VSK sodba Cpg 211/2011

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožečim strankam 500.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2009 do plačila; II.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožečim strankam stroške postopka v višini 24.529,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Trdi, da je sodišče zmotno zaključilo, da podpis soglasja tožečih strank k nespremenjeni gradbeni dokumentaciji ni imel nobenega vpliva na sporazum o spremembah in dopolnitvah sporazuma z dne 9.1.2006 (Sporazum). Iz tožbenih navedb ne izhajajo nobene navedbe glede zmote ali drugih napak volje ob podpisu izjave – soglasja. Sodišče je samo zaključilo, da ob podpisu izjave tožeče stranke dejansko niso podale soglasja k takim načrtom, kar naj bi izhajalo zgolj in samo iz namena tožečih strank, predvsem pa ni pojasnjeno, kakšne posledice so imele izjave za veljavnost Sporazuma. Če pa so se tožeče stranke zavedale, da s podajo soglasja toženi stranki dovoljujejo postavitev takšnega objekta, kot ga je predvidevala gradbena dokumentacija, potem je na dlani zaključek, da je imelo takšno soglasje tudi odločilen vpliv na pogodbeno voljo strank glede nadaljnjih zavez iz Sporazuma. Ni možen zaključek, da je mogoče učinek podpisa spornih izjav izničiti s sklicevanjem na namen njihovih podpisnikov ob podpisu. Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka zgolj kot analogijo pri tem opozarja na določbo 215. čl. ZPP, po katerem mora sodišče samo presojati učinek in pomen dejstva, da stranka določeno dejstvo, ki ga je najprej priznavala, kasneje zanika.

Sodišče je kot splošno pravno podlago svoje odločitve navedlo določbe OZ o pogodbeni kazni, saj je sporno določilo Sporazuma glede zneska 500.000,00 EUR nedvoumno opredelilo kot pogodbeno kazen. Tožena stranka opozarja, da je tožeča stranka v svojih navedbah taki opredelitvi pravne narave (in samega namena!) spornega pogodbenega določila izrecno nasprotovala in je zatrjevala, da gre za „pavšalno odškodnino“. Navedeno pa je naslovno sodišče v celoti prezrlo. Ne gre zgolj za vprašanje morebitnega napačnega poimenovanja, temveč za to, da tožeča stranka svoj zahtevek izrecno in izključno utemeljuje na določilu, ki je zapisano tako, kot se glasi in ga utemeljuje s trditvami, da gre za pavšalno odškodnino. Glede na trditve tožeče stranke namen pogodbenih strank ni bil v določitvi pogodbene kazni, temveč v določitvi pavšalne odškodnine, zato pri navedenem ne gre za golo uporabo prava. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj kljub dosojeni odškodnini iz nje ne izhajajo zaključki glede posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti.

Tožena stranka izpostavlja dejstvo, da so tožeče stranke zatrjevale, da je bila njihova želja oziroma namen pri sklenitvi sporazuma zgolj ohranitev razgleda na morje. V zvezi s tem že iz izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da tožeče stranke razen želje po razgledu, pravne podlage za realizacijo take „želje“ niso imele, saj na zemljišču, kjer je dela izvajala tožena stranka, niso imele ustrezne služnosti ali druge ekvivalentne obligacijske pravice, prav tako pa tovrstnih upravičenj tožeče stranke ni mogoče izluščiti iz relevantnih prostorskih aktov. V takem primeru je docela nemogoče govoriti o protipravnosti ravnanja tožeče stranke. Opozarja, da civilno pravo ne predvideva instituta, po katerem bi lahko udeleženci pravnih razmerij vnaprej določali odškodnino v zvezi z bodočimi škodnimi dogodki. Delno izjemo od tega pravila lahko predstavljajo določbe OZ o pogodbeni kazni. Meni, da bi moralo sodišče ob upoštevanju izrecnih navedb tožeče stranke in relevantnega prava ugotoviti, da tak dogovor sploh ni dopusten, saj ga pravo (Obligacijski zakonik) ne predvideva.

