VSL sklep I Cp 3970/2011

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točkah II./1. in II./3. izreka) razveljavi in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje (v točki I./1. izreka) potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo zahtevo tožečih strank za plačilo varščine in dovolilo spremembo tožbe. S sodbo je ugotovilo, da sta pokojni tožnik in prva toženka v času trajanja izvenzakonske in zakonske skupnosti pridobila sledeče skupno premoženje: 5/10 stanovanjske hiše parc. št. 1335/2 k.o. X s pripadajočo gradbeno parcelo na tem zemljišču in novo zgrajeni vikend na parc. št. 304 k.o. X s pripadajočo gradbeno parcelo na tem zemljišču, deleža pravdnih strank na tem premoženju pa znašata za vsakega ½. V presežku, glede tožnikovega deleža na stanovanjski hiši, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da sta toženi stranki dolžan v roku 15 dni dovoliti geometrsko odmero stanovanjske stavbe in pripadajoče gradbene parcele na zemljišču parc. št. 1335/2 k.o. X in po vzpostavitvi nove parcelne številke za stanovanjsko stavbo in pripadajočo gradbeno parcelo priznati lastninsko pravico in na ime tožnika izstaviti za zemljiško knjigo primerno listino, s katero bosta dovolili pri novo vzpostavljeni parceli vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika do 3/10, sicer bo tako listino nadomestila sodba, ter je zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni dovoliti geometrsko odmero stanovanjske stavbe in pripadajoče gradbene parcele na zemljišču parc. št. 304 k.o. X in po vzpostavitvi nove parcelne številke za stanovanjsko stavbo in pripadajočo gradbeno parcelo priznati lastninsko pravico in na ime tožnika izstaviti za zemljiško knjigo primerno listino, s katero bosta dovolili pri novo vzpostavljeni parceli vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika do 3/10 (pravilno do 1/2), sicer bo tako listino nadomestila sodba. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.656,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti ugodilnem delu sodbe in sklepu o zavrnitvi zahteve za plačilo varščine se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. izpodbijani sklep in sodbo spremeni, tožečim strankam pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zahtevo toženih strank za plačilo tožniške varščine z dne 18. 11. 2010 neutemeljeno zavrnilo. Odločanje o tem predlogu si je pridržalo in narok nadaljevalo, kar je bilo nezakonito, saj po tretjem odstavku 92. člena ZMZPP tožena stranka, ki je pravočasno zahtevala, da nasprotna stranka položi varščino za pravdne stroške, ni dolžna nadaljevati postopka o glavni stvari najmanj do tedaj, dokler sodišče pravnomočno ne odloči o njeni zahtevi. Sodišče prve stopnje o predlogu ni odločilo niti do naslednjega naroka 18. 01. 2011, pač pa je na tem naroku z neobrazloženim sklepom, podanim na zapisnik, zavrnilo predlog toženih strank in zopet nadaljevalo obravnavo. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZPP mora sodišče strankam na naroku razglašen sklep vročiti v overjenem prepisu, če je zoper tak sklep dovoljena pritožba. ZPP ne določa, da zoper sklep o tožniški varščini ni posebne pritožbe, tudi ZMZPP omenja pravnomočnost odločitve o varščini in s tem implicitno tudi pritožbo. Sodišče bi moralo zato o predlogu toženih strank odločiti in jima vročiti obrazložen pisni sklep s pritožbenim rokom. Poleg tega razlogi za zavrnitev predloga za določitev varščine niso v skladu z ZMZPP. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi sodbe navaja zgolj to, da gre za nadaljevanje postopka, ki ga je začel slovenski državljan ter da naj bi bil zahtevek tožečih strank v večjem delu utemeljen. Sodišče navedenih ugotovitev ni obrazložilo v skladu z ZMZPP, poleg tega tudi ni zaslediti vira podatka o slovenskem državljanstvu tožnika, zato izpodbijanega sklepa glede teh edinih dveh razlogov niti ni mogoče preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje o plačilu tožniške varščine je neobrazložena, brez zakonske osnove, poleg tega pa še procesno nezakonita, saj sklep ni bil izdan pravočasno ter v obliki, kot to določa 2. odstavek 329. člena ZPP. Poleg tega je bilo dne 23. 02. 2011 izven glavne obravnave opravljeno zaslišanje priče A. Z., zapisnik o zaslišanju priče pa ni bil vročen strankam. Bil pa je prebran na naroku 01. 03. 2011, na katerem toženi stranki upravičeno nista sodelovali, niti za opravljeno zaslišanje nista vedeli. Ker sodišče toženima strankama ni vročilo zapisnika o zaslišanju priče, toženi stranki nista mogli sodelovali pri zaslišanju prič, podajati vprašanj in navedb in do zaključka postopka med drugim nista mogli priglasiti stroškov, kar je v direktnem nasprotju s predlaganim ukrepom plačila varščine. