšne materialnopravne podlage se je torej v spornem obdobju kot delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj in kot takšno predstavlja podlago za vštetje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo. V zvezi s takšno pravno podlago je tudi pritožbeno sodišče že v večih zadevah zavzelo stališče, da dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj v primeru, ko gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Okoliščine na strani delodajalca morajo biti nepredvidljive v takšni meri, da se jim ni bilo mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela – z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih izmen, oziroma drugačnih metod dela in postopkov ter z uvajanjem novih delovnih mest.

Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da ni šlo za delo preko polnega delovnega časa, ki bi se po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi vsakega posameznega in vseh dokazov skupaj. Tožnik in zaslišana priča B.P. sta sicer izpovedala, da je imelo delo značaj izjemnosti in nujnosti, ker je šlo za pokvarljivo blago. Tožnik je prevažal mlinske izdelke (moko in testenine) po trgovinah in pekarnah po Sloveniji in Jugoslaviji. Posamezna vožnja je trajala po dva ali tri dni, po zaključenem delovnem času, če je bil klican, da je nekje zmanjkalo moke, pa dve do tri ure. Zaslišani V.V. pa je pojasnil, da v kolikor je šofer opravil svojo obveznost, se je vedelo, da gre v nadaljevanju za nadure.

V konkretnem primeru je šlo torej za redno, dolgoletno obliko dela, tako tožnik, kot ostali šoferji so vnaprej vedeli, kakšno vožnjo bodo morali opraviti. Začeto vožnjo, na kateri so vozili moko in testenine posameznim trgovinam in pekarnam, so dokončali, ali pa so se morali odzvati na klic, če je v kakšni trgovini zmanjkalo moke. Torej je šlo za prevoz nepokvarljivega blaga, v situaciji, ki je bila vnaprej predvidljiva in tudi sicer stalna oblika dostavljanja, ki jo je bilo mogoče organizirati tudi na drugačen način že pri tožnikovem delodajalcu, nenazadnje pa tudi v posameznih trgovinah. Glede na takšno stanje nikakor ni mogoče govoriti o izjemnosti in nepredvidljivosti del v smislu uvodoma citiranih predpisov o delovnih razmerjih, ki določajo, kakšni primeri se štejejo za nujne in nepredvidljive.

Sodišče prve stopnje res ni izrecno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika in priče B.P., je pa posredno odgovorilo na to vprašanje potem, ko je ugotavljalo naravo tožnikovega dela in ali je šlo za izjemno in nepredvidljivo ter nujno delo, pri katerem sta vztrajala tožnik in priča B.P., pa je sodišče prve stopnje prišlo do drugačnega dokaznega zaključka na podlagi vseh dokazov in tudi zaslišane priče V.V.. V konkretnem primeru tudi ni ključnega pomena dejstvo, da je tožnik opravljal nadure v okviru zakonsko dovoljene kvote. V tožnikovem primeru je namreč potrebno zaključiti, da je tožnikovo delo potekalo v rednem delovnem času, nadaljevanje rednega dela pa se je že štelo za nadurno delo. V konkretnem primeru ne drži, da je potreba po opravljanju nadur prišla nenadoma, niti zato, da bi se začeto delo nadaljevalo in odpravile posledice oziroma nepopravljiva škoda.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi neuspele pritožbe, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.