V kolikor pa bo pritožbeno sodišče sledilo argumentaciji naslovnega sodišča glede pravne narave spornega določila Sporazuma (da gre za pogodbeno kazen) pa tožena stranka meni, da je zmotna tudi ugotovitev, da določbe o zmanjšanju pogodbene kazni v konkretnem primeru ni moč uporabiti. Tožena stranka ponovno opozarja, da tožeča stranka v zvezi z razgledom na sporni nepremičnini ni imela nikakršnih upravičenj, toženo stranko pa sta pravo (konkretneje postopki pridobivanja dovoljenj oziroma soglasij za gradnjo) in finančna konstrukcija projekta ob upoštevanju časovnih okvirov posla dejansko silila v to, da je sklenila tovrsten sporazum. V tem smislu je utemeljevanje višine pogodbene kazni iz izpodbijanega sklepa z zmanjšano vrednostjo vedute v celoti zgrešeno. Ponovno poudarja, da „pravno upravičenje“ tožečih strank bazira na „izsiljevanju“ tožene stranke, ki je bila sporazum primorana podpisati z namenom pridobitve potrebnih soglasij tožeče stranke kot stranke z interesom, saj ji je v nasprotnem primeru grozilo podaljšanje projekta in posledična ogrozitev finančnih virov. Na navedeno je tožena stranka opozarjala ves čas postopka, a se sodišče do tega vsebinsko sploh ni opredelilo; očitno meni, da dejstvo, da je bil sporni znesek določen sporazumno, v celoti zadošča za ugotovitev, da ga ni mogoče zmanjšati, oziroma, da je primeren. Trdi, da je bil znesek določen sporazumno, upoštevaje vse okoliščine (na strani tožene stranke njeno časovno stisko ter dejstvo, da bi se ob takojšnji nepridobitvi soglasij cela gradnja zavlekla za daljše časovno obdobje, kar bi toženi stranki povzročilo večjo premoženjsko škodo). Dodatno je tožena stranka nesorazmernost pogodbene kazni utemeljevala tudi s sklicevanjem na dejstvo, da je glede gradnje spornega objekta tožeči stranki že izplačala „odškodnino“ v višini 100.000,00 EUR, pri čemer je bila ta odškodnina izrecno določena zaradi povišanja objekta za eno etažo. Sodišče je argumentacijo tožene stranke v tej smeri v celoti zavrnilo, saj naj bi šlo za različne zneske odškodnin za različne zadeve. Tak zaključek pa je v izrecnem nasprotju z vsebino same spremembe sporazuma, saj je tudi pri tej „odškodnini“ šlo za zmanjšanje „vidljivosti objekta“ in s tem povezanega razgleda.

Tožeče stranke so po svojem pooblaščencu odgovorile na pritožbo, predlagale njeno zavrnitev in uveljavljale povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka s (prvotnim) sporazumom z dne 10.1.2006 tožečim strankam zavezala, da bo novozgrajeni objekt Z. za eno in pol etaže nižji od sosednjih (tožnikovih) objektov. Za omenjeni objekt je tožena stranka pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 1.3.2005. Zatem je vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, s katero bi ji bila omogočena zidava za eno etažo višjega objekta. Zaradi preprečitve zastoja v upravnem postopku izdaje spremenjenega gradbenega dovoljenja so tožeče stranke podale soglasja k spremenjenim projektom (dne: 19.1.2009, 20.1.2009 in 26.1.2009), pred tem pa so 16.1.2009 sklenile sporazum, s katerim so se (med drugim) dogovorile, da se gradbeni projekt spremeni tako, da se razširi vidno polje med dvema stolpičema v V. nadstropju skladno s priloženo skico (v primeru kršitve sporazuma je sporazumu nezvesta stranka dolžna plačati nasprotni stranki pavšalno odškodnino v znesku 500.000 EUR).

Glede na gornje ugotovitve sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen tudi njegov zaključek, da zaradi kasnejših izjav – soglasij tožečih strank k spremenjenim projektom, sporazum z dne 16.1.2009 ni prenehal veljati; pri slednjem je šlo za odpravo neugodnih posledic za tožeče stranke zaradi gradnje za eno etažo višjega objekta tožene stranke od prvotno dogovorjenega, podane izjave oziroma soglasja pa so toženi stranki omogočile nadaljevanje gradnje. Ni mogoče govoriti o nedopustnem ravnanju tožečih strank, za kar se zavzema pritožnica, oziroma o izsiljevanju tožene stranke v primeru, kakršen je obravnavani, ko so tožeče stranke (v svojo škodo) podale soglasja k spremenjenim projektom, ob tem pa so si s spornim sporazumom z dne 16.1.2009 za to izgovorile določeno odmeno. V zvezi s tem je pomembno tudi dejstvo, da je imela tožena stranka namen sporazum spoštovati (prokurist U.B.: dogovor je tožena stranka nameravala izvesti skozi projekt izvedenih del: zakoniti zastopnik V.B.: tožena stranka je upala, da bo lahko vplivala na gradnjo).

