UPRS sodba II U 118/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je pooblaščena urada oseba Medobčinskega inšpektorata tožnici izreka denarno kazen v višini 300 €, ker je na komisijskem inšpekcijskem pregledu dne 10. 5. 2010 hudo žalila uradno osebo medobčinskega inšpektorata. V obrazložitvi sklepa urada oseba navaja, da je bil dne 10. 5. 2010 opravljen komisijski pregled na naslovu … skupaj s predstavnikom občinske uprave in A.A. d.d. zaradi priključitve stanovanjskega objekta na javno kanalizacijsko omrežje. Po opravljenem pregledu tožnica in B. nista želela podpisati zapisnika. Po odhodu predstavnika A.A. in občinske uprave je C. pričela uradno osebo D. zmerjati za „skoruptirano in zlobirano“. Pri tem je s kričanjem in nedostojnim vedenjem ter žaljenjem uradno osebo obtoževala, da je v zapisniku o inšpekcijskem pregledu grozila in pisala laži. Uradna oseba je stranko opozorila na posledice nedostojnega vedenja, prav tako ji je večkrat poskušala podati pravni pouk, vendar neuspešno, zato je ob 14.03 uri kraj ogleda zapustila. V skladu z določbo 111. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS) se lahko osebo, ki v postopku huje prekrši red ali zagreši večjo nedostojnost, kaznuje z denarno kaznijo do 500 €.

Navedeno odločitev je potrdil tudi župan Občine Lenart kot pritožbeni organ z odločbo št. 354-83/2010 z dne 15. 2. 2011. V obrazložitvi odločbe navaja, da je preveril predvsem verodostojnost navedb prvostopenjskega organa. Pri tem je kot bistveno štel, da je bil uradni postopek že končan, del predstavnikov je iz kraja že odšel, zato obstaja utemeljen dvom v tožničine pritožbene navedbe, saj le-ta nikjer ne pojasni, zakaj bi naj po končanem uradnem dejanju uradni osebi podajala strokovna stališča, ko pa je imela to možnost že v postopku. Tožnica v pritožbi tudi ni navedla nobenega dejstva, ki bi ugotovitve prvostopnega organa omajale, zato tožena stranka ni imela pomislekov, da ne bi sledila prvostopnemu organu. Prav tako tožena stranka meni, da kolikor bi res šlo le za strokovne argumente, bi te tožnica izrekla v prisotnosti drugih udeležencev, tako pa je počakala, da je ostala z uradno osebo sama, ter je šele nato verbalno napadla uradno osebo. S takšnim ravnanjem je posegla v dostojanstvo organa oz. uradne osebe, predmetne besede in način komuniciranja tako izpolnjujejo vse elemente žalitve organa po 111. členu ZUP.

Tožnica v tožbi navaja, da je uradna oseba kršila pravice strank, saj je po končanih uradnih dejanjih terjala od strank podpis zapisnika, pri čemer se je celotno dogajanje odvijalo na prostoru, ki je v lasti tožnice. Uradna oseba je komisijski pregled zaključila v trenutku, ko je bil sestavljen zapisnik. Tako so razumele tudi stranke, ki so se s kraja ogleda odstranile. V trenutku po sestavi zapisnika oz. zaključku pregleda je tako prenehalo pooblastilo za nadaljnja uradna dejanja. Po 13.25 uri je bila pooblaščena uradna oseba D. prisotna na kraju le še kot fizična oseba, ne pa uradna oseba, ki vodi uradna dejanja. D. je tedaj, ne več v svojstvu uradne osebe, ponovno pristopila k tožnici in hotela, da podpiše zapisnik. Tožnica in njen oče sta ob tem popolnoma neobremenjeno rekla, da sta že vse povedala, in da zapisnika s takšno vsebino ne bosta podpisala. Mirno, a odločno in jasno je tožnica D. navedla le gola dejstva in sicer, da je vsebina zapisnika neresnična, saj v njem ni nobene navedbe tožnice na sestanku, zaradi česar je bil zapisnik sestavljen neobjektivno in enostransko. Te ocene tožnice niso bile žaljive, ker so bile strokovno argumentirane, prav tako so bile povedane že med samim ogledom. Pri tem tožnica ni verbalno žalila niti zmerjala D. Ker se je vse dogajalo že po zaključku postopka, bi lahko D. vložila le zasebno tožbo, v nobenem primeru pa nima pravice da zlorabi položaj uradne osebe, kar je storila, ko je izdala sklep o denarni kazni. Pojem skorumpiranosti in zlobiranost pa je tako širok, da ga sploh ni mogoče uvrstiti med verbalne grožnje. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je napačno stališče tožnice, da po uradno zaključenem dejanju D. ni bila več v svojstvu uradne osebe, temveč fizična oseba. V skladu s 5. členom ZUP je uradna oseba oseba, ki je v skladu z zakonom pooblaščena za odločanje ali za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku. V obravnavanem primeru je D., ki je zaposlena na Medobčinskem inšpektoratu, vodila upravni postopek, konkretno komisijski pregled. Tako je bila na kraju ogleda prisotna kot uradna oseba, ne pa zgolj kot fizična oseba, kot navaja tožnica. Prav tako je iz dejanskega stanja razvidno, da je tožnica z D. govorila izključno v okviru navedene upravne zadeve. Sicer pa je tožnica tudi sama v svoji izjavi navedla, da je rekla dejstva glede njene strokovnosti kot uradne osebe, torej so se žaljive obdolžitve nanašale zgolj in samo na opravljanje uradnega dejanja. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, ugovarja pa tudi višini priglašenih stroškov s strani pooblaščenca tožnice.