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede sodbe toženi stranki menita, da zaradi smrti tožeče stranke ni več pogojev za ugotovitev solastnine na domnevno skupnem premoženju, saj ni titularja. Zato bi se tožbeni zahtevek lahko glasil zgolj na ugotovitev premoženja, ki naj bi spadalo v zapuščino po pokojnem tožniku, tak kot je, pa zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med tožnikom in drugo toženko presojalo po vsebinsko neopredeljeni ustni pogodbi o skupnem vlaganju in na tej podlagi ugotovilo stvarnopravne učinke, ne da bi za tako odločitev podalo pravno podlago, kar pa je zmotno že zato, ker so stvarnopravni posli obvezno pisni. Sodišče bi zato moralo navesti pravno podlago za ugotovitev stvarnih pravic tožnika. Poleg tega ni možna razdružitev solastnine na skupnem premoženju, kot je opredeljeno v sodbi. Skupno premoženje, kot je opredeljeno v zahtevku, namreč ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, niti pravnega prometa, poleg tega je opredeljeno v nasprotju z določili ZZK-1 in ZEN ter SPZ. Stavba, ki nima samostojne parcelne številke, ni samostojen predmet stvarnih pravic in ne more biti predmet skupnega premoženja, ločeno od parcele, na kateri stoji, še manj pa brez identifikacijske številke stavbe iz katastra stavb. Posledično na stavbi ni mogoče ugotavljati solastninskega deleža. Zaradi materialnopravnega zmotnega pojmovanja predmeta stvarnih pravic oz. zmotnega enačenja denarnih vložkov z idealnimi deleži na nepremičninah, je sodišče prve stopnje zmotno presojalo tudi domnevno pripoznavo tožbenega zahtevka na vikendu na parc. št. 304 k.o. X. V odgovoru na tožbo je zares napisano, da je tožena stranka pri izgradnji vikend hišice sodelovala vsaj toliko kot tožnik in zato meni, da je obseg skupnega premoženja na vikendu parc. št. 304 k.o. X v razmerju 50-50. Te trditve pa se ne nanašajo na obe pravdni stranki, saj iz konteksta izhaja, da jih postavlja zgolj prva tožena stranka, ne oziraje se na drugo toženko. Iz tega tudi izhaja, da ne gre za pripoznavo tožbenega zahtevka, ki zasleduje ugotovitev stvarnih pravic, pač pa zgolj za pripoznavo obsega denarnih vložkov tožeče stranke in prve toženke v samo stavbo (vikend). Tako je zmotna ugotovitev, da je tožbeni zahtevek pripoznala tudi druga toženka, saj ima to za posledico razlastitev na gradbeni parceli, ker določba 51. člena ZZZDR enako učinkuje v razmerju do prve toženke kot do druge toženke. Iz sodbe smiselno sledi, da zemljišče pod stavbo nima nobene vrednosti, kar je zmotno. Poleg tega je odločitev glede parc. št. 304 k.o. X celo v nasprotju s tožbenimi trditvami, saj iz njih izhaja, da tožeča stranka izrecno priznava vrednost zemljišča tožene stranke v višini 1/10 vrednosti vikenda kot skupnega premoženja (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vikend je zato neutemeljeno določen kot skupno premoženje tožnika in prve toženke. Poleg tega izrek sodbe in obrazložitve vsebuje pojem gradbene parcele, ki ni opredeljen, zato skupno premoženje iz izreka sodbe ni določeno niti določljivo. V opisanih ozirih je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo je bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, izrek sodbe pa je nerazumljiv zaradi pojma gradbena parcela. Tudi dejansko stanje je ugotovljeno nepopolno, saj se je sodišče prve stopnje pri presoji vlaganj omejilo zgolj na dohodke in zaposlitveni status strank ter skromno pokojnino druge toženke, spregledalo pa je tožnikovo preživninsko obveznost preživljanja štirih otrok in tožnikove izdatke zaradi bivanja v Avstriji. Ugotovitev sodišča, da naj bi na parceli 1335/2 šlo za nov sodoben objekt, je brez dokazov, saj izvedenec ni bil imenovan, ogled ni bil opravljen in ni jasno, kakšna je kakovost vloženih sredstev. Poleg tega se tudi druga toženka ni strinjala z vsemi vlaganji, ker je smatrala, da so bile določene stvari še dobre in jih ni bilo treba zamenjati, kar je pomembna okoliščina glede dobrovernosti tožnika in glede soglasja druge toženke kot lastnice nepremičnine za opravo vlaganj. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo denarnega prispevka druge toženke pri izgradnji ostrešja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno tudi zaradi zmotne materialnopravne opredelitve zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati vrednost vlaganj glede na vrednost nepremičnin, parc. št. 1335/2 in 304, k.o. X. Tožnikova vlaganja bi tako moralo ocenjevati glede na celotno vrednost nepremičnine z vsemi sestavinami (tudi že obstoječimi objekti na njih). Ker izvedensko mnenje ne obstaja, bi moralo sodišče opraviti ogled in odločiti po pravilih dokaznega bremena.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

5Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1) (ZMZPP) v prvem odstavku 90. člena določa, da mora tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v RS, kadar začne pravdo pred sodiščem v RS, dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške (tožniška varščina). V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da mora to zahtevo uveljaviti najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari oziroma brž, ko izve, da so podani pogoji, da lahko zahteva varščino. Tožena stranka je na naroku dne 02. 03. 2007 izvedela, da je tožnik umrl, na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2010 pa je bila seznanjena, da so dedinje po pokojnem tožniku prevzele pravdo. Na tem naroku je sodišče prve stopnje sprejelo tudi dokazni sklep. V skladu z določilom drugega odstavka 90. člena ZMZPP bi zato tožena stranka morala najkasneje tedaj, to je 14. 10. 2010, uveljaviti zahtevo za plačilo tožniške varščine. Zato je zahteva, ki jo je podala šele na naslednjem naroku 18. 11. 2010, prepozna. Zaradi tega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevo za plačilo tožniške varščine zavrnilo, sicer iz drugih razlogov, pravilna. Obsežni pritožbeni očitki glede neutemeljene zavrnitve tožene stranke za plačilo tožniške varščine tako niso utemeljeni, saj je bila zahteva podana prepozno.

O pritožbi zoper sodbo

6V obravnavani zadevi tožnik zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje, ki sta ga ustvarila skupaj s prvo toženko, spadajo posamezne zgradbe, in sicer stanovanjska stavba, ki stoji na parcelni številki 1335/2 k.o X in vikend, stoječ na parcelni številki 304 k.o. X, obe stavbi skupaj s pripadajočo gradbeno parcelo. Kot pravilno opozarjata pritožnici, je zgradba sestavina nepremičnine, ki v skladu z načelom specialnosti (7. člen Stvarnopravnega zakonika (2), SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ) ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato ni možen zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje zgradba oziroma del zgradbe, temveč le zahtevek, s katerim se ugotavlja, da spada v skupno premoženje zemljišče, na katerem ta stavba stoji (3). Tako pritožnici utemeljeno opozarjata, da je tožbeni zahtevek, kot je postavljen, oblikovan nepravilno. Kot pravilno opozarjata pritožnici, tudi pojem gradbena parcela v izreku zahtevka ni opredeljen, zato zahtevek v tem delu ni določen niti določljiv, posledično pa izrek sodbe ni razumljiv, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu z določilom prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in v izpodbijanem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v okviru katerega bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožečo stranko pozvati na popravo tožbenega zahtevka.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prve in druge toženke ugotovilo, da je med pravdnimi strankami prišlo do ustnega dogovora o skupni gradnji, s katerim sta se toženki zavezali v posel vložiti vsaka svoj del hiše z zemljiščem, tožnik in prva toženka pa sta se zavezala s svojimi sredstvi izvršiti prenovo. Dogovorjeno je bilo, da bo po smrti druge toženke lastnica nepremičnin postala prva toženka. Pravna podlaga pridobitve lastninske pravice na podlagi sporazuma o skupni gradnji je 20. člen Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (ZTLR) (4), pri čemer zadostuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno določilo 20. člena ZTLR uporabilo, čeprav se nanj ni izrecno sklicevalo, kar pritožnici neutemeljeno izpostavljata. Za obstoj dogovora o skupni gradnji namreč ni predpisana nobena oblika (5), kot zmotno menita pritožnici. Obstoj takšnega sporazuma (6) se lahko ugotovi tudi s konkludentnimi dejanji in načinom življenja, dela in pridobivanja ter odnosov, ki so obstajali med strankami. V obravnavanem primeru pa sta obstoj dogovora potrdili toženki s svojima izpovedbama.

