VSK sklep II Ip 22/2012

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 25.11.2011; II.) odločilo, da nosi dolžnik svoje stroške postopka, ki so mu nastali z ugovorom.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagal njegovo razveljavitev. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ne držijo navedbe dolžnika, da dodatki k pogodbi niso bili sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Povzema, da ima v predmetni zadevi predlog za izvršbo podlago v kreditni pogodbi z dne 15.11.2007 in na podlagi te pogodbe je bil dolžniku odobren kredit v znesku 2.000.000,00 EUR za izvedbo projekta „V.“. Rok vračila kredita je bil določen za 12.11.2008. V zavarovanje terjatev iz kreditne pogodbe je dolžnik zastavil nepremičnine, ki so tam naštete, zastavna pogodba je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa z dne 21.11.2007 in navedeni izvršilni naslov je podlaga za vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika. V zvezi s kreditno pogodbo je upnik z dolžnikom v obdobju od 12.11.2008 do 30.3.2011 sklenil tudi sedem dodatkov h kreditni pogodbi (našteti), s katerimi se je datum vračila kredita podaljšal do tam navedenih datumov, z zadnjim dodatkom se je datum vračila kredita podaljšal na 1.7.2011. Vendar pa nobeden od navedenih dodatkov k pogodbi ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, niti ni bila po njihovi sklenitvi spremenjena ali dopolnjena zastavna pogodba. Na podlagi navedenega dolžnik zaključuje, da je kreditna pogodba prenehala veljati s potekom časa. Z njenim prenehanjem pa je prenehala veljati tudi zastavna pogodba, ki je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zastavni pogodbi je namreč izrecno navedeno, da je z zastavo nepremičnin zavarovana izključno terjatev banke iz kreditne pogodbe, ne pa tudi terjatve iz Aneksov. S tem je prenehal tudi izvršilni naslov in je zato vodenje izvršbe nedopustno. Na podlagi 141. čl. SPZ se za pridobitev hipoteke na podlagi pravnega posla zahteva vpis v zemljiško knjigo. Slednji se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Ta listina mora vsebovati označbo hipotekarnega upnika in dolžnika zavarovane terjatve ter zastavitelja, če ta hkrati ni dolžnik zavarovane terjatve, pravni temelj, zemljiškoknjižno označbo nepremičnine, na kateri se ustanavlja hipoteka in višino ter zapadlost zavarovane terjatve. S tem, ko sta upnik in dolžnik spreminjala kreditno pogodbo, na podlagi katere se je vpisala hipoteka na nepremičnini, sta spremenila bistven element te pogodbe v smislu 141. čl. SPZ, in sicer višino ter zapadlost zavarovane terjatve. Glede na dejstvo, da sta upnik in dolžnik k pogodbi sklenila anekse, s katerimi se je podaljševala zapadlost kredita, in da sta s tem bistveno spremenila kreditno pogodbo, bi morala te anekse skleniti v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Samo pod tem pogojem bi lahko upnik vložil izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki mora vsebovati datum zapadlosti terjatve.

Upnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Opozarja, da se je z aneksi št. 5 do 12 h kreditni pogodbi, ki dejansko niso bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa, na izrecno prošnjo dolžnika zgolj podaljševala zapadlost upnikove terjatve do dolžnika iz naslova kreditne pogodbe (rok vračila kredita), ne pa tudi ostali pogoji upnikove terjatve do dolžnika.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenjena tako kreditna pogodba oziroma sporazum (z dne 21.11.2007) o zavarovanju denarne terjatve iz te pogodbe, pa tudi dne 24.4.2008 sklenjen dodatek k navedenemu sporazumu (v zvezi z aneksom št. 4 h kreditni pogodbi), in da je prav slednji izvršilni naslov, na podlagi katerega teče predmetna izvršba. Torej nima prav pritožnik, ko trdi, da nobeden od aneksov k pogodbi ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tudi kar se tiče trditve, da je kreditna pogodba in z njo zastavna pogodba prenehala veljati s potekom časa, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da veljavnost izvršilnega naslova ni časovno omejena, dolžnik pa tudi ne trdi, da je bila terjatev plačana; potek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa ne pomeni, da je kreditna pogodba in z njo zastavna pravica prenehala, temveč da ima upnik pravico prisilno terjati njeno izpolnitev.

Na podlagi (zadnjega) aneksa št. 12 h kreditni pogodbi se je datum vračila kredita podaljšal do 1.7.2011, z aneksom pa se ni določila nova terjatev; dolžnik ne trdi, da bi se spremenila glavnica ali obresti. Čeprav navedeni aneks ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, to ni vplivalo na veljavnost notarskega zapisa, ki je v predmetni zadevi izvršilni naslov. Pritožba sicer opozarja na določbo 141. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri mora listina, ki je podlaga za vpis hipoteke na podlagi pravnega posla, vsebovati elemente iz 3. odst. 141. čl. SPZ, torej (tudi) zapadlost zavarovane terjatve. Vendar pa je tako glede na 4. odst. 51. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi glede na 3. odst. 56. čl. OZ (ki urejata obliko pogodbe), kljub izostali posebni obliki, veljavno takšno določilo, s katerim se zmanjšuje oziroma olajšuje obveznost ene ali druge stranke. In v obravnavanem primeru je jasno, da je podaljšanje roka vračila kredita v korist dolžnika.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.