V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnica vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Meni, da po določbah ZUP lahko izreče uradna oseba denarno kazen tistemu, ki pri dejanju postopka huje prekrši red ali zagreši večjo nedoslednost, česar pa tožnica ni storila. Prav tako tožena stranka vztraja pri svojih navedbah, da so bile žaljivke izrečene na kraju in v času opravljanja uradnih dejanj, zato je bila pravilna odločitev, da se tožnica kaznuje.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, skrbeti za dostojanstvo organa. Prav tako lahko organ po prvem odstavku 111. člena ZUP z denarno kaznijo do 500 € kaznuje tistega, ki pri dejanju postopka huje prekrši red ali zagreši večjo nedostojnost. Pri tem je žalitev organa ali uradne osebe treba pojmovati zlasti kot poseg v dostojanstvo organa, kot npr. v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi U 12/2008).

Sodišče v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Pri tem pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena). Navedena omejitev v razmerju do prvega odstavka citiranega člena pomeni, da sodišče tožbenih navedb glede dejstev, ki bi jih tožnica lahko uveljavljala že v pritožbenem postopku, ni zavezano vsebinsko presojati. Sodišče zato pisne obrazložitve o okoliščinah dogodka, ki jo je tožnica priložila k tožbi ter se nanjo v tožbi tudi sklicuje, ni moglo upoštevati, saj bi ta dejstva lahko navedla že v pritožbi, česar pa ni storila.

V izpodbijanem sklepu je uradna oseba navedla, da jo je tožnica po opravljenem ogledu pričela zmerjati za „skoruptirano in zlobirano“ uradno osebo, pri čemer se je tudi nedostojno vedla ter bila žaljiva. V zvezi z navedenimi trditvami uradne osebe je tožnica v pritožbi navedla le, da odločno zanika, da je uradno osebo zmerjala in žalila, ter da je v svojih trditvah zastopala le strokovna stališča. Glede na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ter glede na tožničine navedbe v pritožbi, se tudi sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da tožnica v pritožbi ni uspela izpodbiti verodostojnosti dejstev navedenih v obrazložitvi sklepa organa prve stopnje. Tožnica namreč ne zanika, da se je po opravljenem ogledu nadaljevalo razpravljanje o predmetu postopka, pri čemer je po njenem pojasnilu zastopala le strokovna stališča. S tako splošno navedbo pa tožnica tudi sodišča ni prepričala, da dejstva, ki jih je navedel prvostopni organ, niso resnična.

Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da je pojem „skorumpiranosti in zlobiranosti“ tako širok, da ne pomeni verbalne žalitve. V obravnavanem primeru so bile navedene besede izrečene v zvezi s konkretnim delom uradne osebe in konkretnim postopkom, zato po presoji sodišča pomenijo poseg v dostojanstvo organa v smislu 109. in 111. člena ZUP. Pri tem sodišče tudi zavrača tožničin ugovor, da po zaključku ogleda uradna oseba ni imela več pravne podlage za izrek denarne kazni, ker tedaj zaradi zaključenega postopka ni več imela svojstva uradne osebe. Res je, da se je dogodek odvijal po zaključku ogleda, vendar se je nanašal na predmet zaključenega postopka, kar v zadevi tudi ni sporno. V takšnem primeru pa po mnenju sodišča, kolikor so podani elementi ravnanj iz 111. člena ZUP, lahko organ izreče denarno kazen zaradi žalitve organa.

Ker tudi po presoji sodišča tožnica ni uspela dokazati, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter da je bila določba 111. člena ZUP napačno uporabljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je tožnica v tožbi navajala nova dejstva, ki jih sodišče ni moglo upoštevati (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka je sodišče oprlo na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.