8Iz tožbenih trditev tožnika glede vikenda na parceli št. 304 k.o. X izhaja, da toženkama v njuno korist na račun gradbene parcele priznava vrednost gradbene parcele, na kateri je bil vikend postavljen, v deležu 1/10 vrednosti nove nepremičnine. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo glede vikenda, ki stoji na zemljišču parc. št. 304 k.o X, res navedli, da tožniku priznavata 50% solastniški delež. Vendar pa iz trditev toženk izhaja, da priznavata solastniški delež zgolj na zgradbi, vikendu, brez zemljišča, na katerem stoji. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženki pripoznali 50% solastninski delež na vikendu, pri čemer pa vrednosti gradbene parcele v solasti toženk ni upoštevana, ni utemeljen.

9V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da sta s prvo toženko v času trajanja zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze vlagala v nepremičnini, v lasti prvo toženke (posebno premoženje zakonca) in druge toženke (v premoženje tretje osebe). V skladu z ZTLR so imela vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega zakonca oz. zunajzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice samo v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze oz. zunajzakonske skupnosti spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oz. je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Skupno premoženje pa tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z obravnavanimi vlaganji (drugi odstavek 51. člena ZZZDR).

10Sodišče prve stopnje je glede vlaganj zakoncev v nepremičnino, stanovanjsko stavbo na parc. št. 1335/2 k.o. X, ugotovilo da obseg vseh opravljenih obnovitvenih del predstavlja 6/10 današnje vrednosti stanovanjske hiše ter da je pri obnovi deloma sodelovala tudi druga toženka z lastnimi sredstvi (ki je solastnica parcele 1335/2 do ene polovice), zaradi česar prispevek obeh zakoncev pri celotni obnovi hiše skupaj znaša 5/10, prispevek druge toženke pa 1/10. Ugotovitev, da obseg vseh opravljenih obnovitvenih del predstavlja 6/10 današnje vrednosti stanovanjske hiše je sprejelo na podlagi izpovedb strank, ki sta priznali, da so bila v času trajanja zakonske skupnosti opravljena obnovitvena dela, ki jih je zatrjeval tožnik v 2. točki tožbe. Kljub izpovedbam toženk pa ocena sodišča, ki s strokovnim znanjem gradbene stroke ne razpolaga, da znaša vrednost vlaganj v nepremičnino 6/10 celotne vrednost stanovanjske hiše, ni dokazno podprta, kar utemeljeno izpostavlja tudi pritožba. Tožeča stranka je za ugotovitev višine vlaganj predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke. Njenemu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo. Ker pa tožeča stranka ni plačala predujma za izvedenca, česar, kot je pojasnila na zadnji glavni obravnavi dne 01. 03. 2011, tudi ne misli storiti, sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Zato ni podlage za zaključek, da vrednost vseh vlaganj v nepremičnino znaša 6/10.

11Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotovitvi vrednosti skupnih vlaganj v razmerju do nove vrednosti nepremičnine upoštevati in ovrednotiti tudi delež prve in druge toženke kot solastnic nepremičnine do polovice, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje bi moralo tako najprej ugotoviti vrednost vloženih sredstev toženih strank in tožeče stranke v novo stvar, kar pa je moč ugotoviti s pomočjo izvedenca gradbene stroke, da bi lahko sprejelo zaključek o tem, kakšno je razmerje med novo vrednostjo nepremičnine (nove stvari), v katero so pravdne stranke vlagale, in opravljenimi vlaganji. V obrazložitvi je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je prvotni objekt, v katerega so pravdne stranke vlagale, zaradi izvršenih vlaganj gradbeno in funkcionalno popolnoma spremenil, vendar pa bi v obravnavanem primeru tožeča stranka obseg vlaganj lahko dokazala le z izvedencem gradbene stroke. Tudi iz tožnikovih tožbenih trditev ne izhaja, koliko znašata vrednosti parcel, na kateri stojita objekta, ki sta bila predmet vlaganj (stanovanjska hiša in vikend), niti vlaganja tožnika in prve toženke niso opredeljena po višini za posamezna opravljena dela (razen za napeljavo telefonskega priključka v višini 3.000 DEM za stanovanjsko hišo in izdatek 1826 DEM za stroške električnega priključka L. odboru na vikendu), ki so navedena v II. in III. točki tožbe. Iz naslova vlaganj tožnik sicer podrejeno vtožuje znesek 41.729,26 EUR, na tak znesek namreč ocenjuje svoj delež vlaganj. V obravnavanem primeru pa ni podlage za sklicevanje sodišča na prost preudarek po 216. členu ZPP, ki napotuje, da sodišče odloči po prostem preudarku, če ima stranka pravico do odškodnine ali do denarnega zneska ali nadomestnih stvari, pa bi se mogla višina zneska ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Višino vlaganj zakoncev v oba objekta je namreč moč brez nesorazmernih stroškov ugotoviti z izvedencem gradbene stroke. Na tožniku pa je dokazno breme (7. in 212. člen ZPP) glede obsega in vrednosti vlaganj, ki predujma za izvedbo tega dokaza ni založil, kar bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevaje načelo trditvenega in dokaznega bremena pri odločanju tudi upoštevati.

12Tožnikov zahtevek, na ugotovitev obstoja skupnega premoženja, je podedljiv. Zato pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker se (po smrti tožnika) glasi v korist neobstoječega titularja, ne pa v korist zapuščine po njem, ni utemeljen. Postopek se namreč ne bi mogel nadaljevati le, če bi pravica, ki jo tožnik s tožbo vtožuje, z njegovo smrtjo ugasnila, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

13Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je dne 23. 03. 2011 izven glavne obravnave zaslišalo pričo A. Z., ni utemeljen, saj je imela tožena stranka na glavni obravnavi 01. 03. 2011, ki se je neupravičeno ni udeležila, možnost seznaniti se z navedenim zapisnikom, ki ga je sodišče prve stopnje tudi prebralo. Tožena stranka je bila namreč na narok 01. 03. 2011 pravilno vabljena, svojega izostanka pa ni pravočasno opravičila.

14Kot izhaja iz šeste točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II./1. in II./3. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o zahtevi za plačilo tožniške varščine, pa je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep (točka I./1 izreka) potrdilo v skladu s 2. točko 365. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvati na popravo tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek tako, kot je postavljen, namreč ni sklepčen (šesta točka obrazložitve). Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku skladno s 7. in 212. členom ZPP upoštevati, da je tožnik tisti, na katerem je dokazno breme o višini in obsegu opravljenih vlaganj, česar ni dokazal z izvedencem gradbene stroke. Posebna vložka prve in druge toženke v novo stvar, to je obnovljeno nepremičnino, mora sodišče prve stopnje oceniti v primerjavi z vrednostjo nove stvari. Za drugo toženko je bilo ugotovljeno, kar izpostavlja pritožbi, da je tudi denarno prispevala pri obnovi stanovanjske hiše (glej četrti odstavek na peti strani sodbe), glede vikenda pa se druga toženka vrednosti parcele, na kateri vikend stoji, ni odrekla. Glede na to, da sta vrednost parcel, na kateri stojita objekta, ugotovljivi, njune vrednosti glede na vrednost skupne nove stvari ni moč zanemariti, kar bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati sodišče prve stopnje.

15Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 87/2002.

(3) Enako v zadevi VS RS II Ips 965/2008.

(4) Uradni list SFRJ, št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami.

(5) Tomaž Pavčnik: Stvarno pravo: Pravna narava dogovora o skupni gradnji, Pravna praksa, 2002, št. 10, str. 7.

(6) Sklep VSL I Cp 1627/98.