V spornem sporazumu je določeno, da je sporazumu nezvesta stranka dolžna plačati ostalim sporazumu zvestim strankam pavšalno odškodnino v višini 500.000 EUR (8. točka). Tudi tožeča stranka je v tej pravdi uveljavljala plačilo „pavšalne odškodnine“. Vendar pa je treba določilo presojati glede na njegovo vsebino, ne pa glede na poimenovanje. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izhajalo iz pomena pogodbene kazni, kot je urejena v 247. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer je pravilno ugotovilo, da ima ta dvojen pomen: po enem je vnaprej dogovorjen znesek škode, ki se mora povrniti (med drugim tudi) pri neizpolnitvi obveznosti, po drugem pa je sredstvo zagotavljanja izpolnitve. Izhajajoč iz navedenega je ugotovilo, da je bil v predmetni zadevi namen strank pri določitvi višine pogodbene kazni zagotovitev spoštovanja sklenjenega sporazuma s strani tožene stranke (tožeče stranke niso imele zaupanja do tožene stranke, glede na to, da so z njo imele negativne izkušnje, saj se ni držala niti prvega sporazuma iz januarja 2006), hkrati pa predstavlja vrednost zmanjšane vedute (čeprav ta ni bila zaščitena s prostorskimi akti), zaradi izgube pogleda na morje so prostori tožečih strank manj atraktivni, posledično pa tudi manj vredni. Upoštevaje navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za določitev pogodbene kazni v sporazumu, na pa za pavšalno odškodnino. Ni pa v zvezi s tem utemeljena nadaljnja pritožbena trditev, češ da je v celoti zgrešeno utemeljevanje višine pogodbene kazni z zmanjšano vrednostjo vedute, saj kot je navedeno zgoraj, ni bila zgolj ta ključna pri določitvi njene višine. Tožena stranka v zvezi s tem v pritožbi trdi, da je bil sporni znesek določen tudi ob upoštevanju okoliščine na strani tožene stranke, in sicer njene časovne stiske in dejstva, da bi se ob takojšnji nepridobitvi soglasij cela gradnja zavlekla za daljše časovno obdobje, kar bi toženi stranki povzročilo tudi večjo premoženjsko škodo. Vendar pa so te trditve pritožbene novote, ki jih glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka se je (pogodbeno) zavezala tožečim strankam, da jim bo na dogovorjeni način razširila vidno polje v V. nadstropju svojega objekta. Pri tem ni pravno pomembno, da na zemljišču, kjer je dela izvajala tožena stranka, tožeče stranke niso imele ustrezne služnosti ali druge ekvivalentne obligacijske pravice, in da tovrstno upravičenje tožečih strank ne izhaja niti iz relevantnih prostorskih aktov, ampak je pomembno le, da tožena stranka ni spoštovala tistega, za kar se je zavezala. Zato ni mogoče soglašati s pritožbeno trditvijo, češ da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja tožene stranke.

OZ v 252. čl. določa, da sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. In kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi pod opr.št. II Ips 565/2000 z dne 14.6.2001, mora v takšnem primeru tožena stranka navesti vsa dejstva, na katera opira zahtevo za znižanje kazni, in dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v zvezi s tem v pritožbi izpostavlja le dejstvo, da je nesorazmernost pogodbene kazni v postopku na prvi stopnji utemeljevala z okoliščino, da je tožečim strankam že izplačala „odškodnino“ v višini 100.000,00 EUR, pri čemer naj bi bila ta izrecno določena zaradi povišanja objekta za eno etažo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je gradnja za eno etažo višjega objekta od prvotno predvidenega, tožečim strankam v velikem delu preprečila pogled na morje, poleg tega pa je bila s tem zmanjšana vidnost objekta tožečih strank s prometnic, ki potekajo zahodno od objekta. In za zmanjšano vidnost objekta (in s tem za zmanjšan oglaševalski potencial stavbe tožečih strank) je bila v sporazumu dogovorjena odškodnina v višini 100.000,00 EUR (v obliki petih kletnih parkirišč – 3. tč. sporazuma), ne pa tudi za preprečitev pogleda na morje. Torej ima prav sodišče prve stopnje, da je šlo za različne zadeve in da zato sklicevanje tožene stranke na nesorazmernost pogodbene kazni iz tega razloga ni utemeljena. Kakšnih drugih dokazno podprtih trditev, ki bi omogočale uporabo 252. čl. OZ, pa tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosijo tožeče stranke svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da niso v njem navajale nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).