VSL sklep I Ip 286/2010

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (to je v 1., 2., 3. in 5. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik in upnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo (1. točka izreka),

odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora (2. točka izreka),

ter da mora upniku v 8 dneh po prejemu sklepa povrniti 84,27 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka do plačila (3. točka izreka),

v presežku upnikov predlog za povrnitev stroškov zavrnilo (4. točka izreka) in

odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo in odgovora na pritožbo (5. točka izreka).

Zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka se je pravočasno pritožil dolžnik. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma odločitev spremeni in predlog za izvršbo zavrne. Vztraja pri svojih navedbah iz pritožbe z dne 25. 03. 2008, da je upnik s svojim izstopom dne 28. 08. 2001 pretrgal vse vezi s to firmo, saj gre za izstop po njegovi lastni volji v poteku zapiranja oziroma brisanja firme. Do izbrisa je prišlo šele s sklepom z dne 25. 09. 2001, kot to navaja objava v Uradnem listu št. 10 z dne 06. 02. 2002. Meni, da bi sodišče to moralo razčistiti, četudi z zaslišanjem strank.

Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Dolžnikove navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljene, saj je upniku članstvo v izbrisani družbi M d.o.o. prenehalo z dnem izbrisa iz sodnega registra na podlagi določb ZFPPod dne 25. 09. 2001. Sodišče prve stopnje je to v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnilo. Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije je imel več zaporednih faz. Skladno s pravili vodenja v sodnem registru in zapisovanja podatkov se je vsako prenehanje članstva v gospodarski družbi zaznamovalo v rubriki „izstop“ ne glede na način prenehanja članstva. Odločitev sodišča prve stopnje, da je upnik pravni naslednik izbrisane družbe, je pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen. Odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje, da je upnik F. Š. pravni naslednik izbrisane družbe M d.o.o. in tako aktivno legitimiran v predmetni zadevi, je pravilna. Na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ lahko sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Če to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. V konkretnem primeru je bil upnik iz izvršilnega naslova, to je družba M d.o.o., dne 25. 09. 2001 izbrisan iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99, v nadaljevanju ZFPPod), ki ureja postopek izbrisa družbe po uradni dolžnosti brez likvidacije, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Družbeniki tako izbrisane družbe so njeni univerzalni pravni nasledniki tudi na aktivni strani, torej nanje preidejo tudi terjatve dosedanje družbe (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-135/00 z dne 09. 10. 2002).

Dolžnikove navedbe, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da upnik v času izbrisa družbe iz registra ni bil več njen družbenik, so neutemeljene. Postopek izbrisa po ZFPPod je razdeljen v tri faze: 1. sklep o začetku postopka izbrisa, 2. sklep o izbrisu in 3. izbris (in s tem prenehanje) gospodarske družbe. 32. člen ZFPPod določa, da če proti sklepu o začetku postopka izbrisa ni vložen ugovor oziroma je ugovor zavržen ali zavrnjen, registrsko sodišče izda sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra. Če proti sklepu o izbrisu v roku ni vložena pritožba oziroma če je le ta zavržena ali zavrnjena, registrsko sodišče izbriše gospodarsko družbo iz sodnega registra (35. člen ZFPPod). Datum 28. 08. 2001, ki je kot datum izstopa naveden ob družbeniku in kot datum razrešitve ob zakonitem zastopniku F. Š., je namreč datum pravnomočnosti sklepa o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra, opr. št. Srg z dne 14. 06. 2006, kot je to pravilno na podlagi pojasnil sodnega registra obrazložilo že sodišče prve stopnje. Takšen zaključek namreč izhaja iz 3. točke tretjega odstavka 35. člena ZFPPod, ki določa, da mora objava izbrisa gospodarske družbe iz registra v Uradnem listu RS (izbris pa opravi registrsko sodišče prav na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu) med drugim obsegati tudi podatek o imenu in priimku ter naslovu družbenikov osebne družbe oziroma družbe z omejeno odgovornostjo oziroma ime in priimek ter naslov ustanoviteljev delniške družbe. Kar pomeni, da gospodarska družba niti pred izbrisom niti ob samem izbrisu ne more biti brez (vseh) družbenikov. Poleg tega pa se je v času izbrisa dolžnika iz sodnega registra, po tedaj obstoječi sodni praksi registrskega sodišča, tako v sodnem registru kot tudi pri objavi izbrisa družbe iz sodnega registra v Uradnem listu RS, datum pravnomočnosti sklepa o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra navajal kot datum izstopa njenih družbenikov, čeprav seveda v teh primerih, kakršen je tudi obravnavani, ni šlo za klasičen izstop družbenika, kot je predviden v Zakonu o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami) in kakršnega zatrjuje pritožnik. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi uveljavljeni prevzem dolga, ne preprečuje predmetne izvršbe. Izvršilno sodišče ne more ponovno presojati obstoja pravnega razmerja med strankama, ki je že bilo ugotovljeno v izvršilnem naslovu.

Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upnikove stroške odgovora na ugovor pravilno odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003) ter jih kot za izvršbo potrebne (peti odstavek 38. člena ZIZ) naložilo dolžniku v plačilo in hkrati odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako je pravilna tudi izpodbijana odločitev, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi dolžnika ugodilo in odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora in stroških ugovornega postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o pritožbenih stroških pa na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo. V takšnem primeru v trenutku odločitve višjega sodišča še ni jasno, kakšna bo končna odločitev, zato še ni mogoče uporabiti temeljnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, to je kriterij uspeha. Odločilen je torej končni uspeh glede sprejete odločitve in je povsem nepomembno, ali je stranka s pritožbo uspela.

Pritožba dolžnika tako ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s šestim odstavkom 38. člena ZIZ). Tudi glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije upnik sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (peti odstavek 38. člena ZIZ).